ZASLONI
Čeprav med periferijo sodijo tudi zasloni, pa je tema preobsežna, da bi jo lahko kakovostno obdelali na zgolj strani ali dveh, tako da jim bomo v bližnji prihodnosti posvetili samostojno temo.
Na hitro omenimo le, da je najpomembnejša kakovost slike. In prav tu smo imeli v zadnjih štirih letih bore malo izbire. Kakovostni monitorji z odličnim vidnim kotom, realnimi barvami in hitrim osveževanjem so bili vedno vsaj dvakrat dražji kot preostala ponudba (s TFT-matriko) v istem velikostnem razredu. A stvari se spreminjajo, saj je nekaj proizvajalcev že poslalo na trg nove zaslone, ki temeljijo na novi matriki tehnologije C-IPS. Ta ponuja polni vidni kot 178/178 stopinj ter boljše barve za samo 10 do 15 odstotkov višjo ceno od osnovnih TFT-modelov. Zaslone žal pesti tudi slabost – zgolj povprečna hitrost osveževanja, kar bo motilo najzahtevnejše igričarje. A za vse druge, predvsem običajne namizne uporabnike ter vse, ki na zaslonu gledajo le filme in igrajo ne najhitrejše igre, je to fenomenalna novica! Več o tehnologiji ob testu prvega monitorja (Samsung), ki ga pričakujemo v naslednji številki! Če bo vse tako, kot je videti na papirju, smo prepričani, da bo C-IPS v naslednjih treh letih izkoreninil poceni zaslone matrike TFT+Film! Končno!
SPLETNE KAMERE
Večina novejših prenosnikov ima spletne kamere že vgrajene v okvir zaslona, na namizju pa so proizvajalci zaslonov to začeli vgrajevati šele v zadnjem letu. Kakovost takšnih vgrajenih kamer je vsekakor slabša kot pri samostojnih, zato ni še nič izgubljeno, če je v monitorju nimate. Spletne kamere priključimo na računalnik v vrata USB, prek katerih se tudi napajajo. Po namestitvi gonilnikov jih lahko uporabimo v raznih programih neposrednega sporočanja, pa v VoIP-programih, kot je Skype, za komuniciranje pa jih podpirajo tudi mnogi drugi programi in igre.
Razlike med kamerami so v ločljivosti in hitrosti zajema ter v kakovosti optike (leč), kar seveda vpliva na kakovost slike v slabših (neoptimalnih) svetlobnih razmerah. Dražje kamere imajo vgrajeno tudi samodejno ostrenje, pri slabših tega nastavimo ročno z obračanjem leče na kameri.
Praktično vse kamere imajo vgrajen tudi mikrofon, kar poenostavi komunikacijo. Cene kamer se začnejo pri 12 evrih, končajo pa pri dobrih 110, kolikor je treba odšteti za še vedno najnaprednejšo kamero na trgu, Logitechovo QuickCam Sphere AF. V primerjavi z večino drugih kamer, ki jih nataknemo na vrh monitorja, je posebnost te, da je samostoječa (na višjem stojalu, ki jo dvigne v višino glave uporabnika za mizo) in da sledi obrazu, tako da je ta vedno v sredini kadra. Ker je naprava mehanizirana, dejansko obrača kamero, za dodaten vtis pa še digitalno približuje obraz ali se od njega oddaljuje. Ker ima visoko ločljivost zajema (2 milijona pik) in svetlo lečo, pričara zgledno sliko tudi ob slabši sobni osvetlitvi.
Če vam je spletna videotelefonija pomembna, predlagamo, da izberete kamero, ki ima vsaj ločljivost 1,3 megapike, vgrajen mikrofon ter samodejno ostrenje (cene so od okoli 30 evrov). Za zahtevnejše je edini pomemben dodatek še večja/svetlejša leča, vse drugo pa so marketinške puhlice (recimo največja ločljivost fotografij, ki je pridobljena z interpolacijo – beri: goljufanjem).
SLUŠALKE IN ZVOČNIKI
Pri zvočniških sistemih in slušalkah je ponudba široka. Zvočniki so na voljo v poceni stereo kompletih, kjer ne pričakujte veliko (5–10 evrov), nato pa s ceno rasteta kakovost in tudi velikost sistema (2.1, 5.1, 7.1). Večji in dražji modeli imajo vgrajene tudi procesorje zvoka in znajo dekodirati tudi signala Dolby Digital in DTS, pripeljana prek digitalnega optičnega vhoda in jih lahko uporabimo tudi za domači kino (200–350 evrov). Brez dekodiranja takšni sistemi stanejo okoli 150 evrov.
Pri slušalkah lahko izbiramo med takimi, ki ponujajo prostorski zvok (emulacijo iz stereo signala), ali pravimi 3D-slušalkami (vhod 5.1). Seveda so tu še igričarske slušalke z vgrajenim mikrofonom. Vmesniki na starejših so 3,5 mm priključki, na novejših pa USB. Cenovno: 30–150 evrov.
IGRALNI PRIPOMOČKI
Igralne palice so v zadnjih petih letih praktično izginile iz sveta računalniških dodatkov, saj se novejše igre igrajo skoraj večinoma s kombinacijo miške in tipkovnice, le redke pa ponujajo boljše vzdušje z igralno palico. Drugi razlog je prodor igralnih konzol, kar pomeni, da se vse arkadne igre bolj kot na PC selijo tja. Za stare ljubitelje letalskih in vesoljskih simulacij pa ostajajo proizvajalci igralnih palic tisti redki (Logitech vztraja) in večjega napredka pri aktualnih modelih glede na 5 do 7 let nazaj ni. Palice se priklopi na USB-vrata, imajo vgrajeno funkcijo povratnega učinka ter vse po vrsti več nastavljivih tipk. Cene so 30–60 evrov. Ultimativna rešitev za simulacije letenja – Logitechov letalni komplet stane slabih 300 evrov!
Bolj priljubljeni so volani, med katerimi imamo kar nekaj izbire, odvisno od želja (samo volan, volan s povratnim učinkom, komplet s pedalkami) pa se cene vrtijo med 50 in 200 evri!
Čeprav je številčno na policah trgovcev več igralnih ploščkov kot palic, pa njihovo uporabo vidimo še redkeje, tako da bi vas, če se zanimate zanje, raje preusmerili na igralne konzole, kjer bo uporabe več. Cene so 10–20 evrov.
USB-NAPRAVICE
USB-ključki so najpogostejši dodatek računalnikom, zadnja leta pa postajajo celo modni dodatki. Kapacitete se nezadržno dvigujejo in 32 GB je moč dobiti že za povsem sprejemljivo ceno pod 100 evri, 64 GB pa nas bo stal vsaj še pol več! Proti koncu leta pričakujemo tudi prve 128 GB modele, a še več zagotovo spomladi, ko bo standard USB 3 končno dvignil prenosne hitrosti preko tega vmesnika s sedanjih 35 MB/sekundo na precej več!
USB-bralniki pomnilniških kartic so prav tako zelo pogosti dodatki na naših mizah. Poznamo več tipov, ki se razlikujejo po številu različnih tipov in formatov podatkovnih kartic, ki jih podpirajo. Najpogostejši model je 4 v 1 (podpira štiri vrste pomnilniških kartic), na trgu pa najdemo tudi take, ki navajajo 64 v 1, 25 v 1 ... Dejstvo je, da je različnih fizičnih vmesnikov kartic okoli 6, kar pomeni, da lahko tudi različne modele in tipe pomnilniških kartic vtaknemo v isto režo.
Med posebnimi tipi kartic so mini in mikro SD, ki jih lahko bralnik bere neposredno ali pa zanje potrebujete vmesnik (tedaj branje poteka prek osnovne reže SD HC). Posebne in manj pogoste so tudi Olympusove kartice xD, ki jih najpreprostejši bralniki 4 v 1 pogosto ne podpirajo. Novejši in dražji bralniki (sicer se cenovno gibljejo med 7 in 30 evri) se pohvalijo tudi z nadgradnjo programske kode, s čimer naj bi podpirali bodoče formate kartic, a temu ne verjemite popolnoma.
Ob nakupu torej bodite pozorni le na to, da bralnik deluje z vmesnikom USB 2. (da bo kopiranje datotek čim hitrejše) ter da podpira kartice vašega fotoaparata, mobilnega telefona ali MP3-predvajalnika. Bralniki so na voljo tudi v obliki 3,5-palčne enote za vgradnjo v ohišje računalnika namesto male disketne enote (te verjetno ne uporablja nihče več), ki se interno priključi na USB-vmesnik.
DRUGO
Med drugo manjkrat omenjeno periferijo v zvezi z računalnikom, pa jo manjkrat omenjamo ali pa ji sploh ne namenjamo dovolj pozornosti, lahko prištejemo še stojala za monitorje ter konzole za ureditev kablov pod mizo. Stojala za monitorje bodo potrebovali bolj poslovni uporabniki, omogočajo pa montažo dveh ali celo treh monitorjev v malo video steno.
Moj mikro, november 2009 | Jaka Mele |
