Redki upajo na glas povedati, da piratstvo pravzaprav ni tak problem, kot ga nekateri želijo prikazati, in se zato ne splača zapravljati sredstev za njegov pregon, da bi bilo bolje ta sredstva vložiti v iskanje načina, kako priti do uporabnikov. A kriminalizacija je lažja pot. Vsekakor lažja, kot pa da podjetja poiščejo razloge oziroma ponudijo možnosti, da kupec izdelek kupi. Te možnosti so lahko raznovrstne: od cene, preprostosti nakupa, lokalizacije pa do preproste dosegljivosti.

Tudi pojem »izgubljena prodaja« je zgrešen, saj še nihče nikoli ni dokazal, da bi se prodaja nekega izdelka dejansko povečala, če ne bi bilo piratskih različic. Nasprotno – izkaže se, da če ne bi bilo piratskih različic, uporabniki tega izdelka pač ne bi uporabljali. Tako so pred kratkim dokazali tako na Švedskem kot v Švici, torej državah, za katere menimo, da so visoko pravne.

Glasbena industrija se je, kljub velikemu odporu, vsaj delno prilagodila internetu. Tega pa še vedno z vsemi štirimi zavrača filmska industrija. Očitno je zanje lažje zapravljati gore denarja za sizifovo preprečevanje piratstva in za lobiranje za sprejemanje protipiratskih zakonodaj in mednarodnih sporazumov. Še vedno želijo, da bi ljudje njihove izdelke kupovali v fizičnem formatu plošč, ki imajo omejeno dobo trajanja, so nesorazmerno dragi in so podvrženi poškodbam. V želji seveda, da bi ljudje, ki bi želeli imeti neki film v svojem arhivu, še enkrat kupili »isti« izdelek, če bi se že kupljeni pokvaril. Najhuje pa je, da se nočejo odpovedati desetletja staremu prodajnem modelu vsaj trikratne prodaje – najprej kinematografom, nato na fizičnih nosilcih in na koncu še televizijskim hišam. Če se filmska industrija že odloči za prodajo izdelkov v digitalni obliki, potem to stori na način, ki je njej seveda v korist, ni pa v skladu z internetno filozofijo svobode in odprtosti. Cene legalne digitalne ponudbe so nedostopne za široke množice, hkrati pa so izdelki opremljeni s sistemi varovanja digitalnih pravic. Slaba stran teh je nezdružljivost med platformami. Kupec, ki na primer kupi film v trgovini iTunes, tega ne more gledati na vseh napravah, ki jih ima, zato je zanj preprosteje, da ga najde v nelegalnih omrežjih. Še hujša je njihova politika postopnosti, ko so filmi oziroma epizode nanizank najprej na voljo v Ameriki, šele mesece pozneje pa tudi drugod po svetu. Kar je, milo rečeno, frustrirajoče za slovenske ljubitelje ameriških filmov in nanizank.

Glasbena in filmska industrija imata tudi zastarel prodajni način. Ne želimo več kupovati kos po kos, temveč si želimo primeren naročniški model z neomejenimi možnostmi, kje in kdaj izdelek gledamo oziroma poslušamo. Recimo neki fiksni mesečni znesek, na primer ne več kot deset evrov za dostop do vseh vsebin, tudi tistih, ki so ravno izšle, morda z omejitvijo, da mesečno ne moremo prenesti več kot sto naslovov. Dejali boste, da takšna ponudba obstaja. Obstaja, vendar je zemljepisno omejena in Evropejcu prav nič ne pomaga poslušati, kako dobra je na primer storitev Netflix, če te v Evropi ni.

Zabavna industrija preprosto ne razume, da ljudem ne more preprečiti, da si med seboj izmenjujejo vsebine, pa tudi ne pravice, da se sami odločijo, koliko so pripravljeni za vsebino plačati, in zahteve, da jo dobijo takoj, ko je na voljo. Cenzura interneta, ki jo zahtevajo, ne izniči osnovnega problema, le prisili ljudi, da delajo tako, kot od njih zahtevajo lastniki vsebin. Pa tudi če tem uspe zapreti stran s torrenti, se pojavijo nove strani, novi načini izmenjave datotek, ki zapolnijo nastalo vrzel. Rešitev problema spletnega piratstva leži le v razumevanju in odpravi razlogov, ki so ga povzročili.

Moj mikro, maj 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |