Starih, katodnih aparatov ni več mogoče kupiti, njihov razvoj je dokončno ustavljen, proizvaja jih le še nekaj tovarn, in to za potrebe in prodajo pod vsemi blagovnimi znamkami. In čeprav so si novi ploščati televizorji med seboj zelo podobni, so tu razlike veliko večje kot pri starih katodnikih. Vse pa se začne in konča pri ceni.

Ker proizvajalci in prodajalci živijo od marže, je seveda smiselno, da imajo na voljo različne modele in izdelke − v vseh cenovnih razredih. A težava zanje je ta, da se pri ploščatih televizorjih slaba slika opazi veliko prej kot pri katodnikih. To pomeni, da so tudi cenovno ugodnejši modeli glede slike dokaj dobri (sicer se sploh ne bi prodajali) in ne tako daleč od tistih najdražjih modelov, kot bi prodajalci želeli, da verjamete.

CENOVNO DNO

Na cenovnem dnu najdemo 26- in 27-palčne televizorje, ki so kombinirani z računalniškimi monitorji. Torej, lahko jih kupimo in uporabljamo kot televizor ali pa kot monitor, saj imajo priključke za računalnik, hkrati pa vgrajen TV-sprejemniški del in priložen daljinski upravljalnik. V preteklem letu smo v tem cenovnem razredu v kratkih testih preizkusili kar nekaj navedenim dejstvom ustrezajočih modelov, in z vsemi smo bili zadovoljni, nad nekaterimi pa celo res prijetno presenečeni. Stvar izbire ostaja, ali uporabljamo tak televizor kot računalniški monitor, ki ga lahko v nujnem primeru (beri: ko žena gleda nekaj drugega, kot bi jaz, oziroma ko me otroci z risankami zrinejo s kavča) uporabimo kot drugi televizor, ali pa ga uporabljamo kot edini TV-sprejemnik v stanovanju. Glede uporabnosti je dovolj kakovosten tudi za drugo možnost.

CENOVNA KONICA

S čim se torej od »povprečne« ponudbe razlikujejo tisti najmodernejši (seveda tudi najdražji) modeli, ki pomenijo vrhunec tehnologije in ponudbe? Seveda med dražjimi modeli najdemo predvsem velike televizorje, saj cena raste z diagonalo (in to s faktorjem, ki je večji od 1). Vpliv ima tudi znamka proizvajalca. A če se osredotočimo na znamke, ki imajo modele v vseh cenovnih razredih, danes najdražji televizorji gradijo na malce izboljšanih matrikah zaslona (IPS in derivati – razlaga v okvirju s slovarčkom), bistveno drugačni protiosvetlitvi (barvni RGB LED) ter elektroniki brez omejitev. To se manj pozna pri obdelavi/kakovosti slike, več pa pri funkcijah, ki jih tak aparat ponuja (več o nekaterih v nadaljevanju, ko se bomo tudi vprašali, ali jih res potrebujemo).

1/8

Moj mikro, Maj 2010 | Jaka Mele |