Pametni telefoni iz že omenjene futuristične predstavitve so znali veliko. Najbolje od vsega pa se mi je zdelo to, da je telefon res postal nadomestek osebnega pomočnika. A ne kakršnegakoli osebnega asistenta, temveč takega, ki ima poln vpogled v raznorazne podatkovne zbirke in celostno vidi vse sveže informacije. Zato nas lahko v realnem času ali z nekaj minutami naskoka opozarja na nevarnosti ali priložnosti, ki nas čakajo za vogalom.
Intel je seveda futuristično prihodnost ponazoril z igranim filmom, ki je prikazoval dan v življenju gospodične Amy, opremljene z res pametnim telefonom ... A manj vidni del zgodbe sta bila tudi pameten dom ter pametna infrastruktura okoli Amy. Zjutraj je telefon Amy zbudil z njeno najljubšo skladbo, ki jo je definiral glede na največkrat poslušano v jutranjih urah. Hkrati je nadziral in stopnjeval jakost sobne osvetlitve ter tako poustvarjal občutek postopnega vzhajanja sonca. Med obiskom kopalnice ji je na polprosojno ogledalo projiciral dnevne opravke iz koledarja. Amy je oblačila izbrala s slikami, kjer je izbirala med svojimi kosi oblačil. in tako je , še preden je karkoli nadela, videla barvno ujemanje vsega, od hlač do kape. Ob prihodu v avtomobil ji je telefon navigacijo nastavil na lokacijo, kjer je imela Amy čez pol ure v koledarju zabeležen sestanek. Hkrati se je preklopil tudi v brezročni način dela. Pri prihodu na lokacijo ji je telefon prikazal podrobnosti, zabeležene okoli sestanka, ter sliko osebe, s katero bo imela sestanek. Sestanek se je končal dobro in ob zapuščanju poslovne stavbe je telefon Amy obvestil, da ima do naslednjega sestanka še dve uri ter ji glede na uro predlagal kosilo. Glede na to, da Amy živi zdravo, je telefon predlagal lahek meni in tudi seznam treh najbližjih restavracij s tako hrano. Hkrati jo je obvestil, da je njena prijateljica oddaljena le nekaj ulic in da tudi ona v koledarju za naslednjih nekaj ur nima opravkov, zato bi se ji morda pridružila na kosilu. Amy pokliče in se dogovori za kosilo. Po kosilu telefon Amy opozori, da ima še uro do naslednjega opravka, da pa imajo v trgovinici s čevlji za vogalom le še danes 50 % razprodajo. Amy seveda oborožena z novim parom čevljev...
Kot smo ugotovili, le pametni mobilni telefon ni dovolj za tako stopnjo delovanja. Pomemben je celoten ekosistem pametnih naprav, zmožnih kontekstualnega procesiranja – torej zavedanja okolice, uporabnika in konteksta. Jedro novih pametnih mobilnih naprav bo torej nabor senzorjev ter kontekstualno procesiranje, ki bo združevalo tako trde kot mehke čute. Sem sodita strojna oprema – recimo senzorji, kot so 3D-prostorski senzor oz. senzor pospeška, mikrofon, GPS, digitalni kompas – in programska oprema v vlogi mehkih čutov, na primer koledar iz Outlooka, Twitter, Facebook, zapiski ljudi, s katerimi trenutno smo.
Ideja je imeti čim več senzorjev in čim več kombinacij, saj tako bistveno povečamo zanesljivost, o kateri ne moremo govoriti, če se zanašamo na en sam senzor ali vir. Vsak senzor oziroma vir bo imel tudi podatek o zasebnosti/tajnosti/varnostnem nivoju, kar je mehanizem, s katerim uporabniku omogočajo, da izbere, katere podatke sploh želi deliti z drugimi napravami ali ljudmi, ter kdaj naj bodo podatki uničeni. Take naprave, osebni pomočniki bodo začeli prihajati na trg čez nekaj let, vsekakor pa se bo njihova uporabnost povečevala s časom uporabe, saj se bo naprava učila naših vzorcev.
Pametni telefoni prihodnosti bodo veliko zanimivejši in uporabnejši, saj se bo dalo na njihovo informacijo zanesti v vsakem primeru, ne le če smo jih prej nastavili. To robustnost si bodo naprave zagotovile z medsebojno komunikacijo, ter z razumevanjem podatkov, ki jih vnese človek. Na podlagi mnogih virov in delnih podatkov, bodo izluščili pravo informacijo in bolje videli celotno sliko. In Skynet bo rojen ...
KAJ PA IMAMO DANES?
V primerjavi z vpogledom v prihodnost, je stanje danes tako, da so pametni telefoni bolj kot pametni le uporabni. Nanje lahko gledamo z analogijo švicarskega nožka v primerjavi z navadnim pipcem. Oznako »pametni« so si prislužili ob združevanju funkcionalnosti do pred nekaj let zelo priljubljenih dlančnikov.
Pametni telefoni omogočajo predvsem vedno bolj univerzalno uporabo. Manjkrat je treba poseči po računalniku, prenosniku, da naredimo nekaj, kar še pred nekaj leti s telefoni ni bilo možno. Zato menimo, da izraz pametni telefoni še ni primeren za naprave trenutne generacije.
ZASEBNOST
Za vse, ki so že danes paranoični, kje vse se kopičijo njihovi podatki ter kdo vse jih zbira in profilira, bodo prihodnja leta prinesla še več izzivov. Vse več podatkov se bo namreč selilo v oblak, saj bodo le tam dosegljivi vsem napravam, za katere bodo pomembni. Čeprav bo nadzor nad podatki omogočen, pa se bo spet ponavljala stara, že znana zgodba: ali ljudje pravilno nastavijo ravni dostopa in – kakšna je varnost oblaka pri grožnjah. kot so krekerji in črni hekerji? Trenutno aktualne zgodbe z Wikileaksom in Amazonom tu gotovo ne pomagajo, saj se vidi. da so celo ponudniki oblaka zelo dovzetni na pritiske (večjih) vlad in držav.
Moj najlepši android, Tina
Ko sem bila na začetku leta 2010 prisiljena izbrati nov telefon (do tedaj Sony Ericsson c902, ki so mi ga ukradli), me je med kratkim testom pred nakupom najbolj fasciniral Android s svojimi mnogimi funkcijami. Zelo všeč mi je bilo tudi to, da se je telefon kar sam nastavil. Treba je bilo vpisati le nekaj informacij (iz računa Google) in vse se je sinhroniziralo samo od sebe, vse je delovalo, vsi podatki so bili v telefonu.
Pri mojem že omenjenem SE in še prej Nokii nisem bila nikoli prepričana, da bo stvar naslednjič tudi delovala. Če mi star telefon ne bi bil ukraden, bi verjetno tudi pristala na Androidu, a par mesecev pozneje. Pri starem telefonu me je motilo predvsem to, da ni imel dostopa do Facebooka, prav tako je bil zelo okrnjen dostop do e-pošte in spletnih strani, pa tudi igric ni bilo toliko, sploh pa ne tako dobrih in brezplačnih. Takrat so pač mobilni operaterji prodajali igre, ki so bile cenovno kar zasoljene. Izmed takratnih Androidovih telefonov me je najbolj očaral HTC Desire, ker se mi je vizualno najbolj prikupil. Očaralo me je tudi hitro in tekoče delovanje. Desire ima odličen zaslon, predvsem pa je telefon lepo oblikovan in res lep. Samsung takrat sploh še ni imel konkurenčnega telefona v tem cenovnem razredu in HTC Desire (najprej sem gledala HTC Legend) je bil nekaj razredov boljši. V uporabi telefona uživam še danes, in to vsak dan. Vsakokrat ko tipkam na virtualno tipkovnico in ko to deluje 100 % dobro, natančno in hitro, kar je velja za cenejše in starejše Androide (ponekod zaznavanje dotika po zaslonu ni delovalo do roba).
Danes bi se od telefona težko ločila, saj me je razvadil s svojimi multimedijskimi funkcijami. Recimo, pregledovanje slik je enkratno, a to je že videno. Odličen je tudi vmesnik HTC Sense, ki mi na nastavljivih prvih straneh omogoča ogled vseh informacij in to na všečen, lep način – recimo vremenska napoved z animiranimi ikonami. Telefon je strojno gledano res močan, o čemer priča tudi recimo obračanja telefona, kjer telefon sliko obrne skoraj brez zakasnitve, kar ne velja za vse telefone. Telefon ima dober fotoaparat, ki briljira predvsem zunaj v dobri svetlobi, pa tudi sicer je zelo uporaben. Pohvalno je tudi to, da predvaja vse tipe filmov in slik, kar pride posebej prav pri zabavanju otrok v raznih čakalnicah pri zdravnikih … Všeč mi je možnost osebnih nastavitev praktično vsega, popolnoma po svoje, velik delež imajo tu aplikacije iz Google Marketa. Slovenci lahko dostopamo samo do brezplačnih.
Občasno me zmoti nekaj hroščev Androida ali pa HTC-ja – nisem prepričana, čigavih. Recimo. preklapljanje med wi-fijem in 3G ne deluje tako, kot naj bi, saj telefon v dosegu wi-fija ne preklopi nanj, temveč ostane na 3G. To zame kot tudi za vse druge naročnike, ki plačujemo podatkovni promet, seveda pomeni višje stroške. Kot uporabnica Androida sem prve mesece na ta račun plačevala višje položnice, nato pa sem se odločila za dokup dodatka na paket z 200 MB mesečnega prometa in to mi zadostuje! Nadgradnjo sem že nekajkrat izvedla (prek mobilne povezave), a ker HTC nadgradnje za Desire izvaja z zakasnitvijo, imam občutek, da nisem vedno na tekočem oziroma imam slab občutek. da bom enkrat ostala zadaj, kar bo pomenilo nov strošek za nov telefon z zadnjo različico Androida. Ni mi všeč koledar, kjer se ne da spremeniti le enega izmed ponavljajočih dogodkov, temveč le vse ali pa izbranega z vsemi naslednjimi. Manjka vgrajena beležnica – to sem nato prenesla iz Android Marketa). Čeprav sem ženska, me moti. da moram v torbici vedno nositi tudi polnilnik, saj telefon zdrži komaj 24 ur. Četudi je spletna trgovina polna brezplačnih aplikacij, pogrešam možnost nakupa določenih naprednih programov, kar je omejeno na tuje trge. Ker uporabljam angleške menije, mi to sicer ni ključnega pomena, a ni mi všeč, da imajo uporabniki Samsungovih Androidov slovenski črkovalnik in menije, drugi uporabniki Androidov pa ne.
Moj mikro, januar 2011 | Jaka Mele |
