Za dlančnik je ena najuporabnejših možnosti pomnilniška kartica, ki ima na koncu še GPS-anteno. Kartico vstavimo v režo, seveda pa mora biti združljiva z dlančnikom. Seveda to velja le, če v vaš dlančnik GPS-sprejemnik še ni vgrajen (torej imate napravo, starejšo od dveh let). Druga možnost je nakup GPS-etuijev, srajčk, ki zaščitijo dlančnik, hkrati pa dodajo še GPS – tudi tu je treba paziti na združljivost.

Za povezavo z računalniki in mobilnimi telefoni obstajajo tudi zunanji GPS-sprejemniki, bodisi cenejši v obliki GPS-miške (na napravo jo povežemo s kablom – treba je paziti na priključek in združljivost) bodisi med temi možnostmi najbolj priljubljen brezžični GPS-sprejemnik, ki se povezuje prek povezave bluetooth. Bluetooth GPS-sprejemniki se med seboj bistveno ne razlikujejo. Večinoma so eden manjši od drugega, njihovo napajanje pa je izvedeno z akumulatorskimi baterijami, ki so izmenljive ali vgrajene. Prednost je njihova vsestranskost, saj so uporabni tako z dlančniki, prenosniki kot s telefoni.

Osnovno merilo pri nakupu je: če boste GPS-sprejemnik/navigacijsko napravo uporabljali le redko, kupite najcenejšega. Razlike med sprejemniki so v kakovosti delovanja (občutljivosti antenskega dela), sprejema položaja tudi med visokimi zgradbami, v gostem gozdu … GPS-sprejemniki imajo res v takih okoljih, še zlasti pa v predorih, slabši ali celo ničen sprejem. Prodajalci vam bodo morda poskušali prodati dražji GPS-sprejemnik, pod pretvezo, da zna sočasno loviti tudi 12, 16 ali celo več kot 20 satelitov. Žal gre le za marketinški nateg, saj navigacija deluje pravilno že s petimi ujetimi sateliti.

A tudi vsi GPS-sprejemniki niso enaki, saj nekateri omogočajo boljši sprejem, nekoliko natančnejše pozicioniranje ter nižjo porabo energije. Ker so rešitve cenovno zelo izenačene, predlagamo, da poiščete takega, ki temelji na trenutno najboljši rešitvi – na čipu SiRF III ali novejših (SiRF IV ali V). Ta je najbolj razširjen in kot tak podprt tudi s praktično vso navigacijsko programsko opremo, pogosto pa ga najdemo vgrajenega tud v novih pametnih telefonih, dlančnikih …

TIPI NAPRAV

Navigacijske naprave se razlikujejo po pristopu oziroma po platformi, na kateri gradijo. Tako recimo Garminove navigacijske naprave temeljijo na lastni platformi, medtem ko prenosne samostojne naprave nekaterih drugih proizvajalcev temeljijo na sistemu Windows CE, nad katerim teče eden od združljivih navigacijskih programov. Podobno je z dlančniki (platforma Pocket PC) ter s pametnimi telefoni (Windows Mobile, Android, Symbian, Applov iOS).

V navigacijskih napravah, kjer imamo pod preobleko navigacijskega programa še operacijski sistem, lahko načeloma izbiramo med različnimi navigacijskimi programi. A ko govorimo o nakupu navigacijske naprave (z izjemo telefonov), nam tega nihče ne oglašuje, saj proizvajalci napravo prodajo skupaj z določenim programom.

MOBILNE PRETOČNE REŠITVE

Dva mobilna operaterja v Sloveniji ponujata svoji navigacijski storitvi. Simobil ima Si.navigator, Mobitel pa svoj M:Navigator. Čeprav sta bili storitvi še pred nekaj leti aktualni, saj smo za delovanje potrebovali le telefon z vgrajenim GPS-sprejemnikom ali pa telefon, na katerega smo povezali zunanji GPS-sprejemnik, zaradi prenosa podatkov (kar se zaračunava) in tudi razmeroma slabih zemljevidov, nista več primarna izbira. Oba sistema ponujata preprosto načrtovanje poti, prikazujeta razdaljo, predviden čas prihoda ter tudi kompas – vse skupaj z glasovnim vodenjem po sistemu zavoj za zavojem. Prednost take rešitve s telefonom je, da jo je moč uporabljati tako v avtomobilu kot na kolesu ali celo med hojo.

V mnogih novih telefonih svojo navigacijo ponujajo tudi drugi (Nokia, Google Maps, Blackberry Maps …). Ker se pri uporabi telefon povezuje s strežnikom, od koder črpa zemljevid (prenaša le majhen delček slike, okolice trenutnega položaja uporabnika), podatkov sicer ni veliko, a ob daljši poti se jih vseeno nabere – kar je neuporabno, še zlasti če smo v tujini, saj je podatkovno gostovanje izredno drago. Edina izjema je Nokia, ki omogoča tudi brezplačen prenos zemljevidov (prek računalnika, iz naslova www.nokia.si/storitve-in-aplikacije/ovi-zemljevidi) v telefon, kar pomeni da. pretakanje podatkov ni obvezno.

PRENOSNIK KOT NAVIGACIJSKI SISTEM

Vsak prenosnik lahko preprosto spremenimo v navigacijski sistem. Nekateri novejši prenosniki in netbooki imajo GPS celo že vgrajen, sicer pa lahko dokupimo bluetooth GPS-sprejemnik ali GPS-miško. Velikokrat skupaj s tem dodatkom dobimo tudi osnovni program za navigacijo in nekaj zemljevidov. Večinoma bomo za tak komplet odšteli manj kot 100 evrov. Funkcije so skoraj iste kot pri samostojnih GPS-enotah, vendar je uporaba prenosnega računalnika med vožnjo zelo nepraktična in zato nevarna; a po drugi strani imamo največji zaslon (je pa res, da ni nujno dobro viden z vseh zornih kotov). Obvezna oprema uporabe takega kompleta v avtu je tudi dokup 12 V polnilnika za prenosnik.

PRENOSNA NAVIGACIJSKA NAPRAVA

Verjetno najpogostejši tip navigatorja je univerzalni navigator, navadno z že naloženo cestno kartografijo več držav. Prednost je prenosljivost naprave, saj jo v avtu namestimo na vetrobransko steklo le po potrebi, sicer pa jo lahko vzamemo s seboj. Cene se večinoma gibljejo od 80 do 500 evrov. Prenosni navigatorji so bistveno cenejši od tovarniško vgrajenih. Navigatorji so v zadnjih letih doživeli preporod, saj vsebujejo vedno več funkcij, pa tudi njihova avtonomija je že več kot dve uri (sicer pa vsi omogočajo priklop na 12V avtomobilsko napajanje). Tudi v nižjem cenovnem razredu že najdemo podporo TMC (obveščanje o stanju na cestah), mnogi modeli podpirajo glasovne ukaze, nekateri imajo integrirano celo podporo za prostoročno telefonijo. V primerjavi s tovarniško vgrajenimi modeli imajo prenosni navigatorji manjše zaslone, kar je slabost, če želimo na hitro nekaj prebrati ali če želimo vpisati nov ciljni naslov. Zelo pomembno je, da enote ne namestite na mesto, kjer je varnostna blazina. Pazljivi bodite tudi na to, da napravo ob koncu vožnje pospravite, da ne bodo zamikale mimoidočih – saj veste, priložnost naredi tatu.

NAVIGACIJA Z MOBILNIMI TELEFONI IN DLANČNIKI

Medtem ko se v zadnjih letih število dlančnikov manjša, pa drastično raste število pametnih telefonov. Analitiki za leto 2012 napovedujejo, da bo kar 79 % vseh navigacij temeljilo na pametnih telefonih. Praktično vsi že imajo vgrajen GPS-sprejemnik, mnogi pa so opremljeni tudi z osnovnimi programi za navigacijo (Google Maps, Google Streets, MS Maps). Zato so v zadnjih letih te naprave postale zelo uporabne kot občasni navigatorji, njihovi prednosti pa sta majhna teža in možnost navigiranja tudi na izletu, po pešpoteh – ne le na cesti. Vse bolj se odražajo tudi prednosti vgrajenega telefonskega dela, bodisi zaradi prenašanja svežih map ali pa pridobivanja sveže lokacijske informacije o interesnih točkah. A slabost teh naprav je večinoma manjši zaslon, ki je težje berljiv. Tudi cenovno so primerni telefoni (če bi jih uporabljali samo za navigacijo) še vedno dražji od navigatorjev, a ker telefon tako ali tako potrebujemo, so za občasno navigacijo zelo sprejemljiva možnost. Več na to temo lahko preberete tukaj: www.mojmikro.si/geekfest/moram_imeti/samo_izhod_v_sili.

ROČNE GPS-NAPRAVE

Proizvajalci GPS-naprav širijo nabor izdelkov tudi na GPS-naprave, ki niso omejene na ceste. Med njimi so zelo priljubljene ročne naprave, namenjene sprehajalcem, pohodnikom, alpinistom in drugim športnim dejavnostim (tekačem, kolesarjem)… Take naprave navadno vsebujejo tudi slikovne zemljevide s podatki o višini ipd. Ročne naprave imajo največkrat vgrajen tudi kompas ter višinomer. Take enote so primerne tudi za iskanje zakladov (geocaching). V primerjavi z avtomobilskimi navigacijskimi napravami so v povprečju dražje, a zato vsebujejo tudi funkcijo sledenja (rišejo našo pot), kar pomeni, da se lahko vrnemo po isti poti, če se izgubimo.

VGRADNE NAVIGACIJSKE NAPRAVE

Tovarniško vgrajeni sistemi so najdražji med navigacijskimi sistemi, saj se njihova cena giblje okoli 1000–1500 evrov. Ker se sistemi za navigacijo od dodatne opreme vse bolj bližajo osnovni opremi tudi v srednjem cenovnem razredu vozil (torej se cena spušča), velja zlasti pri nakupu novega vozila razmišljati tudi v tej smeri.

Vgradne naprave največkrat ponujajo precej večjo integracijo in dodatne funkcije, saj ima uporabnik poleg navigacije, ki pogosto podpira preprosto upravljanje prek volana ali kar zvočno upravljanje, na istem, večinoma precej večjem zaslonu, možnost uporabljati tudi sliko/video (večpredstavne vsebine, pogled na vzvratno parkirno kamero), krmiljenje radijskega sprejemnika ter sistem za brezročno komuniciranje/mobilno klicanje.
Na istem zaslonu so navadno prikazani še podatki vozila – merilnik vrtljajev, hitrost vozila … Integracija enote z drugimi deli vozila prinaša vrsto prednosti – recimo samodejno utišanje radia, ko navigacija sporoča akustične napotke usmerjanja (po istem avtomobilskem ozvočenju), opozarjanje na sporočilo navigacije pri prostoročni komunikaciji prek mobilnega telefona …

Pogosto ima navigacija tudi funkcije infozabavnega centra, kar pomeni, da zna predvajati tudi medijske vsebine – prek USB-reže, CD/DVD-bralnika ali vgrajenega bralnika pomnilniških kartic. Sploh je ta možnost zanimiva za starše v navezi z dodatnimi LCD- zasloni, vgrajenimi v vzglavnike, kar otrokom med daljšimi vožnjami krajša čas z risankami in filmi. Ne smemo pozabiti tudi na precej boljši videz vgrajene navigacije, saj je skladna z notranjostjo avtomobila, ker ne štrli iz vetrobranskega stekla, ne zbuja pa niti pozornosti naključnih tatov. Vozila višjega cenovnega razreda imajo navigacijo vgrajeno že v tovarniške rešitve, za vozila srednjega cenovnega razreda vozil, starih do nekaj let, pa je na voljo izbirni nakup vgradnih infozabavnih navigacijskih naprav.

Kar nekaj ponudnikov tudi v Sloveniji ponuja naprave, ki stoodstotno simulirajo tovarniške rešitve, a so do polovico cenejše od originalnih. Prednosti takih naprav sta praviloma tudi dobro izvedena lokalizacija in domači zemljevidi. Za naknaden nakup vgradnih navigacijskih naprav je pravzaprav edini pogoj dvojna 2-dinska odprtina v armaturni plošči. Pri večjih vozilih so v take sisteme vgrajene še naprednejše rešitve, recimo sledilni sistemi GPS.Ahilova peta vgradnih navigacijskih naprav je težavna nadgradnja zemljevidom, z nakupom katerega smo vezani na originalnega proizvajalca, ki nas bo za poseg olajšal za najmanj 150 evrov.

SLEDILNIKI

Napravice sicer ne spadajo v strogo opredeljeno kategorijo navigacijskih naprav, a ker imajo vgrajen GPS-modul, jih vseeno omenimo. Gre torej za GPS-sledilnike. Najpreprostejši le beležijo lokacijo (na vsakih nekaj sekund ali minut), dražje pa znajo do posnete lokacije tudi voditi (imajo zaslon). Podatke shranjujejo v interni pomnilnik, odčitamo pa jih lahko s priklopom na računalnik (USB). Na voljo so tudi modeli, z vgrajeno SIM-režo ter GPRS- modemom. Te znajo lokacijo sporočati v nadzorni center, uporabljene pa so zlasti pri nadzoru voznega parka, še zlasti v tovornem prometu. Cena tovrstnim napravam pada in verjetno bomo v nekaj letih lahko poceni sledili tudi lastnim otrokom ali pa vsaj ukradenemu avtomobilu …

NAVIGACIJSKI PROGRAMI

Zaradi edinih uporabnih zemljevidov Slovenije in Hrvaške je pri nas v zadnjih petih letih največji tržni delež v samostojnih navigatorjih pripadel Garminu. Hkrati je Garmin eden redkih, ki ima lastno programsko opremo, ki deluje le v Garminovih navigatorjih oz. le z Garminovimi GPS-sprejemniki. V zadnjih nekaj letih se je položaj malce spremenil, saj je zaradi vrste drugih (predvsem osebni računalniki in pametni telefoni) platform Garmin svoj program ponudil tudi zanje. V svetovnem merilu je na drugem mestu TomTom, a pri nas ima le manjšinski tržni delež. Tudi pri TomTomu gre za lasten navigacijski program, ki je poleg namenskih naprav na voljo tudi za pametne mobilne telefone in dlančnike. Na tretjem mestu globalno je Navigon.

Za dlančnike in pametne mobilnike je programske opreme malo morje, mnogi programi pa so na voljo tudi za navigatorje, ki temeljijo na Windows CE. Ko govorimo o samostojnih, pravih navigacijskih napravah, v njih običajno najdemo enega izmed programov, ki so sicer (z izjemami) na voljo za različne platforme: ALK CoPilot Live / TravelRoute CoPilot, DeLorme Street Atlas, Destinator, Garmin MobilePC, Garmin nRoute, iNav iGuidance, MapFactor PC Navigator, Microsoft AutoRoute, Microsoft Streets and Trips, Microsoft MapPoint, Navigon Navigator, Navicore, Odyssey Navigator, Sygic Driver, Nav N Go iGO, Nav N Go iGO Amigo, Nav N Go iGO MyWay, Nav N Go iGO Explore!, Route 66, TomTom Navigator, TomTom Mobile, nDrive, NAVV, OpenStreetMap, Master Navigation Software, OziExplorer, Waze, Google Earth, Google Maps, Navit, VZ Navigator, Magelann Navigator, WayFinder (na njem je temeljil tudi Simobilov Navigator), ViaMichelin, ViaGPS, Alturion, Mapopolis, Navman …

Seznam se lahko nadaljuje še v nedogled, sploh z velikim pokom, ki so ga navigacijski programi doživeli na platformah Android in iPhone … Programi se razlikujejo predvsem po videzu in preprostosti uporabe, a so si večinoma funkcionalno zelo podobni. To zagotavljajo tudi praktično iste podatkovne zbirke interesnih točk (point of interest, POI) in kartografije.

Večinoma vsi programi omogočajo funkcijo vodenja po načelu zavoj za zavojem, hkrati pa omogočajo tudi glasovno usmerjanje. To pomeni, da je vse, kar moramo narediti, vpis želenega cilja (država, mesto, ulica ter hišna številka), naprava sama zazna našo trenutno lokacijo ter preračuna pot in začne z usmerjanjem.

Mnogi izmed naštetih imajo v prodajnem programu tudi lastne navigatorje. Vsaj vodilni trije proizvajalci pa v zadnjih dveh letih širijo svojo ponudbo tudi na specializirane naprave, namenjene pohodnikom, motoristom, kolesarjem.

Določeni programi omogočajo samo uporabo slikovnih zemljevidov (torej poskeniranih zemljevidov), ki so pravilno kalibrirani. Čeprav ta možnost ne vključuje usmerjanja po zavojih, pa je še vedno boljša kot uporaba klasičnih papirnatih zemljevidov. Medtem ko za cestno navigacijo to ne pride v poštev, pa je ta način navigacije uporaben predvsem v navtiki in v pohodništvu – skratka tam, kjer ni označenih ulic in hišnih številk. Najbolj razširjen program v tej skupini je zagotovo Ozi Explorer, ki obstaja tako za navadne računalnike kot tudi dlančnike, omogoča pa precej, zlasti v navezi z uvažanjem interesnih točka ali oznak, ali pa pri vrisovanju naše poti (to smo recimo uporabili pred nekaj meseci nazaj za izdelavo zemljevidov »wardriving«).

Moj mikro, november 2010 | Jaka Mele |