Na ljubljanskih protestih proti sporazumu ACTA je bilo videti pretežno predstavnike generacije »Z«. Vanjo sodijo mladi ljudje, rojeni po letu 1991, ki jih označujejo tudi kot generacija »M« (multitasking oziroma večopravilnost) ali generacija »C« (»connected« oziroma povezana generacija). Iz zadnje tudi oznaka »net« ali internetna generacija. Generacija »Z« je torej generacija, ki je odraščala s svetovnim spletom in ima popolnoma drugačen pogled nanj. Prav tako pa tudi drugače podoživlja problem spletnega piratstva.

Gre za mlade ljudi, kjer, ko se začnete z njimi pogovarjati, kaj hitro opazite, da zija med njimi in vami globok prepad v razumevanju osnovnih zadev. Tudi tistih, kaj je prav in kaj ne. Predvsem pa je mogoče zaznati neobremenjenost s pravili. Pravila, ki jim niso všeč, za katera menijo, da jih omejujejo in da niso pravična, kršijo in se ne obremenjujejo s posledicami. V nasprotju s starejšimi generacijami ljudi, ki se zavedamo nepravičnosti nekaterih družbenih omejitev, vendar smo naučeni, da jih skoraj podzavestno spoštujemo. Na žalost je poleg te neobremenjenosti, upornosti in utopičnega pogleda na splet in družbeno organiziranost zaznati tudi zelo površinsko poznavanje stvari in instantno konzumiranje kratkih informacij brez refleksije nanje. A to je že morda preveč učeno.

Pogovarjali smo se s srednješolko, ki nam je ponosno povedala, da je sodelovala na protestih, in zelo prepričana sama vase izjavila. »Acte gotovo ne bodo prejeli, ker je toliko ljudi proti.« Ko bi svet deloval na ta način, bi bilo lepo. Politiki sprejemajo mednarodne sporazume po tekočem traku, tudi če niso ravno v korist ljudem ali pa se nanje ozirajo le redko. Če pa se ljudje odzovejo in protestirajo, kar je bolj izjema kot pravilo, sporazum za nekaj časa spravijo v predal, prej ali slej pa spet splava na površje. Svet vodi majhna elita ljudi, ki imajo kapital v svojih rokah. In ti, bolje rečeno njihov kapital, oblikujejo mednarodne sporazume. Ne politiki, ki bi delali za »blagor ljudstva«. Želeli smo izvedeti več o tem, kako dekle razmišlja, zato smo pogovor nadaljevali nekako v smeri, da je »… ACTA veliko več kot le uničenje spletnega piratstva, vendar so bili protestniki tam skoraj izključno zaradi tega.« »Meni se pa zdi, da je to največji problem. Kaj bom pa počela, če ne bom mogla več 'downloadati'? Naj gledam nanizanke na slovenskih televizijah, kjer predvajajo drugo sezono, v Ameriki pa gledajo že peto?« »Je torej kraja filmov in glasbe tvoj način življenja?« »Pa saj ne gre za krajo, to ni kraja!« »Kako da ne, a greš v trgovino, vzameš hlebec kruha s police in greš mirno ven, ne da bi plačala?« »To ni isto!« »Zakaj ne?« Pri tem se je razprava končala, kajti preprosto ni znala razložiti svoje zadnje trditve. S katero pa se – mimogrede – tudi mi strinjamo. Prenos avtorsko zaščitene datoteke s spleta ni in ne more biti isto kot ukrasti hlebec kruha.

Moj mikro, maj 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |