Razlog je v delovanju organizma. Vsakič ko je radovednost potešena, nas možgani nagradijo z odmerkom dopamina. Dopamin pa naj bi, med drugim, spodbujal tudi ponovitveno vedenje. Očitno je to eden od načinov, s katerim se učimo. Wikipedia pravi nekako takole: dopamin je v nevronih kot živčni prenašalec in poživljajoče vpliva na srce, krvni obtok in presnovo, lahko pa tudi »mobilizira« energijske vire telesa. Učinek tega je, da smo dejavni, živahni in dobre volje. Prav tako dopamin spodbuja mišljenje, če ga je veliko, lahko to vodi tudi v čezmerno domišljijo, ki se kaže v kratkotrajnih dnevnih sanjarijah. Preveliko pomanjkanje pa lahko povzroča nemotiviranost, brezvoljnost, tudi čustveno praznino. Kot trdijo vedenjski psihologi, internet oblikuje z dopaminom povzročeno zanko, katere učinek je takojšnje zadovoljstvo, ki še podkrepi našo željo po iskanju.

Vse to je seveda splošno znano. In ker je znano, je utopično pričakovati, da teh znanstvenih dognanj nihče ne izkoristi tudi v komercialne namene. Občutek dobre volje je nekaj, kar imamo ljudje radi. In če imamo nekaj radi, hočemo še. Še najbolj se teh »smernic« držijo dobri snovalci iger, ki oblikujejo igre, ki so, v žargonu rečeno, »lepljive«. To je znano že dolgo, vsake toliko časa, predvsem takrat, ko ni pomembnejših novic, beremo ali poslušamo zgodbe o ljudeh, ki so umrli za tipkovnico zaradi izčrpanosti, ker so tako »padli« v igro. Enakih načel se držijo tudi drugi. Recimo oblikovalci aplikacij za pametne telefone. Želijo si, da bi bila njihova aplikacija ali igra tista, ki vam prva pride na misel, ko so možgani na »paši« in razmišljate, kaj boste počeli. »Kaj pa naj zdaj počnem?« »Že vem, zagnal bom XXX!«

Industriji – spletni in igričarski – seveda ne pride na misel, da bi prevzela odgovornost za svoje izdelke. Odgovornost za oblikovanje vsebin, ki so narejene tako, da zasvojijo, seveda ni. Kar nekaj časa je moralo miniti, da se je zasvojenost z računalniškimi vsebinami sploh priznala kot odvisnost, da pa bi kdo odgovarjal za to, ker vse več ljudi tako ali drugače zboleva zaradi posledic te zasvojenosti, pa seveda ne.

Je mogoče zasvojenost z novimi tehnologijami enačiti z recimo tobačno zasvojenostjo? Je in ni. Pri cigaretah gre v prvi meri za snovno odvisnost, saj smo odvisni od nikotina, vendar tudi za psihično odvisnost. Vsak, ki je kdaj kadil in nehal, bo vedel povedati, da večkrat ni vedel, kaj bi z rokami, saj ni bilo cigarete, da bi jo zgrabil in prižgal. Primerjava torej do neke mere zdrži.

Toda ali se bo tudi tukaj zgodovina ponovila? Veliko let je bilo potrebnih, da je tobačna industrija priznala, da so cigarete, torej njihovi izdelki, škodljivi za zdravje. A ta je bila ena prvih, ki je morala priznati kaj takega, zato lahko pričakujemo, da bo v drugih primerih vse skupaj šlo nekoliko hitreje. Lahko, če se bo izkazalo, da so lahko škodljive tudi omenjene »nesnovne« stvari, nekaj podobnega prizna tudi »internetna« industrija? Kje smo danes? Smo tam, kjer je bila tobačna industrija leta 1930, ko je cigarete oglaševala kot nekaj popolnoma neškodljivega, morda celo zdravilnega? Mogoče kak korak naprej, saj se vse več ljudi zaveda, da pretirano sedenje in igranje z novimi tehnologijami slabo vpliva na zdravje.

Presenetljivo je, da se vsi strinjamo z nečim, a tega ne vidimo kot problem. Strinjamo se oziroma podzavestno vemo, da se v sodobni družbi vse preveč preždi pred najrazličnejšimi elektronskimi igračkami, pa naj bo to televizija, računalnik, telefon, konzola ali kaj desetega. Podzavestno tudi vemo, da gre za neke vrste odvisnost, čeprav nas nanjo ni nihče opozoril ali nam jo dokazal s kakšno medicinsko metodo. In strinjamo se, da je uspešen oblikovalski koncept aplikacije tisti, ki ustvari izkušnjo odvisnosti oziroma »impulzno nadzorovano motnjo, ki ne vključuje snovi za omamljanje«, kot se temu reče strokovno. Pri tem pa je zanimivo to, da v tem ne vidimo (skoraj) nikakršne nevarnosti. To pa zato, ker ne opredeljujemo fizičnih, socioloških in patoloških posledic kompulzivne uporabe interneta (in vpliva na raven dopamina v možganih) kot nekaj slabega.

Delno je razlog za to banalno preprost: to počnemo vsi in všeč nam je. Vsak se kdaj poigra z igro na telefonu (tablici) ali računalniku, kdor to kategorično zanika, verjetno ne govori čisto po resnici. Poleg tega obstaja težnja po razlagi igrifikacije (angl. gamification) družbe kot nekaj pozitivnega. Peter Diamandis, ustanovitelj neprofitne fundacije za spodbujanje tehnološkega razvoja X-prize, je pozval k razvoju iger, ki povzročajo »močno zasvojenost«, kot pripomočkov za spodbujanje izobraževanja. Niti sanja pa se nam ne, kako velik problem so lahko »lepljive« aplikacije v prihodnosti, saj njihovo mogočo nevarnost že danes na vse pretege ignoriramo. Še več, spodbujamo uporabo tehnologij pri mladih, pri tem pa se ne poglabljamo v to, za kaj in kako jih uporabljajo.

In tu pridemo do bistva problema. Pomislite na tehnologije, ki povzročajo odvisnost, in na svoje otroke, ki jih seveda z veseljem uporabljajo. Tu se bomo malo posuli s pepelom oziroma vsaj eden od avtorjev teh vrstic, saj to redno počne. Ko želimo mir (berite uvodni del tega članka) oziroma si nekaj minut miru resnično želimo, niti ne pomislimo in dvoletniku potisnemo v roke tablico. Pa še fino se nam zdi. »Glej, kako pameten je moj potomec, saj zna že pri dveh letih uporabljati tablico bolje kot na primer njegova mati.« Nekateri gredo celo korak naprej, posnamejo video otrokovega igranja s tehnologijami in ga objavijo na spletu (YouTube, Facebook …). Pri tem niti malo ne pomislimo na mogoče slabosti takšnega početja. Tudi tedaj ne, ko tablico otroku vzamemo, ta pa začne neutolažljivo jokati.

Podobne probleme imamo tudi s starejšimi otroki. Prepovedati desetletniku (ali pa starejšemu otroku) računalnik bo verjetno vodilo k nekajdnevni slabi volji in grdim pogledom med akterjema zapleta. Do podobnega zapleta pride starš tudi, ko želi otroku dopovedati, da mu ne namerava oziroma mu prepoveduje plačevanje članstva (member) za igre. Če nič drugega, je to zelo očitno metanje denarja skozi okno.

Na odvisnost od tehnologij nismo imuni niti starejši, ki se radi hvalimo, kako racionalni smo v razmišljanju. Kakšno paniko zaženemo, ko izgubimo oziroma vsaj mislimo, da smo izgubili telefon ali ko preneha delovati domače Wi-Fi omrežje ali celo dostop v internet. Nočemo si priznati, da je lahko razlog za paniko v nekem deležu tudi dejstvo, da se spoprijemamo z »rahlo« abstinenčno krizo. Ta izraz je bolj znan v narkomanskih krogih, saj gre za fizični odziv na pomanjkanje narkotika v organizmu, od katerega je ta odvisen. Simptomi so potenje, tresenje, bruhanje, tesnoba in bolečine v mišicah. Tako hudih simptomov seveda ni, če nam odvzamejo vse tehnologije, na katere smo se navadili ali celo postali odvisni od njih, tesnobo pa bo občutila večina.

Obstaja torej vsaj majhna verjetnost, da je »digitalno« lahko tudi problem, ne vedno rešitev. O slednjem nas sicer z velikim veseljem redno prepričujejo tehnološka podjetja in na žalost tudi politiki, ki v svoji nevednosti vidijo v informacijski družbi le rešitve za vse nakopičene družbene težave, ne pa težav, ki jih tovrstne tehnologije lahko povzročijo. S tem, ko zmanjšujemo pomen negativnih plati digitalizacije, nevede zanemarjamo mogoče vzroke zanje. Poznate tisto krilatico, da svet ni eden, svetova sta dva, ki je v naših očeh naredila več škode kot koristi? Do digitalnih »izdelkov« imamo tudi zaradi tega drugačen odnos kot do osnovnih izdelkov široke potrošnje. Ni nam vseeno, kako zdravo hrano kupujemo, katere E-je ta vsebuje, katere kemikalije so v čistilih, kakšen vpliv imajo te na okolje in podobno. Digitalni izdelki so v naših očeh le pozitivni. So »čisti«, skoraj »eko«, zato je malo verjetno, da bo industrija spremenila svoje vedenje. Ne gre pričakovati, da bodo pisci aplikacij, brez trde prisile potrošnikov in državne spodbude, začeli pisati aplikacije, ki ne bodo zasvojile uporabnikov. Države pa se seveda danes ukvarjajo z nečim popolnoma nasprotnim. Z zamislimi, zakoni in mednarodnimi sporazumi, ki bi preprečili nelegalno uporabo vsebin. Pri tem pa so lobisti tehnoloških podjetjih, ki si takšnih predpisov najbolj želijo, namenoma ali ne, utišali vse govorice o mogočih na zdravje škodljivih vplivih digitalnih vsebin, ki spodbujajo kompulzivno uporabo.

Če gremo v skrajnost, lahko trdimo, da se internetne storitve dejansko »konzumirajo« kot tobak, alkohol, hitra prehrana in podobno, a vse regulira država zaradi varstva potrošnikov. Splošno je sprejeto, da so slabe vse kemikalije, ki povzročijo odvisnost. Tudi hrana. Vsem je znano, da je sladkor škodljiv. Eni celo pravijo, da je celo strup. Zadnje mesece zato tudi v slovenski javnosti poslušamo zgodbe o škodljivosti osvežilnih pijač (tudi vode z okusom), ki vsebujejo preveč sladkorja. Ponoreli smo, ko so te pijače prišle v naše trgovine, danes pa smo do njih skeptični. Ker tako pravijo strokovnjaki. Eni celo trdijo, da je industrija osvežilnih pijač nova tobačna industrija, saj tudi njihovi izdelki lahko povzročijo odvisnost.
Zakaj torej ne bi enake pozornosti posvetili tudi digitalnim izdelkom? Pravega razloga pravzaprav ni. Zasledili smo na primer celo trditev, da je internet nova »hitra prehrana«, saj je obremenjen z enakimi problemi, ki jih je družbi prineslo hitro prehranjevanje. V ZDA so v zadnjem stoletju zasledili dva velika skoka v pojavu debelosti med celotno populacijo. Prvi skok je bil ob pojavu televizije, drugi pa ob pojavu računalnikov, ki je dodaten skok doživel ob pojavi spleta. Je to presenetljivo? Logično gledano ne.

Je pa vprašanje, kako bi lahko regulirali (razvrščali) digitalne vsebine, če bi se odločili za njihovo regulacijo. Kako bi ocenili, katere aplikacije uporabnika manj zasvojijo od drugih in kako bi se na kaj takega odzvala industrija oziroma kako bi jo kaznovali? Jasno pa je, da ta ve, zakaj piše takšne aplikacije. Zgolj in izključno zato, ker z njimi veliko zasluži. Je mogoče pri digitalnih vsebinah najti škodljive E-je, maščobe, sladkorje, katran, nikotin in podobno, ki slabo vplivajo na naše zdravje? Za zdaj ne. In če nečesa ne moremo kvantizirati, potem je zelo težko nekomu dopovedati, da nečesa ne sme početi.

Morda pa je ves hrup okoli tega odveč in gre le za histerijo ljudi, ki radi iščejo dlako v jajcu. Priznati je treba, da je v internetu veliko dobrih vsebin, ki spreminjajo svet na bolje, zaradi njih gospodarstva rastejo, izboljšujejo zdravje ljudi in so nam v pomoč pri izobraževanju. Popolnoma jasno je tudi, da je internet le vodnik, medij, ne pa vzrok problema. Kot je tablica le in zgolj naprava. Nemogoče je postati odvisen od »orodja«. Razumeti pa moramo, da je lahko slabo tisto, kar nam internet, tablica, telefon, računalnik dajejo. A zaradi vsebine, metode programiranja. To je tako kot pri hrani. »Surovine« za hitro prehrano so bolj ali manj enake kot pri zdravi prehrani. Pomembno je, kako so pripravljene, skuhane in kako jih konzumiramo.

Moj mikro, september – oktober 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |