Nekaterih stvari v resničnem življenju ne počnemo. Tudi če bi želeli, nas nekaj ustavi. Še na pogrebu nam neljubega človeka smo dostojni in kulturni. Ker smo vsem na očeh. Na internetu pa smo nevidni in takrat popustijo vse zavore. Ljudje počnejo neumnosti. Skrajni primer je žaljenje pokojnih na spominskih straneh družabnih omrežij. Dogaja se. Fenomen je skoraj tako star, kot je star internet. Ne gre le za trolanje, spletne razprave vse pogosteje končajo na ravni osebnega obračunavanja. Smo res na internetu bolj agresivni, nesramni in neprijetni? In če to drži, zakaj? Kaj lahko sploh storimo, da bi bil internet bolj strpno mesto?

V resničnem življenju smo obkroženi z ljudmi, opazujemo njihovo vedenje in temu primerno prilagodimo svojega. Ko smo na internetu, povratnega mehanizma ni. Na splošno velja, da se človek na internetu vede drugače, ker je anonimen. Nevidnost mu daje moč, da se lahko vede, kot si želi, brez takojšnjih posledic. Če bi bil takšen tudi v resničnem življenju, bi v najboljšem primeru tvegal izključenost iz družbe, postal bi vaški posebnež, v najslabšem primeru pa bi sledil tudi fizični napad. Očitno pa ne gre le za anonimnost. Na Facebooku, kjer se večina predstavlja s polnim imenom oziroma posameznika krog prijateljev hitro identificira, ni dosti manj agresivnega vedenja, kot smo mu priča med spletnimi komentarji in na forumih.

Psiholog John Suller je leta 2004 v strokovnem članku (tinyurl.com/nt9zhxo) omenil šest dejavnikov, ki lahko združeni vplivajo na vedenje človeka, ko je na internetu. Ti so: mojih dejanj ni mogoče pripisati moji osebnosti; nihče ne more vedeti, kakšen sem videti in me ocenjevati na podlagi tega; moja dejanja se ne pojavljajo v trenutnem času; ne vidim ljudi, s katerimi sem v povezavi, zato moram ugibati, kdo so in kakšni so njihovi nameni; to ni resnični svet, to niso resnični ljudje; tu ni avtoritete, tu sem lahko svoboden. Različne kombinacije dejavnikov lahko pozitivno spremenijo vedenje ljudi, ko so na internetu. So bolj odprti, bolj iskreni. Sprememba pa je lahko tudi negativna. Človek začne zlorabljati ljudi, ki so prek interneta z njim v stiku, na načine, na katere v resničnem življenju niti pomislil ne bi.

Do neke mere, kar je vsaj malo presenetljivo, saj internet ni od včeraj, se še vedno učimo, kakšno vedenje je na internetu primerno in sprejemljivo. Prilagajamo obstoječe vedenjske vzorce iz resničnega sveta, ki smo jih vajeni pri neosebnem odnosu. Na primer, vedno je bilo perečo stvar lažje sporočiti v pismu kot osebno. V pismu tudi povemo kaj bolj neposredno, na način, ki se mu drugače izogibamo, saj se bojimo takojšnjega in vidnega odziva.

Pismo pišemo dlje, ga preberemo, premislimo in šele nato pošljemo. Na internetu se vse dogaja zelo hitro. Izlijemo svoj žolč, ne da bi imeli dovolj časa za samorefleksijo, samocenzuro in premislek o morebitnih posledicah. Morda bomo čez nekaj časa ugotovili, da je trolanja vse manj, ker je bilo le posledica nerazumevanja novega medija in smo potrebovali čas za ugotovitev, da je takšno obnašanje tudi na internetu nesprejemljivo.

Bi pa bilo napačno misliti, da je agresivnost spletnih uporabnikov le posledica anonimnosti in da je ne bi več bilo, če bi anonimnost ukinili. Slabi ljudje počnejo nespremenljive stvari pod plaščem anonimnosti, je enostaven odgovor, vendar nepopoln. Predvsem pa manj strašljiv od tega, da so družbeni odnosi med ljudmi v resničnem svetu prijaznejši le zato, ker se bojimo posledic, če bi sledili svojim najosnovnejšim nagonom.

Moj mikro, november december 2013 | Marjan Kodelja |