Leto 2008 je prineslo precej dogajanja na področju televizorjev, najobčutnejša sprememba je bila zagotovo pocenitev, saj lahko letos 42-palčni televizor dobimo za lansko ceno 32-palčnega. Prav 32-palčni LCD-televizor HDTV je moč dobiti že za borih 500 evrov, medtem ko se je cena 42-palčnih modelov spustila pod mejo 700–800 evrov. Tehnološko najnaprednejših in najbolj dodelanih televizorjev OLED pri še vedno ni moč kupiti, sicer pa razen kot žefran dragega in majhnega Sonyja obstajata le dva demo modela – last Samsunga. Nekaj pred tremi leti opevanih tehnologij prihodnosti, kot sta SED in FED, je v zadnjih letih izginilo iz naslovnic, a vse kaže, da se stvari spreminjajo. Canon je namreč 2. decembra 2008 zmagal v pravnem sporu oz. tožbi podjetja Applied Nanotech, zato ni več ovir, da bomo kmalu ogledali tudi SED-televizorje. Canon žal napoveduje, da zaradi recesije teh skoraj zagotovo na trg ne bodo poslali v letu 2009, a pustimo se presenetiti. V letu 2008 se je končno materializiral le laserski TV (projekcijski), ki pa je zavoljo svoje velikosti in cene preko 7000 USD navkljub odličnemu kontrastu dokaj nišni izdelek. Z veliko zanimanja pričakujemo tudi prvi HDR-televizor, podjetja Brightside, ki ga je popapcal zvočni gigant Dolby, napovedan pa je za prvo četrtletje 2009. HDR gradi ravno na izdatni pametni uporabi LED-osvetlitve in rezultati naj bi bili neverjetni – a seveda za premijo v ceni …

PO LESTVICI HERCEV

Prehod s 50 na 100 Hz, ki se je začel pred dvema letoma pri top modelih, se počasi premika tudi v srednji cenovni razred, v najnižjem pa ga še ni videti. Že leta poznamo 100-herčne katodne televizorje, ki so prinesli predvsem večjo ostrino in stabilnost slike (najopazneje pri recimo opazovanju napisov in napovednikov, kjer ni več migetanja in preskakovanja). V svetu LCD je novost prinesla še vidnejše rezultate, predvsem zaradi težav razvlečene medle slike, ki smo jih pri LCD-jih tudi večkrat že izpostavili. Učinkovitost 100 Hz tehnologije se med proizvajalci razlikuje, in če smo pri prvi generaciji včasih opazili, da sočasno prihaja tudi do čudnih stvari, kot so izstopanje predmetov iz konteksta, migotanje okoli ostrih robov in podobno, to pri letošnji generaciji novih televizorjev ni več opazno. Pač pa 100 Hz odpravlja težave pri prikazovanju hitrih filmskih kadrov oz. hitri akciji v igrah. Tako so medla, mehka, nejasna slika in črna črta, ki utripa in se lomi prek LCD-zaslona pri hitrih kadrih, stvar pozabe.

Naše oči so dokaj specifične in jih je moč zlahka pretentati, in tega se zavedajo tudi proizvajalci televizorjev. Vhodni signal ima, odvisno od vira – PAL TV ali DVD, od 24 do 50 osvežitev slik na sekundo. Naše oči načeloma posamezne slike ne zaznajo nad frekvenco 20 slik v sekundi, pravo tekočo, povezano sliko brez utripanja pa pri 60 in več slikah na sekundo. Zato procesorji sodobnih televizorjev med predvajanjem posameznih originalnih slik preračunajo spremembo med zaporednima slikama in dodajo eno ali več novih vmesnih slik. Z njimi ocenijo smer in hitrost gibanja in na vmesnih okvirjih prikažejo stanje med dvema originalnima. Ker so današnji procesorji dovolj zmogljivi, to ni več težava, Sony pa je šel korak dlje in predstavil 200 Hz tehnologijo, kjer je preprosto – vrinjenih okvirjev več. Tako jim je uspelo prikazati še bolj zvezno sliko, ki je v očeh gledalca videti tekoča in ostra.

Moj mikro, Januar 2009 | Jaka Mele |