Digitalno prizemeljsko oddajanje je že tu, in ko se konec leta izklopi oddajanje analognega signala, bo pred nami odločitev, ali si priskrbeti namensko sprejemniško napravo STB (set-top-box) ali pa kupiti kar nov, večji in zdaj končno tudi precej kakovostnejši ploščat televizor. Glede na živahno nakupovanje po trgovskih središčih ter predvsem na obilico novih modelov televizorjev in številne prodajne akcije, spodbujene z nacionalnimi oglasi o spremembi oddajanja, bi ocenil, da bo konec leta v Sloveniji vsaj polovica televizorjev ploščatih.

In ploščate nove televizorje, zmožne predvajanja HD-vsebin, bomo nato uporabljali le nekje na četrtini njihovih zmožnosti, saj ni videti, da bi prizemeljski digitalno oddajan signal (DVB-T) v bližnji prihodnosti po zraku nosil tudi HD-kanale. Več izbire bodo imeli naročniki kabelskih operaterjev, saj večina operaterjev že zdaj ponuja digitalno televizijo prek sorodnega DVB-C. Tu je na voljo tudi nekaj HD-kanalov, kar popestri nabor in užitek gledalca. Podobno se nič slabega ne godi uporabnikom IP-televizije, ki imajo (v okvirih zmožnosti operaterjevega omrežja) že dlje časa na voljo več HD-kanalov. Težava IP-televizije je pomanjkanje standarda, kar pomeni, da sprejemnika za IP-televizijo proizvajalci aparatov ne morejo vgraditi kar v sam televizor, tako kakor lahko naredijo to z prizemeljskim (DVB-T) in kabelskim (DVB-C) signalom. Zato potrebujemo za vsako napravo svoj STB, kar v primeru, da imamo doma več televizorjev ali celo še kak videorekorder/HDD-snemalnik, oteži zadevo.

A kakorkoli že, ploščati televizorji so v naših domovih, težava so vsebine ter njihova distribucija do televizorjev. Seveda tu so možnosti priklopa zunanjih namenskih predvajalnikov, recimo trenutno najbolj priljubljenega formata blu-ray, a čeprav se cene predvajalnikov nižajo, jih še vedno ni moč najti ceneje od 150 evrov. Poleg tega neverjetno dragi ostajajo blu-ray filmi, zato dvomim, da se bo za zdaj zanje odločil večji del populacije.
Po drugi strani imamo neverjetno veliko vsebin v naših računalnikih, še več pa v širnem internetu. Ali so te vsebine legalne ali ne, prepuščam v presojo vsakemu posamezniku, na izbiro ima obe poti. A kako vsebino iz računalnika predvajati po televizorju?

VSE POTI VODIJO DO TV

Na voljo imamo več možnosti. V preteklem letu smo že večkrat pisali o napravah NMT (Network Media Tank), omenjali smo tudi izgradnjo dnevnosobnega računalnika HTPC (Home Theatre PC).

Pred leti smo predvajali vsebine po (takrat še starih analognih) televizorjih tudi tako, da smo pred televizor prinesli svoj prenosnik ter napravi povezali prek kabla S-video (izhod TV-Out na prenosniku, če ga je imel). Stvar je delovala, a vedno so bile težave z ločljivostjo in hitrostjo osveževanja, prav tako smo morali zvok speljati po ločeni liniji, po svojem kablu. S priključkom HDMI se je ta način povezave precej poenostavil, saj po enem kablu potujeta tako zvok kot slika. Poleg tega ima večina novih prenosnikov že izhod HDMI, ta pa je standarden tudi na ploščatih televizorjih že zadnjih nekaj let! Če povezavo na relaciji računalnik–TV potrebujemo le občasno, je to zagotovo najlažji in najhitrejši način, kako po TV predvajati HD-vsebine iz računalnika. Če računalnik sam predvaja video datoteke, potem bo slika prava tudi na televiziji.

A preden si tokrat podrobneje pogledamo dnevnosobni računalnik, imenovan HTPC, poglejmo, kaj ponuja njegova alternativa – NMT. Naprave NMT so pravzaprav mali specializirani računalniki, zgrajeni okoli namenskih video procesorjev, daljinskega upravljalnika, omrežnega priključka, USB-priključkov in pogosto še prostornega ohišja, v katerem je prostor za vgradnjo 3,5-palčnega diska. Njihovi posebnosti sta majhna energijska poraba ter bolj ali manj tiho oz. neslišno delovanje. Napravica sama je najpogosteje majhna, velikosti četrtine videorekorderja, odeta v črno, pogosto elegantno ohišje, ki ga brez večjih težav uvrstimo na polico poleg druge hi-fi opreme. Šele v zadnjih mesecih se pojavljajo razlike med proizvajalci, ki se razvrščajo v dva tabora, glede na uporabljen namenski video procesor (Sigma ali Realtek). Za oba tabora je na voljo precej dodatne programske opreme, saj lahko napravice delujejo tudi kot prenašalec datotek torrent, spletni strežnik, strežnik uPNP/Samba/iTunes, podpora spletnim radijskim postajam ... Skupna napravam NMT pa sta preprosta uporaba (uporabniški vmesnik je zelo pregleden in čist) ter predvajanje praktično vseh video formatov, od SD od HD. Vsa podjetja pripravljajo tudi osvežitve strojne kode, ki sem ter tja pripeljejo tudi nove funkcionalnosti, recimo pretvarjanje prostorskega zvoka dolby digital v navadni stereo ...

Slaba stran naprav NMT so dodatne funkcije in razširitve. Čeprav imajo omrežni del, in mnoge ponujajo tudi USB brezžični adapter WLAN, pa omrežje deluje počasneje kot v PC- računalnikih. Tudi če želimo posebno funkcijo, recimo prenašanje informacij o filmih (skupaj s slikami) iz internetne filmske zbirke IMDB.com, je to skoraj nemogoče oziroma zahteva nameščanje posebnih programov in razširitev, kar pa je prezahtevno za 99 odstotkov uporabnikov. Poleg tega določene osnovne funkcije, ki jih ponuja večina programov HTPC (recimo to, da je že predvajan film označen drugače kot tisti, ki ga še nismo predvajali), niso na voljo. Prav tako nobena izmed naprav ne ponuja prostora za recimo dva diska in način RAID 1 prek njih, kar pomeni, da lahko še vedno potrebujemo tudi dodatno napravo NAS. A hkrati so se cene naprav NMT se spustile na celo manj kot 150 evrov, zato so odlična rešitev za predvajanje (tudi) HD-videa, slik, glasbe po dnevnosobnem televizorju ...

Moj mikro, Marec 2010 | Jaka Mele |