Obstaja več rešitev, a nam je spet najbližja taka, kjer uporabimo centraliziran sistem NAS. V tem NAS-u znova definiramo vse uporabnike, ki obstajajo v posameznih računalnikih (podprti so tudi Apple in Linux računalniki), in definiramo njihove omrežne diske oziroma mape v skupni rabi.
Če imamo televizor, ki ima omrežno povezavo in zna predvajati medijske vsebine, potem lahko kar neposredno iz njega dostopamo do NAS-a (bodisi prek omrežnega deljenega diska bodisi protokola prek UPnP neposredno iz medijskega pretočnega strežnika, vgrajenega v NAS).
Če takega televizorja nimamo, velja investirati v napravo, imenovano NMT. Sodobni NMT-ji znajo predvajati vse medijske formate, zato poenostavijo življenje in vsekakor predlagamo njihov nakup in uporabo. Zlasti če še vedno predvajate vsebine iz računalnikov prek TV-izhodov …
Cena naprave NMT se giblje med 50 in 100 evri, njena lastnost pa je, da ima izhod HDMI (za povezavo slike in zvoka na TV) in več vhodov (med njimi tudi USB za priklop zunanjih diskov ali Wi-Fi USB-adapterjev) sestavni del priključkov pa je tudi žični omrežni ethernetni priključek. Prek omrežja lahko ta naprava znova, tako kot v prejšnjem odstavku TV, bere podatke iz naprave NAS (bodisi prek diska v skupni rabi ali prek strežnika UPnP).
S to rešitvijo smo rešili problem razpršenih medijskih vsebin – če bomo navadili vse uporabnike, da medijske datoteke takoj pospravijo v skupni »predalček« v omrežno NAS napravo, zmede ne bo več.
Boljše naprave NAS omogočajo tudi spletno predvajanje medijskih vsebin, kar pomeni, da lahko dostop do slik in celo videoposnetkov kar prek interneta omogočite tudi sorodnikom, prijateljem in še zlasti starim staršem, ki si srčno želijo videti dosežke vnukinj in vnukov … Spletne albume lahko nastavimo hitro in tako omogočimo dostop le izbranim (geslo), hkrati pa jim omogočimo tudi dostop do slike polne ločljivosti, če jo želijo.
In če predpostavimo, da so medijske vsebine hkrati tudi pomembne (si predstavljate, da mrkne disk in izgubite digitalne albume zadnjih nekaj let?), pridemo do tega, da sta tako scenarij 1 kot scenarij 2 pravzaprav zelo povezana in oba popolnoma izvedljiva in rešljiva z eno samo kakovostno napravo NAS in dvema ali štirimi+ diski v varnem načinu RAID!
RAZŠIRITVE
Če morda še niste opazili, so cene hitrega širokopasovnega interneta za tiste nesrečneže, ki niso na optiki, precej visoke, zato velja namesto razmetavanja denarja za večjo hitrost povezave raje uporabiti kombinacijo NAS-a in zunanjih diskov, če moramo pogosto prenašati večjo količino podatkov med lokacijami. Večina sistemov NAS ima USB-priklop, kar pomeni, da lahko tak zunanji disk priključimo na NAS in datoteke premeščamo ali kopiramo v obe smeri. Zunanji disk lahko priključimo tudi na NMT in tako predvajamo HD- filme tudi iz njega.
Nekatere naprave NMT omogočajo, da prek omrežja dostopamo na USB-disk, priklopljen nanje. Preprosto in poceni, čeprav zmogljivost oziroma hitrost prepustnosti ni velika. Tudi če imate NAS, toplo priporočamo, da vsaj enkrat ali dvakrat letno uporabite zunanji disk in vsebino NAS-a shranite nanj, nato pa ga do naslednjega kopiranja shranite na drugi lokaciji. S tem ste svojemu digitalnemu arhivu drastično povečali možnosti preživetja v tem novem digitalnem svetu.
PREPROSTO
Če želite imeti le enotno mesto za shranjevanje podatkov in kopičenje medijskih datotek, lahko posežete tudi po zunanjem disku in ga priključite na omrežno napravo, ki premore recimo USB-vrata (NMT, usmerjevalnik). To omogoča vedno več omrežnih usmerjevalnikov oziroma brezžičnih usmerjevalnikov (čeprav na hiter pogled predvsem tistih iz višjega cenovnega razreda). Tako lahko tak disk dosežemo iz vseh računalnikov in nanj neposredno odložimo kopijo medijske datoteke, res pa je, da hitrost ne bo primerljiva z namenskimi opisanimi rešitvami.
Mnogi uporabljajo tudi v NAS vgrajen odjemalec bittorrentov, kar pomeni, da je njihov računalnik čez noč ugasnjen, zjutraj pa so filmi vseeno preneseni (ob tem velja poudariti, da računalniki porabijo od 150−300 W energije na uro, naprave NAS in mali omrežni usmerjevalniki pa desetkrat manj).
Sinhronizacija podatkov med računalniki
Ker ima marsikdo v lasti dva ali več računalnikov (kar preštejte namiznike, prenosnike, službene računalnike, tablice in morda še pametne telefone), v vsakem gospodinjstvu pa jih je statistično gledano tudi več kot dva, se pogosto pojavi vprašanje sinhronizacije podatkov med njimi.
Zlasti če želimo imeti sinhronizirano mapo z dokumenti, s katerimi delamo dnevno, in to iz različnih računalnikov, sinhronizacija med njimi ni trivialna, sploh pa je težko izvedljiva na roko. Sami smo zato zadnjih nekaj let uporabljali program Microsoft Live Sync, ki je ta problem reševal zgledno in brezplačno. Edina težava je bila, da je podpiral samo računalnike z Windows, pa še to le mape na fiksnih diskih (omrežnih pa ne).
A žal Microsoft z 31. marcem ukinja storitev Live Sync, kar pomeni, da bo treba poiskati novo rešitev. Microsoft tu seveda takoj ponuja novi Live Mesh, ki pa ni več v celoti brezplačen kot Live Sync, poleg tega pa ima še veliko omejitev − ne podpira več sistemov Windows XP. In ker je Windows XP še vedno pogost v scenariju z več domačimi/osebnimi računalniki, smo iskali drugo rešitev.
Podobne programske opreme je na trgu veliko, a presenetljivo − brezplačne in zelo podobno delujoče kot Live Sync skoraj ni (če želimo samodejno sinhronizacijo datotek v ozadju brez našega posredovanja). Imamo torej dve možnosti: nakup programa, ki izvaja sinhronizacijo med dvema računalnikoma (recimo PowerFolder ali GoodSync), ali pa izberemo program, ki izvaja sinhronizacijo v oblaku.
Druga možnost nam je ljubša, saj deluje, tudi če je eden izmed računalnikov izključen − sprememba datoteke se takoj prenese še v oblak (na voljo imamo tudi zgodovino sprememb datoteke in s tem varnostno kopijo), hkrati pa se, ko vklopimo drugi računalnik in ga povežemo v internet, spremembe zapišejo še tja. Vse datoteke so nam na voljo tudi iz tretjega računalnika prek spletne strani ponudnika storitve (seveda potrebujemo uporabniško ime in geslo). A vse te storitve so plačljive, cena pa niha glede na kapaciteto, ki jo zakupimo. Alternativa je program Super Flexible (www.superflexible.com), kjer kupimo le program sam, ta pa podpira tudi tretje ponudnike oblakov, recimo Amazon in njihov datotečni prostor S3, ki ga plačujemo po zakupu (a pozor, plačamo tudi prenose ven in noter).
Če se zadovoljimo le z 2−5 GB prostora, potem lahko uporabimo brezplačne različice programov, sicer je treba poseči po komercialnih. Že dolgo nam je bil všeč Dropbox (www.dropbox.com), saj poleg Windows podpira tudi Mac, Linux in mobilne platforme, a njegova omejitev je, da morajo biti vse deljene datoteke pod mapo Dropbox. To pomeni, da ni moč sinhronizirati programskih imenikov, pisarniških datotek in drugih drugje lociranih map in datotek. Škoda.
Med solidnimi konkurenti programov, ki ponujajo vse v enem, smo med finaliste uvrstili Syncplicity (www.syncplicity.com), SpiderOak (www.spideroak.com), in Egnyte (www.egnyte.com), a smo se na koncu odločili za SugarSync. Ta ponuja brezplačnih in trajnih 5 GB in sinhronizacijo iz več računalnikov, poleg tega pa je tudi ob odločitvi za nakup komercialne licence (30 GB, 100 GB, 500+ GB) najcenejši od vseh naštetih konkurentov, ponuja več funkcij in tudi različice programa za vse operacijske sisteme (žal je edina izjema Linux, je pa eden redkih z odjemalcem za iPhone/Android/Blackberry). Preizkusite ga brezplačno s takojšnjim razširjenim 5 GB prostorom, ki ga dobite prek povezave http://bit.ly/gSvXyL .
Moj mikro, februar 2011 | Jaka Mele |
