Poglejmo funkcije sodobnih »pametnih« telefonov in poskušajmo ugotoviti, katere so najpomembnejše oziroma brez katerih telefon ni tako pameten kot sosedov. Ohrabrujoče je, da je na trgu več telefonov različnih proizvajalcev, ki vsebujejo vse navedene funkcije. A žal imajo te superpametne naprave tudi svojo superceno, ki je mnogokrat nad 500 evri ...

MERE IN MASA

Verjetno največja ovira na poti do superpametnega telefona sta fizična velikost ter teža naprave. Čeprav je velikost vezana na velikost zaslona, je danes še sprejemljiva velikost diagonale zaslona pametnega telefona 4 palce (10,16 cm), več pa ne. Tako je recimo Dellov pametni telefon Streak s 5-palčnim zaslonom že preveč »konjski«, da bi ga nosili po žepih, in ga tako mnogi že uvrščajo med tablične računalnike, čeprav ima vgrajen telefonski del – njegove zunanje mere so 152 x 79 x 10 mm, teža 220 gramov. Tudi teža telefona je pomembna, saj opek z več kot 140 grami ne bomo nosili s seboj tako pogosto, kot bi jih sicer, to pa je spet odvisno od kakovosti vgrajenega akumulatorja/baterije in avtonomije. Zunanje še sprejemljive mere so po našem mnenju okoli 115 x 65 x 12 mm ...

ZASLON

Diagonala zaslona pametnih telefonov je odvisna od tipa upravljanja. Če gre za zaslon, občutljiv na dotik, potem velja pravilo – večje je boljše. Če prek zaslona telefona ne moremo upravljati, potem poiščemo telefon, ki to zna. To je tudi ena izmed glavnih zamer telefonom BlackBerry, ki imajo fizično tipkovnico. Včasih pride tapkanje po zaslonu veliko bolj prav kot tipkovnica, pa čeprav ima BlackBerry še kroglico/senzor, ki služi kot kazalec. Diagonala zaslona pametnega telefona je torej med 3,4 in 4,3 palca. Pri tem velja poudariti, da želimo imeti čim višjo ločljivost. Tu bi izpostavili Apple iPhone 4, ki je z novim zaslonom Retina display ločljivost zaslona povečal za štirikrat, z okoli 70 na 326 pik na palec. Rezultat je jasna in ostra slika, četudi gledamo povsem od blizu.

TIPKOVNICA

Čeprav smo že omenili, da je najelegantnejši način upravljanja telefona prek na dotik občutljivega zaslona (pravzaprav na več dotikov sočasno), bodo napredni uporabniki, predvsem poslovneži, pogrešali tipkovnico. Virtualna tipkovnica in tapkanje po zaslonu sta v novih telefonih sicer zgledno izvedena, a fizična tipkovnica je navadno še hitrejša in predvsem omogoča kombinacije pritiska več kot dveh tipk sočasno. To pri pisanju dopisa morda ni tako pomembno kot pri zagonu programa SSH in povezavi v oddaljen strežnik ter upravljanju sistema, kjer je treba občasno poslati tudi kakšno kodo ESC ali kombinacijo nadzornih tipk.

UPORABNIŠKI VMESNIK

Uporabniški vmesnik je med različnimi sistemi pametnih telefonov zelo različen. Vsi se trudijo že na prvi, domači zaslon dati čim več informacij. Večinoma omogočajo tudi prilagajanje domačega zaslona, kamor lahko povlečemo informacijske bloke (pogosto imenovani widgets), ki bodisi prikazujejo informacijo ali rezultat programa ali pa nanje povlečemo ikone aplikacij ki jih pogosto uporabljamo. Prilagoditev domačega zaslona je pametna možnost, ki uporabniku vsekakor vsak dan prihrani na času. Praktično vsi današnji pametni telefoni z izjemo BlackBerryja omogočajo več domačih zaslonov, med katerimi lahko na hitro preklapljamo z levo in desno gestikulacijo po zaslonu. Druga stvar, ki jo pogosto najdemo, je zaslon z aplikacijami – te so lahko nabite na eni dolgi strani, lahko pa jih razvrstimo po mapah.

SINHRONIZACIJA IN VARNOSTNA KOPIJA

Ker so podatki v telefonu največkrat veliko bolj sveži kot tisti v računalniku, je treba napravi sinhronizirati. Industrijski standard je sinhronizacija z MS Outlookom, a mnogi novi telefoni omogočajo še sinhronizacijo z drugimi aplikacijami (iz sveta Googla, Lotus Notes …). Prednost sinhronizacije je tudi v obsegu podatkov. Če je iskanje po skopem imeniku navadnega telefona mučno početje, lahko v pametnem telefonu iščemo po shranjenih podatkih iz vseh polj, vključno z domačimi in službenimi telefoni, e-poštnim naslovom, naslovom, nazivom podjetja ... Različne rešitve različnih proizvajalcev omogočajo hitre in manj hitre sinhronizacije. Podjetja, izkušena iz sveta poslovnih telefonov, tu dejansko ponujajo več in bolj robustno delovanje. Podatki največkrat nastajajo na terenu, ko vpisujemo nove stike, prihodnje sestanke, opomnike, beležke. zato je ključnega pomena, da so poleg pogoste sinhronizacije tudi v celoti varnostno shranjeni. To pomeni, da lahko pri izgubi ali uničenju telefona podatke v celoti obnovimo v najkrajšem možnem času. Za zdaj smo to zgledno urejeno videli le pri telefonih BlackBerry.

PROCESOR

Procesorji postajajo vse pomembnejši tudi v mobilnih telefonih. Celo pri telefonih BlackBerry je to podatek, ki ga gleda vse več ljudi, pa telefon ni predvsem multimedijski ... Najboljši modeli v 2010 so imeli že 1 GHz procesor. Nekateri prisegajo na ARM, drugi imajo lastne procesorja (Apple, Samsung). Pomembno je da je procesor čim bolj energijsko učinkovit, a to ni podatek, ki bi ga razglašali naokoli, saj uporabnik nima preproste možnosti preizkusa. Za oceno celotne uporabniške izkušnje telefona je dovolj že to da, ob več sočasno delujočih aplikacijah preizkušamo »gladkost« zaznavanja več sočasnih dotikov zaslona in prikazovanja podatkov (recimo predvajanje slik in povečava). V letu 2011 bomo videli še hitrejše procesorje, na vstop na trg mobilnih procesorjev pa se pripravlja tudi Intel ...

POMNILNIK

Telefoni imajo različno količino pomnilnika in predvsem več podatkov o pomnilniku, ki jih nato ljudje mešajo. Načeloma je najpomembnejši delovni pomnilnik, imenovan tudi RAM. V njem se izvajajo aplikacije, v njem so podatki, ki so ta hip uporabljeni. Več ko je tega pomnilnika, hitreje bo deloval telefon in več sočasnih aplikacij bo zmožen poganjati brez zatikanja. Nekateri telefoni ga imajo 512 MB, drugi že »giga«. Več je bolje. Druga podatka, vezana na pomnilnik, sta ROM in pa prostor za podatke uporabnika (recimo nalaganje aplikacij). ROM je namenjen sliki operacijskega sistema, vanj pa uporabnik ne more pisati. Njegova velikost ni kritičnega pomena, je pa res, da je bolje tudi tu izbrati model z večjo številko, saj to morda pomeni, da bodo nadgradnje zanj dlje časa na voljo (operacijski sistemi namreč rastejo). A brez zagotovil! Glede uporabniškega pomnilnika – tega imajo telefoni od nekaj GB do 8, 16 ali celo 32 GB. Razširjamo ga lahko tudi prek pomnilniških kartic, če ima telefon razširitveno režo. Tu shranjujemo nameščene aplikacije, slike, filme, in druge podatke, ki jih generiramo sami.

VEČOPRAVILNOST

Kot uporabnikom računalnikov se nam zdi zmožnost poganjanja več programov sočasno sama po sebi umevna, a še do pred kratkim to ni bilo res za kar nekaj pametnih telefonov. Ti so ob zagonu aplikacije pozaprli prej odprte zadeve. Tako so delovali stari iPhone 1/2/3 in tudi večina telefonov Symbian iz obdobja 2009/2010. Symbian 2 in ^3 sta to popravila, prav tako Apple s 3GS, a posledica pri obeh telefonih je ta, da je delovanje zdaj precej manj gladko kot prej.

RADIJSKI DEL

Ključni del telefona je tudi komunikacijski, radijski del. Ta je v modernih pametnih telefonih sestavljen iz 3 G oz. 3,5 G radijskega mobilnega dela, brezžičnega računalniškega omrežja wi-fi ter bluetootha. Radijski del se skozi čas najbolj spreminja, saj se nekdanji UMTS razvija z veliko hitrostjo. Še na začetku leta 2010 je bil del 3,5 G v takratnih pametnih telefonih zmožen hitrosti do 14,4 MB/s pri prenašanju k sebi in 5,76 MB/s pri prenašanju v strežnik, proti koncu leta pa v osveženih modelih že govorijo o hitrostih prek 21 MB/s. Za 2012 načrtujejo postopen prehod na povsem nov standard LTE, ki bo spet dvignil hitrosti, tokrat čez stomegabitni nivo ... Tu ne moremo govoriti o izbiri, saj vsak proizvajalec v telefon vgradi najboljše, kar v tistem hipu obstaja, oziroma se prilagodi cenovnemu razredu telefona. Vsi telefoni tudi podpirajo vse predhodne standarde, recimo 2G EDGE (do 560 KB/s) in še starejši GPRS (do 114 KB /s). Pri wi-fiju smo imeli letos dve različni ponudbi: cenejši in starejši radijski del 802.11b/g (do 54 Mb/s) ali novejši 802.11b/g/n, ki prek novega standarda N podpira do 300 Mb/s. V stvarnosti so razlike med hitrostmi obeh zanemarljive, saj bi bistveno višjo hitrost dosegli samo ob navezi več anten, za kar pa v pametnih mobilnih telefonih ni fizičnega prostora. Ostane še bluetooth, tehnologija za brezžični prenos na razdalji zadnjega metra namesto kabla.

Da bi se v prostoru laže gibali in imeli proste roke, je na voljo slušalka, povezana s pametnim telefonom prek vmesnika bluetooth, nekaj povsem običajnega. Letos je v mobilnih telefonih prilezla do različice 3.0, a v veliko telefonih še vedno vidimo oznako 2.1, pogosto s kratico EDR. Ta pomeni Enhanced Data Rate in označuje zmožnost hitrejšega prenosa podatkov (do 3 Mb/s, sicer v 2.1 do 2.1 Mb/s). Sicer je vsak standard bluetooth združljiv s prejšnjimi. V različici 3.0 so dodali zmožnost še hitrejšega prenosa podatkov (do 24 Mb/s), vendar je ta dosegljiva samo za vzpostavitev povezave, sam prenos pa nato poteka prek wi-fija. Končan je tudi Bluetooth 4.0, ki še viša hitrosti in se še bolj naslanja na prenos wi-fi, hkrati pa za nizkoenergijske naprave ohranja klasični bluetooth z nižjimi hitrostmi.

AVTONOMIJA – MENJAVA BATERIJE

Eden izmed najbolj ključnih podatkov pri nakupu pametnega telefona je trajanje baterije oziroma avtonomija telefona. Bodite pozorni, saj proizvajalci navajajo dva niza podatkov (pri povezavi 2G in pri 3G), oboji pa so pretirani v povprečju za 50 % (meritve so izvedene neposredno pod bazno postajo), odvisno od tega, kak signal imate oziroma koliko prehajate med baznimi postajami. Seveda sta poleg radijskih oddajnikov glavna potrošnika energije še velik svetel zaslon in hiter procesor. Zato ni presenetljivo, da mnogi pametni telefoni, ki so čez dan veliko v uporabi, ne zdržijo 24 ur. To pomeni, da jih je treba čez noč pustiti priklopljene na polnilnik. Predvsem to velja za vse na dotik občutljive 22 tipa iPhone in Android, manj pa za razne modele Nokia Symbian in BlackBerry. Nekateri telefoni omogočajo menjavo baterije, drugi jo imajo fiksno integrirano, proizvajalec pa za baterijo običajno prizna le 6-mesečno garancijo.

KAMERA, FOTOAPARAT, HD

Praktično vsi pametni telefoni imajo vgrajeno vsaj eno kamero in ta je v večini primerov že povezana s senzorjem ločljivosti vsaj 3 Mp. Procesorsko močnejši telefoni so v 2010 dodali še zmožnost zajemanja videoposnetkov v HD-ločljivosti 720p s 30 slikami na sekundo (ne vsi!). Pri tem velja poudariti, da kakovost videa in slik niha med različnimi modeli, odvisno pa je predvsem od same optike/leče, pa tudi od hitrosti procesorja v telefonu. Sodobna programska oprema v navezi s hitrimi procesorji omogoča še zaznavanje obrazov, ponekod celo zaznavanje nasmehov, skoraj obvezno pa geografsko označevanje zajetih slik. Nekateri telefoni imajo kamero tudi na sprednji strani ter so tako pripravljeni za videokonferenco. Roko na srce, to možnost vlečemo še iz časa ISDN-a, pa je še vedno nismo videli v uporabi niti enkrat zunaj demonstrativnih namenov. Verjetno je najbolje pred nakupom preveriti kakovost fotoaparata – ali ima vgrajeno bliskavico ali ima samodejno ostrenje ter kakšna je kakovost fotografij v slabih svetlobnih razmerah (doma, zvečer ob prižganih lučeh).

SENZORJI

Osnovni del pametnih telefonov so tudi senzorji. Moderni telefoni jih imajo vgrajenih kar nekaj. Senzor pospeševanja, imenovan G-senzor ali pogosto tudi 3D-senzor omogoča telefonu orientacijo v prostoru – in na ta senzor je vezano tudi obračanje slike na zaslonu (z ležeče v pokončno in obrnjeno na glavo). Nadalje je tu pogosto senzor, na podlagi katerega telefon prilagaja svetilnost zaslona. Če smo pod soncem, bomo po telefonu videli samo, če bo ta osvetlitev povečal do maksimuma, hkrati pa ob pogledu na telefon sredi temne noči zadošča minimalna osvetlitev. Med senzorje spada tudi senzor bližine. Tega pametni mobilniki uporabljajo na dva načina: telefoni brez tipkovnice ga uporabljajo, da izklopijo zaslon/zaznavanje dotikov, ko telefon približamo ušesu ter opravljamo klic, tisti s tipkovnico pa zato, da vklopijo osvetlitev tipkovnice, ko uporabnik približa prst.

ORIENTACIJA V PROSTORU

Pametni telefoni imajo pogosto vgrajene GPS-sprejemnike. Ti nam omogočajo orientacijo kjerkoli: na morju, na cesti, v mestu, v naravi ... Če vgrajenega GPS-sprejemnika ni, je orientacija v prostoru še vedno možna, toda le s točnostjo, ki jo ponuja uporaba mreže baznih postaj mobilnega omrežja. Mnogi pametni telefoni imajo vgrajen tudi digitalni kompas, ki dodatno lajša navigacijo predvsem na mikro ravni. Za različne platforme obstajajo razni navigacijski programi, ki omogočajo, da v telefon naložimo tudi celotno kartografijo ter tako ne porabljamo podatkovnega prenosa za pretočne zemljevide (kar sicer ponujajo brezplačne storitve, kot so Google Maps, Microsoft Earth, BlackBerry Maps.). Videti je, da je Nokia tu v prednosti, saj je z nakupom Navteqa svojim uporabnikom ponudila prek Ovi Maps brezplačne zemljevide in navigacijo.

POSODOBITVE

Ključna stvar pametnih mobilnikov je njihov divji tempo razvoja. Tega smo poudarili že večkrat in seveda je razumljivo, da boste svojo približno 600 evrov vredno investicijo želeli zavarovati, da bi bila dobra za kar najdlje časa. Mehanizem za realizacijo tega so nadgradnje. Tu sta po naši presoji v prednosti Apple in BlackBerry. Apple svoje nove nadgradnje iOS sicer zaračunava (a le simboličnih nekaj deset dolarjev), a so hkrati na voljo tudi za res stare naprave, kar je pohvalno. RIM pa tudi nadgrajuje svoj BB OS in dodaja nove funkcije, in tudi te nadgradnje so na voljo tudi za telefone nekaj generacij nazaj. Seveda prej ali slej pride do omejitev (hitrost procesorja, velikost pomnilnika), a vsaj nismo vezani na muhe specifičnega proizvajalca kot recimo v svetu Androida. Ker Google razvija Android s hitrim tempom, proizvajalci telefonov z njim pa služijo predvsem s prodajo novih telefonov, je logično, da nove različice ne bodo večno na voljo tudi za zelo stare modele, zlasti ker je v igri dovolj sprememb, da mora proizvajalec telefona nadgradnjo pripraviti za vsak model posebej. Google je tu že zaznal problem in napoveduje odpravo z naslednjo generacijo telefonov, ki bo neposredno nadgradljiva mimo proizvajalca, a najverjetneje šele z napravami, temelječimi na Androidu 4.0 proti koncu 2011. Seveda pa vedno obstaja tudi možnost nakupa Googlovega telefona Nexus, ki je neposredni Androidov model brez dodatkov, k jih nanje navesijo proizvajalci.

APLIKACIJE

Konec leta 2010 so vsi proizvajalci ponudili tudi programski ekosistem za svoje telefone. Tako imamo Apple iTunes, Android Market, BlackBerry App World, Nokia Ovi Store, MeeGo AppUp ... Vsi ponujajo tako brezplačne kot plačljive aplikacije in igre. Za slovenske uporabnike je kar nekaj posebnosti, saj recimo v iTunesu ne moremo kupovati vsega (glasbe) ter nimamo dostopa do plačljivih vsebin Android Marketa. Oboje naj bi se spremenilo v 2011. Število aplikacij za različne tipe telefonov se razlikuje, najbolj priljubljen je zagotovo Apple, tesno sledi Android. Za slednjega so aplikacije pogosteje brezplačne ali cenejše, kar založniki kompenzirajo s prikazom oglasov znotraj iger/programov. Nokia z Ovi Storom je pri nas med bolj priljubljenimi, BlackBerry pa navkljub strmi rasti v 2009 vse bolj stagnira. MeeGo je odgovor Intela in Nokie na monopole, ki se ustvarjajo.
Prav dodatni programi v navezi z napredno strojno opremo modernih pametnih telefonov omogočajo veliko svobode. Primer je recimo ta, da lahko med prostoročnim telefoniranjem pametni telefon uporabimo kot navadno beležko za zapiske ali morda celo kot diktafon za snemanje pogovorov.

PRIKLJUČKI

Pametni telefoni imajo zaradi svoje univerzalnosti tudi kar nekaj priključkov. Najmanj za polnilnik, ki bi moral biti v 2011 vedno in obvezno mikro-USB. Končno lahko z enim polnilnikom polnimo vse. Tu je obvezno še izhod za slušalke/zvočnik, če pa ima telefon vgrajen tudi FM-radio, se priklop slušalk uporablja namesto antene. Vhod je lahko celo kombiniran z mikrofonskim vhodom, kar pomeni, da je priložen žični prostoročni komplet. Ko smo že pri tem – vsi pametni telefoni imajo vgrajen tudi zvočnik in mikrofon in omogočajo tako predvajanje glasbe kot prostoročno telefoniranje. Med posebneži bomo našli še dodatne izhode, recimo HDMI ali mikro-DisplayPort, ki omogočajo predvajanje medijskih vsebin na večjih TV-jih.

Moj mikro, januar 2011 | Jaka Mele |