Trenja med telekomunikacijskimi operaterji in ponudniki internetnih storitev imajo že dolgo zgodovino. Operaterji jim očitajo, da služijo denar z njihovo infrastrukturo, za to pa jim ne prepustijo dela svojega bogastva in morajo zato preživeti zgolj s prodajo golega dostopa v internet. Kar naj bi bilo premalo za nove investicije in pokrivanje prebivalstva s hitrejšimi povezavami. Še zgovornejša je zgodba mobilnih operaterjev. Vrsto let so upali na dodatne prihodke od mobilnih storitev (oglaševanje, prodajo vsebin, navigacijo ...), zdaj pa jih ponujajo globalna internetna podjetja. Služijo z oglasi, mobilni operaterji pa se morajo zadovoljiti le s prodajo minut in megabajtov podatkovnega prometa. Za operaterje je to nepravično, za četverico pa naravna stvar razvoja.
Največji »sovražnik« operaterjev je Apple, malo manj Google, saj se je ta vsaj z nekaterimi dogovoril in jim prepustil delež od prodaje aplikacij. Pred Applom so operaterji v tujini (pri nas na srečo s tem ni bilo težav) omejevali nekatere možnosti telefonov (na primer Skype), ker so bile grožnje njihovim storitvam. Po Applu se je kultura spremenila v toliko, da lahko uporabniki iPhona vanj prenesejo vsako aplikacijo, dokler to dovoli Apple. Ker je iPhone priljubljen med uporabniki, je interes vsakega operaterja, da ga ima v svoji ponudbi, ne glede na to, kolikšna bo razlika med ceno, ki jo zahteva Apple, in ceno, ki jo operater zaračuna uporabniku.
To pa je malenkost v primerjavi z možnostjo drastične zaostritve odnosov. Vsi razen Amazona imajo svojo storitev videotelefonije: Apple FaceTime, Google+ Hangouts in Facebook integracijo storitve Skype. Applov sporočilni sistem iMassage in Facebookov Massenger pa omogočata besedilno sporočanje in izmenjavo fotografij mimo ustaljenih in plačljivih storitev operaterjev (MMS in SMS). Če bosta ta še bolj integrirana v naslednje mobilne naprave in dostopna vsem uporabnikom (Facebook) bosta neposredno ogrozila SMS-sporočila, ki so krava molznica vseh operaterjev. Toliko bolj, ker imajo uporabniki pametnih telefonov neomejene podatkovne pakete ali pa vsaj pakete v veliko vključeno količino. Osrednje sporočilo četverice uporabnike je zelo preprosto. Zakaj bi plačevali za minute (pogovor), če lahko uporabljate sisteme neposrednega sporočanja ali videotelefonije prek podatkovnih povezav? Te pa niso nujno vedno v lasti operaterjev!
Druga ovira pa so ponudniki plačilnih kartic, ki si vzamejo svoj delež vedno, ko uporabnik kaj kupi. Četverici se zdi kartični model preživet, neučinkovit in jim ni všeč, da dajejo denar podjetjem, ki le redno predstavijo inovacije, ki bi pomenile prednost za njihove uporabnike. Imajo scenarij, kako iz enačbe med njimi in uporabniki izključiti tudi njih. Najprej nas bodo navadili plačevati s telefonom (ta bo zamenjal plačilne kartice), v drugem koraku pa nas bodo opogumljali, da neposredno povežemo svoj bančni račun z mobilnim telefonom. Ko jim to uspe, ponudniki plačilnih kartic kot vmesni člen, niso več potrebni. Google je prvi korak že naredil s storitvijo Google Denarnica (Google Wallet), z MasterCardom kot partnerjem. Google ga potrebuje, saj mu uporabniki glede denarnih zadev zaupajo bolj kot njemu. Ko pa se bo storitev uveljavila, jo lahko zelo hitro nadgradi z novimi načini plačevanja. Tudi Amazon in Facebook lahko zelo hitro preoblikujeta svoje spletne plačilne sisteme v tej smeri. Facebook pa ima potencial ogroziti PayPal, če bo njegovo mobilno plačevanje del Connecta, zbirke programskih vmesnikov, ki omogočajo, če jih spletna stran uporabi, prijavo nanjo s Facebookovim računom (geslom in uporabniškim imenom).
Kot je že običaj, ima tudi v tej zgodbi Apple nekoliko drugačen pristop. Govori se, da bo imel iPhone 5 vgrajen čip NFC (bližinska komunikacija med napravami), hkrati pa so iPadi lahko v funkciji blagajne. Kupec bi prišel v trgovino, pomahal s telefonom pred tablico, napravi se bosta med seboj »zmenili« in opravili transakcijo, Apple pa bo dobil svoj delež denarja, pa tudi podatkov.
Moj mikro, januar 2012 | Marjan Kodelja |
