Danes brez miške ne gre. Čeprav so v zadnjih desetih letih proizvajalci na trg poslali kar nekaj alternativ, se je miška po obliki in funkciji, ki jo poznamo že 25 let, ohranila do danes. A niso vse miške enake, ne po obliki ne po tehnologiji, ki jo vsebujejo pod »kožo«.
Prve miške so bile sestavljene iz kroglice ter na mehaniki temelječih senzorjih, ki so zaznavali vrtenje kroglice in to interpretirali v dvodimenzionalni premik kazalčka na zaslonu. Seveda je bila povezava z računalnikom kabelska.
Prva (Applova) miška je imela eno samo tipko. Nato so s prihodom Windows 3 v PC-je miške prišle tudi ob osebne računalnike in skoraj takoj dobile dve tipki. Tretja tipka se je pojavila nekaj let pozneje (a je še danes uporabljana redko, največkrat služi za dvakratni klik), sredi tega desetletja pa se je spremenila v kolešček, s katerim se lahko hitreje in lažje premikamo skozi dolge dokumente in po spletnih straneh. Nekje na poti se iz izgubila tudi kroglica, ki jo je nadomestil sprva optični, pozneje pa laserski senzor. Evolucija je šla naprej tudi pri že omenjeni sredinski tipki/koleščku, ki ga je danes moč na mnogih miškah premikati tudi levo/desno. Tako je omogočeno tudi vodoravno premikanje po dokumentu/spletni strani (kar je posebej pripravno pri malih poceni ultraprenosnih računalnikih ali računalnikih z majhnim zaslonom/ločljivostjo, kjer celotne strani ni mogoče sočasno prikazati na zaslonu).
OD KROGLICE DO LASERJA
Še pred leti je bilo razburjanje okoli miške nekaj povsem običajnega. Odvisno od pogostosti dela se je med kroglico in senzorskimi kolesci nabral prah, ki ga je bilo treba očistiti, saj se je sicer miška »zatikala«. Tudi občutljivost miške je bila slaba, morda primerna za vsakdanje namizno delo, za igričarje pa je bila nočna mora.
Nato so se koleščki poslovili in Logitech je predstavil prvo optično miško. Ta je imela namesto vrteče se kroglice, ki je obračala valje, katerih obrate so zaznavali senzorji, optični senzor. Lučka iz miške je svetila v podlago, nad njo nameščen senzor pa je nekaj tisočkrat v sekundi »posnel« površino in na podlagi procesiranja slik ugotovil, v katero smer je uporabnik premaknil miš. Prva generacija teh mišk je imela seveda kabel, saj je bil problem lučki, senzorju in tudi procesnemu čipu zagotoviti dovolj energije. Prvo generacijo optičnih mišk je navkljub odličnemu delovanju na skoraj katerikoli neodbojni podlagi (na stekleni površini ni delovala), pestila težava napačnega zaznavanja hitrih premikov. Če je uporabnik sunkovito premaknil miško, je miškin kazalec le poskočil po zaslonu, nato pa za hip »cuknil« v nasprotno smer, preden je ob upočasnjevanju premikanja roke, spet ujel pravo smer … To sicer ni motilo pisarniških delavcev, je pa zagotovo pokvarilo kak dan mladoletnikov in mladih po srcu (skratka igričarjev).
In ker se ve, kje je denar (igre), so razvili boljši optični senzor, ki je obljubljal natančnost do 600 dpi (prej največ 300 dpi). Večja natančnost se je izkazala kot nekaj, kar še vedno podlega prej opisani težavi hitrega premika, a razvoj je šel naprej in prišla je tretja in nato še četrta generacija optike. Ta je, spet z Logitechom na čelu, prinesla hitrejše optične senzorje, ki so ob večji natančnosti (800 dpi) dovoljevali sunke s pospeškom do 10 g (okoli meter poti na sekundo) in končno pravilno interpretirali smer. Predvsem igričarji so se zaljubili.
Trenutno imamo šesto do sedmo generacijo mišk, ki je prišla na trg ravnokar. A že pri peti generaciji se je zgodil preskok tehnologij od optične k laserski. Prvi laserski senzor je posnel podlago 20-krat natančneje od optičnega. Ločljivost je sprva ostajala 800 dpi, hitrost sledenja pa je s 6000 posnetki na sekundo presegla karkoli prej videnega. S to natančnostjo laserski senzor zazna že rahel premik, ki ga optični senzor ni mogel. Sledili so popravki laserja, višanje občutljivosti in danes je nekaj povsem običajnega, če je občutljivost miške 1600 dpi. Laserski žarek ne presega zahteve specifikacije Class 1, zato ni nevaren za ljudi.
V najnovejši generaciji, ki jo spet revolucioniral Logitech, je obstoječi laserski senzor prenovljen tako, da deluje celo na stekleni, zrcalni oz. odsevni podlagi (tehnologijo so spektakularno poimenovali Darkfield laser), torej končno tudi na stekleni klubski mizici.
BREZŽIČNO DELOVANJE
Če smo pri tipkovnicah ugotovili, da potreba po brezžičnem delovanju niti tolikšna, pa je pri miški drugače. Miško neprestano premikamo, vlečemo, potegujemo, in ko se kabel zatakne, je to zelo zoprno. Zato je tudi brezžična ponudba mišk veliko pestrejša kot pri tipkovnicah.
Začelo se je z infrardečimi povezavami med miško in bazno postajo (sprejemnikom), kjer je povezava delovala samo, če je bila neprestano v vidni črti. Nato je prišla brezžična radijska tehnologija. A prve brezžične miške so pestile težave – počasno sporočanje sprememb oz. položaja ter seveda hitra poraba baterij, v natančnih modelih pri celodnevnih uporabnikih celo večkrat tedensko.
V zadnjih letih so tehnologijo RF izboljšali do te mere, da brezžične miške delujejo brez menjave baterij tudi več mesecev, hkrati pa je sprejemnik na strani računalnika optimiran za hitro predajanje informacij in nekompromisno komunikacijo. Več mišk ima namesto baterij vgrajene kar akumulatorje, ponekod v kompletu dobimo dva, tako da se eden lahko kadar koli polni v polnilniku. Nekatere miške imajo v bazi polnilnik, kar pomeni, da jih ob koncu uporabe preprosto postavimo vanj in baterija v miški se takrat polni.
KAJ KUPITI?
Miške proizvaja vsak drugi kitajski proizvajalec, tako da je trg zelo zasičen. To sicer pomeni tudi veliko izbiro, a že po nekaj izkušnjah se bomo raje odločili za dobro in malce dražjo miško. Izbiramo lahko med morjem oblik in barv. Vsekakor bi predlagal, da izbirate le med laserskimi miškami. Cene se za laserske miške s štirismernim kolescem začnejo že pri neverjetnih 3,55 evra ter segajo do dobrih 125 evrov!
Če ste vsaj občasni igričar ali pa vam že ob misli na menjavo baterij postane slabo, ostanite pri žični miški, a velja dejstvo, da veliko novejših brezžičnih modelov mišk deluje odlično. Posebej prav pridejo pri prenosnikih, zlasti zato, ker je oddajnik zdaj manjši od fižola in lahko ostane vtaknjen v režo USB tudi med prenašanjem. Dražje brezžične miške prek signalnih lučk opozarjajo tudi na nizek nivo baterije.
Večino dražjih mišk je moč programirati, kar pomeni, da lahko tipkam določimo poljubne funkcije. Razmislite tudi o številu tipk, ki jih na miški potrebujete. Za vsakdanje delo je zelo dobrodošlo, če ima miška tri osnovne tipke (srednji v obliki koleščka), tipko za premik naprej in nazaj (med spletnimi stranmi recimo) ter 3D premikanje kolesca (torej tudi levo-desno). Zahtevnejši (igričarji ali oblikovalci, ki preklapljajo med natančnostjo in hitrostjo) bodo iskali še tipko za dinamično spreminjanje občutljivosti senzorja miške, odvisno od izbranega izdelka in cenovnega razreda pa boste morda našli na njej še tipke za preklapljanje med odprtimi aplikacijami v računalniku, za hitro iskanje po internetu ter občasno celo posebno tipko za funkcijo povečave (zoom). Pisarniškim moljem bo morda pomemben vztrajnik v kolescu, saj bo prelet dolgih dokumentov tako precej hitrejši. Če pa kdaj še »prezentirate«, velja poiskati miško z vgrajenim laserskim kazalcem ter dodatnimi tipkami za upravljanje predstavitev PowerPoint. Igričarji utegnejo posvetiti pozornost še spodnji strani miške in njenemu čim bolj gladkemu drsenju z uporabo teflonskih blazinic.
Nekatere igričarske miške omogočajo vstavljanje uteži in s tem uravnoteženje miške po okusu posameznika, spet druge omogočajo osvetlitev miške v mavričnih barvah novoletne jelke ...
ALTERNATIVE?
Na namizju so bile najresnejše alternative miški sledilne kroglice, a so se izkazale kot težavne za uporabo. Na prenosnikih sta se dodobra uveljavili sledilna paličica in še bolj sledilna ploščica, po kateri drsimo s prstom. Na namizju pa tega, razen v kombinaciji s kakšno bolj eksotično tipkovnico, nismo videli.
Smo pa v zadnjem letu videli več »mišk« čudnih oblik, vključno v obliki po mizi drseče pištole s čisto pravim sprožilcem (ki deluje kot prva miškina tipka), a se stvar ni prijela. Zanimivi so tudi posebneži, recimo Logitechov Air Mouse, ki ga držimo v roki v zraku in s premiki roke po prostoru premikamo miškin kazalec. Stvar zahteva privajanje, vsekakor pa ni tako natančna kot miška.
Pred nekaj leti so se s podjetjem 3Dconnexion pojavile tudi 3D-miške. Te imajo na sebi še tipko, ki jo lahko vrtimo v več dimenzijah in tako v – priznati je treba – redkih aplikacijah (recimo še najuporabneje se to vidi v Google Earthu) upravljamo z vsemi dimenzijami hkrati!
Moj mikro, november 2009 | Jaka Mele |
