Pri nizkocenovnem segmentu tiskalnikov so pogosto tudi »polne« kartuše silno skromno napolnjene, kar proizvajalec opravičuje z nesmiselnostjo prodaje zmogljivejših, saj da uporabniki tega ne izkoristijo dovolj hitro in potem se barvilo posuši. Sliši se precej prepričljivo in smiselno, kajne? Težava je le, če morate po nekaj sto natisnjenih straneh (besedil) že teči v trgovino. Zadnje čase so na voljo tudi neoriginalne kartuše, ki so cenejše. Razlika med »danes« in »davnimi« časi je resda v kakovosti uporabljenih barvil, še bolj pa v dejstvu, da nakup neoriginalnih kartuš ni več napol ilegalno početje. Edina težava je odločitev za »proizvajalca«, saj je ponudnikov veliko, ti pa med seboj tekmujejo skoraj bolj neusmiljeno kot proizvajalci tiskalnikov.

Da tako početje podjetjem, ki izdelujejo tiskalnike, ni pogodu, je jasno. Še bolj je jasno, da se pri snovanju svojih kartuš vedno znova spomnijo novih metod, kako to početje preprečiti. Konkurenca ne spi in hitro najdejo način, kako zaobiti zaščito. Na suhem ostajamo uporabniki, saj so tudi zaradi različnih zaščit kartuše dražje, kot bi lahko bile!

NADOMESTNE KARTUŠE

Ločimo dve vrsti kartuš: tiste, ki vključujejo tiskalno glavo, in tiste brez nje, kar je povezano s tipom tiskalnika. Prve so boljše, ker menjamo glavo vedno, ko menjamo kartušo, prednost drugih pa je nižja cena. Kar zadeva nadomestne kartuše pa je zadeva bolj zapletena pri kartušah z vdelano tiskalno glavo. Poleg te je lahko dodano integrirano vezje, za nameček pa so nekatera podjetja, recimo HP, svoje kartuše patentirala. Tako bi bila izdelava kopij preprosto predraga in tudi nelegalna brez nakupa licence, ki pa je podjetje zagotovo ne bi prodalo. Barva je namreč pri vsej stvari še najcenejša.

Na trgu najdete dve vrsti »kopij«. Popolne kopije (ali neoriginalne kartuše), ki jih je največ pri manj zapletenih kartušah, in obnovljene kartuše. Obnavljanje pomeni pranje zbranih odsluženih kartuš s posebnimi topili in polnjenje z neoriginalnim barvilom. Težava je lahko v gostoti barvila. Če je pregosto, se šobe tiskalne glave mašijo, če je preredko, pa pacajo. Obnavljanje kartuš je tudi omejeno na določeno število polnjenj, saj te pozneje postanejo neuporabne zaradi izrabljenosti materialov. Dobra kartuša lahko zdrži največ 5 do 6 polnjenj. Pri popolnih kopijah pa se pojavljajo drugačne težave. Ker je tiskalna glava v tiskalniku, je toliko pomembnejša ustrezna gostota barvila. Če se takšna glava zamaši, sta popravilo ali zamenjava precej draga. Veliko dražja od prihranka pri nakupu takšne kartuše.

Tudi proizvajalci »preprostih« kartuš, torej brez tiskalne glave, poznajo nekaj trikov, s katerimi proizvajalcem neoriginalov zagrenijo življenje. Nanje namestijo integrirano vezje, brez katerega tiskalnik ne prepozna, ali je kartuša polna. Proizvajalec neoriginalov ima dve možnosti: bodisi vezje kopira (kar utegne biti nelegalno in drago) ali pa svojim izdelkom doda navodilo, kako s stare kartuše odlepiti integrirano vezje in ga nalepiti na novo. So pa tudi taka vezja, ki pregorijo, ko je kartuša prazna, in slednje ni mogoče.

NATOČITE SI SAMI?

Druga metoda je nakup kompleta za polnjenje kartuš, v katerem so barve, injekcijska igla in nekaj skopih navodil. Vse skupaj je pacanje in da ne opisujem silnih metod, naj povem, da še malo ni vseeno, kako se zadeve lotimo in kako spretno jo opravimo. Ne zadoščata samozavest in prepričanje, da smo to sposobni opraviti, vprašati se moramo tudi o kakovosti barv v takih kompletih. Pred letom smo preizkušali originalne barve in cenejše nadomestke. Izkazalo se je, da le redke barve dosegajo kakovost originalnih, za nameček pa so tudi manj obstojne. In čeprav je marsikje mogoče zaslediti trditev, da so kopije celo boljše od originala. Naj mi oprostijo vsi, ki se s tem ukvarjajo, a nekako me je težko v to prepričati. Če se vam že skomina po cenejšem barvilu, tega uporabljajte, ko ni pomembna obstojnost dokumenta. Če želite ohraniti dokument ali fotografijo dalj časa, pa le odštejte nekaj več denarja!

KAJ PA TONERJI?

Pri laserskih tiskalnikih oziroma tonerjih je zgodba podobna. Laserski tiskalniki imajo bodisi tonerje z vdelanim bobnom ali pa je slednji v tiskalniku. Tonerji imajo tudi kar nekaj gibljivih delov, pomembnih za delovanje. Tako podjetja pri obnovi tonerjev premažejo gumijaste valje s tekočino za regeneracijo, očistijo različna vodila, napolnijo z barvo (prah), kaj vse pravzaprav počno natančno, tega ne reklamirajo. Jasno pa je, kaj bi morali početi, če bi hoteli resnično obnoviti toner. Obnova bi morala vključiti vsa vodila za transport papirja, saj se guma obrablja in ne omogoča potrebnega trenja za določen papir. Dolgotrajna uporaba pušča poškodbe na osvetljevalnem valju, ki je, mimogrede, še silno občutljiv. Potem so tu deli tonerja, ki skrbijo, da je sloj prahu na valju tak, kot mora biti. Stvari, ki lahko pri starem tonerju odpovedo sodelovanje, je precej. Preverjanje prav vsega in obnova potrebnega bi pomenila precejšen strošek in razlika med recikliranimi in novimi tonerji bi bila precej manjša. Ko kupimo recikliran toner, tudi ne izvemo, kolikokrat je že doživel pomlajevanje!

Laserski tiskalniki za domačo rabo niso čisto nedolžne naprave, ampak so navadno namenjeni tiskanju tudi do nekaj tisoč kopij mesečno. Tako obsežne potrebe imajo le redki domači uporabniki, torej tonerji vzdržijo zelo dolgo. Tudi vse leto ali več, saj nekateri omogočajo tudi do 5000 kopij. Čeprav je toner razmeroma draga zadeva, pa enkrat na leto ali pa še manj pogosto brez težav pogoltnemo cmok in odštejemo denarce. Obnovljeni tonerji so seveda precej cenejši, zato pa le redki zagotavljajo spodoben tisk. Pogosto uporabniki navajajo slabši izpis pri polni kakovosti izpisa, kot so ga bili vajeni z originalnim tonerjem pri varčnem izpisu. Če vas to ne moti, je seveda tudi obnovljen toner dovolj dober.

PAPIR JE POMEMBEN!

Papir je seveda tudi pomemben element pri kakovostnem izpisu. Spet je razlika med tistim za brizgalne tiskalnike in tistim za laserske. S slednjim je lažje in za kakovosten izpis je dovolj papir katerega koli proizvajalca papirja, če le teža in struktura papirja ustrezata izpisu z laserskimi tiskalniki. Včasih je bila težava pri »navadnem« papirju, ki je vseboval smukec in je ta popacal boben v tiskalniku. Takšnih težav pa že dolgo ni. Sam že veliko let brez težav uporabljam papir za laserske tiskalnike in fotokopirne stroje, ki ga prodajajo v vsaki papirnici, supermarketu in še kje, pa še nisem imel težav. In nisem edini. Univerzalni papir je preprosto dovolj dober in ni potreben nakup tistega, ki ga priporoča proizvajalec.
Nekaj več zabave je pri brizgalnih tiskalnikih. Papir bi naj bil posebej »pripravljen« za prestrezanje kapljic. Tako bi naj dober papir vseboval kemikalije, ki določeni plasti omogoča boljše vpijanje barve, drug sloj, ki je prepariran z nečim drugim, pa naj bi zmanjšal vpojnost papirja ... tega je kar nekaj. Papir je boljši, če ne vsebuje agresivnih belil in različnih kislin, ki počasi in zanesljivo starajo papir in negativno delujejo na obstojnost barvil. Na slabem papirju bo najprej zbledel tisk, potem pa bo papir sčasoma postal krhek.

Zadnje čase so se podjetja, ki se ukvarjajo s papirjem, naučila izdelovati izredno kakovosten papir za brizgalne tiskalnike, posebej foto papir (besedila je mogoče solidno natisniti na enak papir, kot ga uporabljamo za laserske tiskalnike). Tako je mogoče najti v različnih trgovskih verigah več kot dovolj kakovosten papir. Če blagovne znamke še ne poznate, pa kljub vsemu priporočam nakup manjše količine papirja in preizkus z domačim tiskalnikom. Nekoliko težje je oceniti obstojnost tiska na takšnem neoriginalnem papirju. Lahko pa natisnete nekaj kopij iste fotografije in eno obesite na dobro osvetljen (s soncem) zid, eno kopijo dajte v senco in eno v omaro. Po nekaj mesecih se bo razlika že videla. Če se ne bo, je papir obstojen. Vsekakor pa je bolje za fotografije, ki jih želite na zidu še veliko let, uporabiti originalen papir, pri katerem znano podjetje zagotavlja dolgoletno obstojnost kopij.

VAROVANJE OKOLJA

Kartuše in tonerji vsebujejo strupene snovi v obliki različnih barvil, nevaren odpadek pa so tudi materiali, iz katerih so izdelani. Saj nas tudi podjetja za zbiranje odpadkov opozarjajo, da tonerjev in kartuš ne smemo metati v »navadne« odpadke, ampak moramo počakati na kontejner za zbiranje posebnih odpadkov. Če jih že tako ali tako ne smemo odvreči preprosto v smeti, bi lahko zadevo tudi ustrezno reciklirala podjetja, ki so jih izdelala.

Proizvajalci tiskalnikov, kot so HP, Epson in še kdo, so že pred nekaj leti reklamirali možnost vračanja tonerjev in kartuš, kar nam potem zagotovi popust pri nakupu novih. Žal je to bilo vedno samo v tujini, k nam pa se kaj podobnega ni prebilo. Baje, da smo premajhen trg. Ali res? Dober primer, kako se da to urejati, je podjetje HQP (High Quality Print), ki sodeluje z ekološkimi osnovnimi šolami po Sloveniji. Otroci zbirajo tonerje in kartuše, HQP zbrani material odpelje in seveda plača za vsak kos nekaj drobiža. Otroci si tako pocenijo končni izlet ali podoben podvig, podjetje pa ima dober vir tonerjev in kartuš, ki jih reciklira in prodaja. Na koncu so vsi veseli in zadovoljni, okolje pa manj obremenjeno z odpadki.