Razlike zunanjih diskov smo že omenili − predvsem gre za različne priključke, in zunanji disk ima lahko katerokoli kombinacijo. Predlagamo vam, da izberete nov model, ki podpira USB 3.0 (tudi če imate še star računalnik z USB 2, saj bo disk brez težave deloval tudi v njem. Ko pa boste računalnik nadgradili, bo vse skupaj delovalo še hitreje. Razlika v ceni med zunanjim diskom z USB 2 in USB 3 ni več kot 20 evrov, uporabna življenjska doba naprave in predvsem prihranek časa pri kopiranju velikih datotek pa bosta velika.
Pri zunanjih diskih se odločamo tudi še glede na tip: 2,5-palčni ne potrebujejo zunanjega napajanja in so bolj prenosni, pa tudi tišji; 3,5-palčni pa ponujajo do trikrat višjo kapaciteto in imajo nižjo ceno na GB.
A z nakupom zunanjega diska, cenovno se gibljejo tam od 50 do 200 evrov, ne morete udariti mimo, uporaben bo v vsakem primeru. Večje razlike se pojavljajo pri sistemih NAS.
OMREŽNA SKLADIŠČA PODATKOV (NAS)
Veliko proizvajalcev omrežnih naprav je razširilo svoje produktne linije tudi na področje zunanjih omrežnih diskovnih sistemov. NAS je naprava, ki v svojem ohišju skriva dva ali več diskov, na ohišju pa najdemo še omrežni ethernetni priključek, vrata USB, včasih pa še bralnik pomnilniških kartic, zaslon, priključke eSATA …
NAS-i se najbolj vidno razlikujejo po ceni. Eden glavnih parametrov, ki vplivajo na ceno, je velikost naprave, torej koliko diskov je moč spraviti vanjo. Ponudba se začne pri dveh diskih (dovolj za dom), nadaljuje prek 4 diskov (kar je optimalno za zahtevnejše uporabnike) ter raste s šestimi in več mesti (ali pa celo z možnostjo povezave dodatnih škatel z deset in več diski).
Če izbiramo med modeli z več vgrajenimi diski (praviloma pa kupimo ohišja NAS brez diskov), se bo treba najprej odločiti za uporabo polja RAID. Optimalna izbira je odvisna od števila diskov in seveda namembnosti. Če imamo tako napravo samo za odlaganje začasnih datotek, ki nam niso potrebne, jih je pa veliko (recimo torrenti), potem morda polja RAID zaradi varnosti podatkov sploh ne potrebujemo − oziroma si lahko izberemo polje RAID 0, ki bo pospešilo delovanje zapisa in branja iz take naprave (a ob nevarnosti izgube vseh podatkov, če nam mrkne en sam disk) ali JBOD. V vseh drugih primerih velja izbrati varnejše RAID 1 oz. o RAID 5 pri štirih diskih ali RAID 6 pri štirih in več diskih. O razlikah si lahko preberite v okvirčku.
Čeprav lahko napravo NAS kupimo že razmeroma poceni, pa velja opozoriti, da velika večina vseh v cenovno ugodnem razredu tudi ponuja toliko »muzike«, kot jo plačamo. To v praksi pomeni, da so vgrajeni procesorji, ki skrbijo za delo z podatki podatkovnega polja, precej podhranjeni, kar se odraža v nizki prenosni hitrosti. Čeprav se taka naprava kiti z gigabitnim omrežnim vmesnikom, nikoli ne dosega niti približno uporabne hitrosti.
Pri polju RAID1 med dvema diskoma tako v povprečju te poceni naprave zmorejo prenosne hitrosti med 10 in 20 MB/s. Če prenašamo HD-film velikosti 8 GB, lahko s tako napravo računamo na čas prenosa okoli 10 minut ali več. Skrajno počasi, torej. Če pa predpostavljamo pogosto kopiranje večje količine datotek, izvedbo varnostne kopije ipd., pa se kopiranje lahko zavleče v ure …
Zato se počasi na trgu pojavljajo tudi dražje naprave, ki gradijo na veliko zmogljivejših procesorjih, ki ne pomenijo več ozkega grla. Čeprav ni garancije (razen tega, da poiščemo neodvisni test ali proizvajalčev laboratorijski test), te laže prepoznamo po hitrosti procesorja nad 1 GHz ali po uporabi procesorjev Intel Atom. Zaradi višje cene te skoraj vedno najdemo v napravah NAS s štirimi in več diski, v manjših dvodiskovnih sistemih pa le v najnovejših modelih. Nove štiridiskovne naprave NAS, ki se ponašajo s hitrostjo prenašanja omrežnih podatkov več kot realnih 100 MB/s temeljijo celo na dvojedrnih Atomih, a se njihova cena giblje med 500 in 1000 evri (za prazno ohišje)!
Praviloma se sistemi NAS kupujejo kot prazne škatle – torej je cena diskov dodaten strošek, na katerega ne smete pozabiti. Čeprav se cenovno ponudba poceni dvodiskovnih sistemov NAS začne pri okoli 100 evrih, nakup teh naprav odsvetujemo, saj so res počasne in vam bodo le parale živce (v omrežju ne dosegajo prepustnosti več kot 10−15 MB/s). Če menite, da za domače okolje to ni težava, pomislite, da novi digitalni fotoaparati že delajo skoraj 10 MB velike slike ter snemajo tudi 720p HD-video, kjer je desetminutni posnetek zlahka daljši od 1 GB. Prenos takih datotek pa že traja več kot pet minut, in to vsakič znova. Zdaj pa si predstavljajte, da do diska sočasno dostopata dva uporabnika in prenosi postanejo še dvakrat počasnejši ... Predlagamo, da namesto nakupa varčujete še mesec dlje in kupite resno napravo NAS, ki se jim cene začno pri 300 evrih, in tako svojo podatkovno zadrego rešite kakovostno in za dlje časa.
Te malce dražje naprave NAS (pri nas so izredno priljubljeni modeli QNAP, Synology, Netgear, Lacia in Thesus), imajo precej zmogljivejše procesorje in več pomnilnika, ponujajo pa tudi več funkcij.
Predvsem tiste malce dražje naprave NAS imajo pogosto na sprednji strani tudi zaslonček s prikazovanjem stanja in več gumbov za krmiljenje naprave tudi brez spletnega vmesnika. Lahko prožimo že nastavljena dejanja, recimo izdelave varnostne kopije podatkov iz USB- ključka, priključenega na USB-vrata. Večinoma znajo naprave pri težavah sprožiti alarm in nas o tem obvestijo prek protokola SNMP oz. e-pošte, prav tako pa beležijo zapise o stanju naprave, dnevnik dostopov, porabe virov, zmogljivosti …
Ali potrebujemo program za izdelavo varnostne kopije?
Naš odgovor je pritrdilen. Razlog tiči v tem, da imamo skoraj zagotovo več kot en računalnik, kar pomeni, da je ročno in redno skoraj nemogoče izdelovati varnostne kopije vseh podatkov. Prav tako znajo programi narediti prirastno (prirastno) varnostno kopijo – kar pomeni, da drugič kopirajo le še tiste podatke, ki so bili od prve izdelave varnostne kopije spremenjeni oziroma ustvarjeni na novo. Poleg tega poznajo vse skrivne lokacije sistemskih in uporabniških datotek, ki so v sistemu Windows včasih res nelogične. Recimo, ali veste, kje Outlook hrani vaš koledar, stike in pošto?
Večina naprav NAS omogoča nastavljanje neomejene količine uporabnikov, skupin, gesel … Prek spletnega vmesnika nastavimo, kako so diski dosegljivi uporabnikom. Poleg osnovnega načina − omrežnega dostopa Windows do diska v skupni rabi − lahko dostop omogočimo tudi prek integriranega FTP-strežnika, ki omogoča, da do diska in datotek na njem dostopamo tudi oddaljeno prek interneta.
Največkrat imajo sistemi NAS tudi ena ali več USB-vrat ter podpirajo funkcijo delovanja kot tiskalniški strežnik. Če imamo torej tiskalnik, ki nima omrežnega priklopa, ga pa želimo uporabljati iz več računalnikov v krajevnem omrežju, lahko to funkcijo zdaj rešimo kar z NAS-om. Vgrajen tiskalniški strežnik za praktično nikakršno dodatno ceno ponuja uporabno funkcijo! Tako lahko razširimo tudi kapaciteto NAS-a, saj lahko nanj priklopimo zunanje dodatne diske.
Dandanes so zelo priljubljeni tudi drugi strežniki oziroma storitve v krajevnem omrežju. Eno poznajo vsi uporabniki Applovih prenosnih predvajalnikov digitalne glasbe in videov, ki bodo lahko končno ugasnili svoj računalnik in predvajalnik napolnili iz NAS-a. Naprednejši zunanji diski/sistemi NAS znajo namreč oponašati Applov strežnik iTunes. V strežnik uporabnik le naloži kupljene oz. s CD-jev zajete posnetke in nastavi dostop želenim napravam.
Precej podobno deluje tudi standardni UPnP-strežnik, ki omogoča v krajevno omrežje povezanim napravam predvajanje na disku naloženih medijskih vsebin. Odvisno od proizvajalca naprave NAS je lahko UPnP-strežnik (gre za programski dodatek) že integriran ali pa je treba licenco plačati posebej (naprave NAS, dražje od 300 evrov, ga imajo skoraj vedno že vgrajenega). Dodatna prednost naprave, ki podpira vse te storitve, je tudi kombiniran dostop – tako lahko iz digitalnega predvajalnika iz dnevne sobe prek UPnP-strežnika predvajamo tudi posnetke iz iTunesove knjižnice …
Še ena funkcija je skoraj obvezno prisotna v vseh napravah NAS in je verjetno najpogostejši razlog, zakaj so računalniki vklopljeni tudi čez noč: prenašanje datotek iz interneta. Preprosta rešitev je vgrajen odjemalec za protokole bittorrent, emule, FTP ter zadnje čase v nekaterih NAS-ih celo razširitve, ki znajo datoteke vleči celo iz specializiranih servisov za deljene datoteke (Rapidshare, Megashare …).
Omenjali smo tudi oddaljeno dostopanje do medijskih datotek – tudi to funkcijo omogočajo izbrane naprave NAS. Recimo, vsaj Qnap in Synology (ki imata podoben programski vmesnik in nabor funkcij) omogočata oddaljen dostop do datotek v NAS-u kot neposreden ogled medijskih datotek. Za obe dejanji potrebujemo ustrezno avtentikacijo, medijski ogled pa je celo izveden prek aplikacije Cooliris oziroma grafičnega dodatka.
Tu so tudi dodatne razširitvene možnosti in funkcije ki jih ponujajo nekatere naprave NAS. Model Thesus, ki smo ga nedavno preizkusili, je imel recimo vgrajen akumulator (baterijo), ki mu je omogočala, da se je pri izpada elektriku samodejno ugasnil brez izgube podatkov. Vsi NAS-i omogočajo tudi komunikacijo s pametnimi sistemi za neprekinjeno napajanje UPS.
Na nekatere sisteme NAS je moč priključiti spletne kamere in jih spremeniti v varnostno nadzorne sisteme. Sistemi NAS, ki prihajajo na trg v tem letu, imajo že vgrajene tudi priključke USB 3.0.
Zanimiva je tudi funkcija, ki jo ponujajo močnejši sistemi NAS, in sicer oddaljena sinhronizacija. Tako imamo lahko dva sistema NAS na dveh lokacijah, in podatki v njiju se bodo sinhronizirali vsakokrat, ko pride do spremembe. Tako bi se tudi lokalno shranjeni podatki iz računalnika v NAS, kmalu prezrcalili na drug NAS, na povsem drugi fizični lokaciji. Vsekakor je to dodaten nivo varnosti.
Slike diskov
Tudi če imamo varnostno kopijo podatkov, pri okvari diska še vedno izgubimo kar precej časa, da računalnik znova namestimo in restavriramo vse podatke. Zato velja predvsem v primerih, ko na računalnik ne nameščamo novih aplikacij in funkcij vsak dan, razmisliti o izdelavi slike diska.
Če imamo izdelano varnostno sliko diska ali celotnega računalnika, torej datoteko, v kateri so zapisane prav vse informacije, ki so potrebne za obnovitev operacijskega sistema, vseh programov in vseh podatkov na nov računalnik, je obnovitev računalnika pri okvari diska najhitrejša in zelo preprosta... (nekaj podobnega dela Applov Time Machine/Capsule)
Paziti moramo le na identično uporabo strojne opreme, sicer utegnemo imeti težave z gonilniki (matična plošča, procesor, diski, grafika).Včasih je bil vodilni na tem področju Symantecov Ghost, zadnja leta pa je vedno bolj priljubljen Arconisov True Image Home 2011(http://link-on.net/11) ali Acronis Backup and Security 2011, če imamo doma več računalnikov (http://link-on.net/10).
Program omogoča prirastne periodične varnostne kopije tudi prek omrežja, kar je zlasti uporabno, če imamo omrežni zunanji disk oziroma NAS. To pomeni, da imamo program nameščen v vsakem računalniku v domačem omrežju in nastavimo samodejno periodično proženje (recimo mesečno). Program se poveže na omrežni disk (ki ga določimo za odlagališče podatkov) in prvič izdela kopijo celotnega diska (če disk mrkne, iz nje obnovimo celoten disk oz. celotno particijo, vključno z operacijskim sistemom ipd). Nato pa ob vsakem nadaljnjem zagonu program preveri, kaj se je spremenilo od zadnje slike diska, in naredi le kopijo sprememb.
Zelo uporabna stvar, ki nam lahko prihrani ogromno časa. Licenca programa (za 3 računalnike) stane od 50 evrov naprej, kar ni velik strošek, zlasti ne v primerjavi z izgubljanjem časa. V sklopu programa lahko dostopamo tudi do zelo poceni spletnega prostora za izdelavo varnostne kopije (5 USD mesečno za 250 GB prostora!).
Moj mikro, februar 2011 | Jaka Mele |
