Standard DVB-T je širok in omogoča, da oblikovalec omrežja izbire tisto arhitekturo omrežja, načine delovanja, priporočila, kodeke in podobno, ki mu najbolj ustrezajo. Izjava pa je tudi nekoliko preveč pesimistična. Do takšnega razvoja dogodkov vsekakor lahko pride, vendar le pri potrošnikih, ki živijo na skrajnem dosegu oddajnika ali pa na področjih, kjer sočasno spremljajo signal iz več kot enega oddajnika. Sodijo pa, da je teh malo in da bo pri večini kupcev televizor tudi doma deloval natanko tako kot tudi v trgovini. Toliko bolj, če je ta trgovina blizu doma. Če pa do tega res pride, je tako ali tako prodajalec odgovoren, da zaplet reši!
Razlog prehoda na digitalno oddajanje je v tem, da digitalni signal omogoča boljšo izkoriščenost radiofrekvenčnega spektra. V digitalnem načinu se na frekvenci, ko jo zaseda en analogni program, sočasno oddaja več digitalnih programov. Del frekvenčnega območja, ki je bilo do zdaj namenjeno analognemu oddajanju televizijskih programov, pa se sproti sprošča. Sproščeni del se imenuje tudi digitalna dividenda in se bo uporabljal za napredne komunikacijske sisteme, predvsem za brezžični dostop do interneta.
ZNAČILNOST DIGITALNE MREŽE
V Sloveniji bo na frekvenci, ki jo je do zdaj zasedel en sam analogni signal, osem digitalnih programov standardne razločljivosti. V času sočasnega oddajanja analogne in digitalne mreže bo število programov izjemoma devet. Programi se združijo v napravi, imenovani multipleks, in oddajajo prek mreže oddajnikov.
Tu pa nastanejo razlike med digitalnimi omrežji evropskih držav. Najprej glede izbranega načina stiskanja slike. Ta je lahko novejši MPEG-4 (H.264 znan tudi pod imenom AVC) ali starejši kodek MPEG-2. Razlike so tudi pri kodekih za zapis zvoka, ki so lahko MPEG-1 layer II, AAC, HE-AAC, AC3, E-ACR.
Združevanje programov v enovit podatkovni tok (mulipleksiranje) je lahko statično, pri čemer vsak program zavzema stalno pasovno širino ali dinamično (statistično), kjer si več kanalov deli določeno pasovno širino. Načina imata prednosti in slabosti. Uspešnost stiskanja ni odvisna le od izbranega kodeka, temveč tudi od vsebine programa. Algoritmi stiskanja pa delujejo tako, da v zaporedju sličic (kadrov videa) najdejo dele, ki se ne spreminjajo ali se spreminjajo minimalno, in te zapišejo le enkrat in tako »varčujejo« z biti. Z drugimi besedami, dinamični video, kjer se neprestano nekaj dogaja (akcijska sekvenca v filmu tega žanra) zahtevajo višjo hitrost prenosa (višji bitni tok) kot oddaja »polnočni klub«, kjer se vse dogaja počasi, kadri pa so dolgo časa večinoma ne spreminjajo. Pri statičnem multipleksiranju je vedno treba zmanjšati bitni tok, da je ta enak razpoložljivemu, pa četudi to pomeni vidno zmanjšanje kakovosti slike. Pri dinamičnem multipleksiranju pa lahko program, ki trenutno zahteva hitrejši bitni tok, tega vzame programu, ki ga trenutno ne potrebuje. Zaradi statističnih lastnosti video signala se pri dinamičnemu multipleksiranju v povprečju izboljša kakovost slike pri isti pasovni širini. Tu sta pomembna dva tehnična izraza: CBR ali konstantni bitni tok je primeren za statično multipleksiranje, pri njem pa je bitna hitrost stalna in neodvisna od vsebine slike, VBR ali spremenljiv bitni tok pa je primeren za dinamično multipleksiranje, kjer je bitna hitrost odvisna od vsebine slike.
KAKŠNA JE SLOVENSKA DIGITALNA MREŽA?
V Sloveniji smo se odločili za omrežje na eni frekvenci (Single Frequency Network). To je način oddajanja v digitalni tehniki, kjer celotno omrežje oddajnikov oddaja na isti frekvenci. Oddajniki morajo biti tako frekvenčno kot fazno usklajeni (sinhronizorani), sicer lahko pride do motenj pri sprejemu. Država je v skladu z mednarodnimi dogovori razdeljena na tri področja: zahodni del, osrednji del in vzhodni del. Večina programov po področjih je enaka, razlika je le v tako imenovanem regijskem programu. Ta hip že deluje tako imenovani Multipleks A, septembra pa mora začeti delovati tudi Multipleks B, ki bo namenjen komercialnim programom.
Kot je že znano, saj je bilo o tem prelito veliko črnila, je Slovenija za sliko izbrala kodek MPEG-4 (H.264), za kodiranje zvoka pa sta predpisana kodeka MPEG-1 layer II in AAC. V Multipleksu B naj bi bil za zvok le kodek AAC. Kar je pomembno, saj mora te kodeke podpirati tudi izbran televizor. Pri multipleksu A je zanimivo, da se prvih pet programov (v tabeli obarvanih rumeno) statično multipleksira, preostali štirje pa dinamično!
ZDAJ PA K TELEVIZORJEM!
Ker so med digitalnimi omrežji evropskih držav razlike, lahko pri sprejemu dejansko pride do težav, tudi če sprejemniki (televizorji ali samostojni sprejemniki STB) podpirajo ustrezne kodeke in standarde. Tipičen primer napak je nezdružljivost s slovenskimi znaki (predvsem šumnikih), kar se pozna pri prikazu teleteksta in (ali) elektronskega programskega vodiča. Potem v napačnem prikazu (ali neprikazu) programa, ki ima v imenu naš znak, v meniju za iskanje programov in pa v področjih, kjer so prisotni signali dveh ali več oddajnikov, zapis programa z najšibkejšim signalom v pomnilnik naprave, namesto istega programa iz drugega oddajnika z najmočnejšim signalom. Do teh težav lahko pride, ker proizvajalci za večje trge nastavijo »fine« nastavitve v sprejemnik glede na omrežje. A do takih primerov, če zanemarimo težave s šumniki, lahko pride le v skrajnih geografskih delih Slovenije. Ali pa pri izredno nekakovostnih izdelkih (in cenenih), ki jih bodo, cinično rečeno, prodajali skupaj s pralnim praškom!
Popolnoma nič pa ne bo vidno ali slišano le v primerih, ko sprejemnik ne podpira očitnih in zahtevanih zmogljivosti. Pri nas DVB-T MPEG-4 in AAC!
Moj mikro, Maj 2010 | Jaka Mele |
