A zadnja tri leta, ko se cena električne energije skoraj iz meseca v mesec le draži in ko je računalnikov in elektronskih naprav vse več, strošek ni več zanemarljiv. Pa ni poanta le v nižanju stroškov, saj po podatkih EPA 2008 vsaka kilovatna ura pomeni 0,7 kg izpuščenega CO2 v ozračje. Za predelavo 4,4 tone CO2 pa sta potrebna kar ar gozda in leto dni. Z racionalnejšo rabo elektrike torej prispevamo k čistejšemu okolju in bolj zeleni prihodnosti Zemlje. Spodobi se, da pomagamo po svojih močeh!
Seveda je ena stvar doma privarčevati nekaj evrov z doslednim ugašanjem računalnikov, televizorja in drugih elektronskih naprav, ko jih ne uporabljamo. A predstavljajmo si, do kakšnih prihrankov lahko pridemo v podjetju s 100 ali 200 zaposlenimi, kjer ima vsak (vsaj en) računalnik in verjetno še prenosnik, v vsaki sobi je tiskalnik, kup dodatnih monitorjev, da aktivne omrežne opreme niti ne omenjamo.
Konec leta 2005 smo se v novembrski številki Mojega mikra prvi med slovenskimi mediji vprašali, kolikšna je poraba računalnikov in posameznih komponent. Podobno meritev smo opravili tudi dve leti in pol pozneje – in primerjali bomo rezultate! Od takrat se je stanje še poslabšalo, saj se cena elektrike neprestano viša, svoje pa je naredila tudi recesija. Varčevati je treba povsod, kjer je možno. In če bodo podjetja zahtevala, da se ob odhodu z delovnega mesta ugasnejo vsi računalniki, monitorji in tiskalniki, bo prihranek zelo občuten. Za uporabnike pa bo ponovno vklapljanje zjutraj, čakanje na zagon, seveda neprijetno, a verjamemo da manj, kot če bi jih zjutraj pričakala odpoved ...
A vse tudi ni tako črno-belo. Obstaja niz tehnologij in programskih rešitev, ki v sodobnih računalnikih omogočajo varčevanje z električno energijo takrat, ko računalnika ne potrebujemo ali pa ne potrebujemo njegove polne moči; hkrati pa omogočajo, da so računalniki v pripravljenosti in da so tisti hip, ko jih potrebujemo, v celoti prebujeni in pripravljeni na delo. Brez čakanja, brez nalaganja sistema ... In prav o tem pišemo na naslednjih straneh.
Dobrodošli v recesijo – izkoristite jo v svojo prednost, oklestite stroške tam, kjer je to neboleče, in po recesiji boste tako še boljši od konkurentov!
Prve izgube so v napajalniku
»Pogled ji je ostal na zadnji strani računalnika. Usta so se odprla. Zgroženo me je pogledala in z očmi vprašujoče pomignila v smer, kjer je električni kabel izginil v napajalniku računalnika. Opazil sem vir njene groze – nalepko z napisom 650 W ...«
Na videz grozljiva zgodbica, ki namiguje na visoko porabo računalnikov. A brez skrbi, napajalniki, ki so sicer na voljo z močjo od 350 do 2000 W, porabijo bistveno manj, kot je njihova nominalna oziroma največja moč. Računalniške napajalnike namreč označujemo z največjo močjo bremena, ki so mu zmožni zagotavljati nominalno kakovostno napetost brez nihanja. Dejanska poraba pa je nižja. A koliko nižja?
Odgovor na to vprašanje je odvisen od komponent v računalniškem ohišju. Večina računalniških komponent, od matičnih plošč, pomnilnika, procesorjev, periferije in seveda do vseh razširitvenih kartic, diskov, optičnih pogonov znotraj računalnikov za svoje delovanje potrebujejo 5 ali 12 voltov. Zato so napajalniki postali standardni del ohišij namiznih računalnikov in skoraj težko kupimo le ohišje brez vgrajenega napajalnika.
Če želimo ugotoviti porabo svojega računalnika, lahko med električno vtičnico in vtikačem kabla proti napajalniku vstavimo merilno napravo in takoj bomo videli trenutno porabo. A poraba se spreminja odvisno od tega, kaj računalnik počne. Poleg tega nam ta skupna številka pove dokaj malo o energijski učinkovitosti posameznih delov, komponent računalnika in napajalnika samega.
Zato je smiselno najprej ugotoviti, kakšna je poraba posameznih komponent. A to še ni naša realna poraba, saj ima svojo izgubo tudi napajalnik sam. Tu pride do tistih na prvi pogled neopaznih razlik med napajalniki različnih blagovnih znamk in različnih cenovnih razredov.
Boste presenečeni, če vam povemo, da je razlika med lastno porabo oziroma izgubo napajalnika, ki ga dobimo že zraven ohišja (za skupno ceno 50 evrov), in samostojnim napajalnikom, ki stane 200 evrov? Če je razlika v ceni vsaj 150 evrov, je seveda logično, da ne gre za napajalnik istega kakovostnega razreda. Medtem ko se izguba cenejših napajalnikov giblje med 30 in 50 odstotki, so dražji in novejši napajalniki bistveno pametnejši in zeleni.
KAKO RAZLIKOVATI?
Da pa bi bila izbira napajalnika preprosta in da bi proizvajalce spodbudili k razvoju varčnejših napajalnikov, sta organizaciji Ecos in Epri (Electric Power Research Institute) med leti 2003/2005 razvila specifikacijo oziroma protokol testiranja računalniških napajalnikov za namizne računalnike, ki so ga poimenovali 80 PLUS. Pobudo so finančno podprli ameriški proizvajalci in distributerji električne energije in februarja 2005 se je na trgu že pojavil prvi komercialno dosegljiv napajalnik, ki je izpolnjeval pogoje za pridobitev certifikata 80 PLUS.
Nato se je začelo dogajati. Leta 2006 je organizacija Energy Star specifikacijo 80 PLUS vključila v osnutek skupka energijskih predpisov za pridobitev logotipa Energy Star, še isto leto so pristopili vsi večji proizvajalci računalnikov. HP in Dell že v prvih mesecih leta 2007 ponudita po nekaj modelov napajalnikov, ki dosegajo in presegajo specifikacijo. Leta 2007 stopi v veljavo Energy Star 4.0, ki predpisuje zahteve 80 PLUS, hkrati pa se specifikacija razširi na vse računalniške napajalnike – tudi za strežnike.
Leta 2008 originalni 80 PLUS razširijo z dodatnimi zaostrenimi specifikacijami za nove ravni učinkovitosti in s tem uvedejo nove logotipe – 80 PLUS Bronze, 80 PLUS Silver in 80 PLUS Gold. Tehnologija je namreč dokazala, da omejitev ne pozna, glavne ovire pri doseganju boljših rezultatov pa so finančne. Z uporabo logotipa in programa 80 PLUS se proizvajalci napajalnikov končno »ločijo« med seboj. Uporabnik na enostaven in pregleden način ve, kaj je bolje in zakaj višja cena.
Aprila 2009 je na trgu več kot 1300 računalniških napajalnikov s certifikatom 80 PLUS, od tega jih 861 nosi izvirno specifikacijo, 401 naprednejšo 80 PLUS Bronze, 88 jih ima 80 PLUS Silver in 27 z najprestižnejšo 80 PLUS Gold!
Vsaka izmed specifikacij določa najnižjo še dovoljeno učinkovitost napajalnika v treh stanjih. Pri nizkem bremenu 20 % nazivne moči, pri srednjem bremenu pri 50 % nazivne moči in pri polnem bremenu oziroma 100 % obremenitvi. Prva specifikacija je zahtevala 80 % učinkovitost v vseh treh kategorijah. Nove specifikacije pa prag učinkovitosti dvigajo, in trenutno najmočnejša, Gold, pri najoptimalnejši 50 % obremenitvi napajalnika že zahteva 90 % učinkovitost. Druge ravni lahko razberete iz tabele.
V tabeli so tudi letnice, ki pomenijo, kdaj organizacija 80 PLUS pričakuje večino novocertificiranih napajalnikov v ciljnem razredu. Letos smo torej v srebrnem razredu in pričakovati je vse več napajalnikov z učinkovitostjo vsaj 85 %. Naše mnenje je, da bomo zavoljo recesije in nižje cene naftnih derivatov videli malce zakasnitev pri realizaciji te lestvice – a prvega, ki se bo certificiral v najprestižnejšem razredu 80 PLUS Platinum (90–93 % učinkovitost) bomo po naši oceni navkljub vsemu videli še letos!
KAJ TO POMENI V PRAKSI?
V praksi pomeni razlika med napajalniki različne učinkovitosti, predvsem večjo porabo energije in s tem tudi večje segrevanje napajalnika ter posredno krajšanje njegove življenjske dobe.
Če imamo običajni poceni napajalnik z učinkovitostjo 70 %, in vse komponente v našem zmogljivem računalniku skupno porabljajo 200 W, potem je poraba celotnega napajalnika 285 W, saj 30 % preprosto porabi/izgubi za delovanje. Če imamo napajalnik 80 PLUS Silver z 85 % učinkovitostjo, pa pri istem bremenu napajalnik porabi le 235 W. Razlika 50 W se seveda kopiči z vsako uro, in če imamo tak računalnik vključen le 8 ur dnevno, se v 25 delovnih dneh nabere 10 kilovatov ali za 1 evro elektrike. Če je tak računalnik vključen 24 ur dnevno se razlike v enem mesecu (30 dni) nabere precej več, in sicer za 36 kW ali za približno 3,6 evra (cene električne energije smo zaradi preprostega izračuna zaokrožili navzdol na 10 centov za 1 kWh).
Upoštevajte, da domači multimedijski računalniki z močnimi večjedrnimi procesorji in grafičnimi karticami porabijo bistveno več energije, in kmalu boste ugotovili, da je moč z dobrim napajalnikom privarčevati precej denarja. Ob tem se spomnimo da sploh še nismo začeli varčevati – z ugašanjem računalnika ali z dodatnimi nastavitvami varčnega upravljanja z energijo.
Moj mikro, Maj 2009 | Jaka Mele |
