A kaj sploh je HTPC? Je to zgolj računalnik, skrit v ohišje, ki se približa videzu hi-fi naprav in ki ga krmilimo prek daljinskega upravljalnika? Zanimivo je, da sta se koncept in beseda HTPC razširila šele leta 2002, ko so jo podkrepili mnogi proizvajalci programske in strojne opreme. Tako Microsoft kot Intel, HP, Dell in drugi veliki so ponudili svoje rešitve, programe in celotne sisteme. Takrat so se na trgu pojavila tudi prva ohišja miniPC, ki so jih izdelovali Shuttle, Aopen in druga azijska podjeteja, in to v mnogih barvnih odtenkih, elegantnih oblikah, z LCD-zaslonom na sprednji strani ... Prav sprednji LCD-zaslonček je prebil tisto ostro mejo med računalnikom in hi-fi napravo, saj je zmožnost prikazovanja informacij – od ure in datuma, do izbranega kanala, informacij ID3 pri predvajanju datotek MP3 ali naslova filma – prinesla tisto dodatno vrednost iz računalnika do oči. Tak računalnik je pod taktirko daljinskega upravljalnika opravljal vse hi-fi funkcije, ki si jih lahko zamislimo v dnevni sobi, hkrati pa je ponujal nadgradnjo izkušnje z dostopom do informacij v svetovnem spletu, predvajanje pretočnih vsebin neposredno s spletnih strani, kot je YouTube ...

Sprva so bili računalniki HTPC takoj prepoznavni, saj so jih izdajala toga, robustna ohišja, pogosto industrijskega videza, hkrati pa prediren zvok ventilatorjev in diskov ali pa kar oboje. A z leti je okolje dnevne sobe, kjer je zahteva po tihem ali, še bolje, neslišnem delovanju pogoj in kjer obiski sosedov zahtevajo eleganco tudi v hi-fi omarici, spremenila HTPC v to, kar je danes.

Danes HTPC mnogi uporabljajo kot TV-sprejemnik, video rekorder, predvajalnik večpredstavnih vsebin (filmi DVD, HD-video, filmi DivX, diaprojekcija fotografij, poslušanje radia, spletno brskanje …). Meja, do kod HTPC lahko gre, je še vedno zabrisana. Medtem ko ga nekateri uporabljajo tudi kot način, kako na velikem zaslonu igrati računalniške igre, drugi v njem uživajo izključno zaradi predvajanja HD-filmov, tretji zagovarjajo uporabo kot večpredstavni »jukebox« ... Verjetno najuporabnejša pa je funkcija osebnega videorekorderja (PVR – personal video recorder). Zlasti pri zajemanju HD- signala, česar trenutno ne obvlada noben od potrošnikom za mali denar dostopnih namenskih HDD-snemalnikov; ali pa pri predvajanju IP-televizijskega signala, česar prav tako ne zna nobena nenamenska naprava STB.

PONUDBA

Veliki proizvajalci računalnikov svoje medijske računalnike in ponudbo HTPC-jev predvsem na prodajnih policah čez lužo zelo uspešno tržijo že leta. Zakaj računalnikov HTPC ne moremo kupiti podobno kot DVD-predvajalnikov in videorekorderjev v megamarketih pri nas, je vprašanje, na katero je odgovor je zagotovo večplasten. Predvsem ima veliko vlogo visok strošek prilagoditve, slovenjenja, podpore – kar je ob ekonomiji obsega v Sloveniji videti nemogoče. Drugi del odgovora pa je v nedorečenosti strojnega dela (in spreminjajočih se TV-standardov, mnogih formatov stiskanja in še več različic datotečnih vsebnikov, kar se v navezi s HD-svetom nato še podvoji). Tudi po programski plati ostaja vrsta ovir, saj kupec takega izdelka pričakuje, da bo vse delovalo brezhibno. To pa žal brez enotnega servisa oz. podpore ponudnika ob vedno spreminjajočih se pogojih ni lahko zagotoviti.

Spomnimo, da smo si pred dobrim letom ogledali Intelov koncept HTPC, ki je deloval odlično in nas je prijetno presenetil. Komplet je vseboval prisrčno elegantno črno ohišje, odlično za dnevno sobo. Na prednji strani je bil velik LCD-zaslon z datumom, uro in drugimi pomembnimi podatki o predvajanih vsebinah, in čeprav je šlo za računalnik s procesorjem P4, je bila škatla neslišna! Ko smo jo odprli, smo sicer našli težak in ogromen bakreni hladilnik, kar je imelo vsekakor zvezo s tišino. Prepričani pa smo, da je bilo uporabljeno hlajenje odgovorno za precejšnji del že takrat neverjetne cene – 2000 ameriških zelencev.

Sicer pa smo v kompletu našli tudi malenkosti, ki jih je ameriški trg že dodobra preizkusil, pri nas pa so nepoznane novosti. Tu imamo v mislih predvsem t. i. »IR-blasterje« torej infrardeče oddajnike, s katerimi lahko naprava HTPC krmili zunanje TV-sprejemnike, recimo set-top škatle ponudnikov internetne televizije (Siol, T-2, Amis …).

Navkljub kar nekaj računalnikom, ki so idealni za HTPC, zlasti v zadnjem času, ko se na trgu pojavljajo poceni nettop računalniki, nekateri celo z vgrajenim blu-ray predvajalnikom in priloženim daljinskim upravljalnikom, pa verjetno največja ovira, da bi se HTPC uveljavil tudi v širokem potrošniškem segmentu, ostaja kompleksnost programske opreme.

Do lani smo bili odvisni predvsem od najbolj razširjenega sistema Windows XP: Media Center Edition (MCE), saj se je Vista izkazala za preprosto prepotraten sistem, da bi deloval v računalnikih HTPC. HTPC-ji so namreč že pregovorno šibkejši od najmočnejših mlinčkov, zlasti zaradi cilja, da delujejo čim tiše. In ko je Visto s temi konfiguracijami preizkušala množica lastnikov HTPC-jev, in to pred paketom SP1, stvar preprosto ni delovala zadovoljivo.

Drugače kot pri Windows XP je MCE v Visto in Windows 7 vgrajen že v sam sistem (Vista različici Home Premium in Ultimate; Windows 7 različice Home Premium, Pro, Ultimate). MCE je tako že prisoten po namestitvi sistema, samo zagnati ga je treba. V Windows 7 MCE deluje prijetno in dobro, na voljo pa je tudi nekaj funkcij več kot pri Visti.

Toda spet – HTPC deluje kot klasični PC, za njim deluje Windows. To seveda prinese tudi vrsto težav in možnih zapletov, kar pomeni, da podpora za tako napravo za proizvajalca zabavne elektronike praktično nemogoča. Si predstavljate, da bi Sony ali njihov pooblaščeni servis odgovarjal na vprašanja, zakaj se Windows noče zagnati?

Sicer pa se Microsoft žal s svojim sistemom MCE usmerja predvsem na ameriške uporabnike, saj evropskim nekatere funkcije niso na voljo. Tako recimo funkcije internetne televizije ni najti nikjer. Tudi vrsto naprednih, že omenjenih funkcij, ki jih ponujajo drugi specializirani programski paketi za HTPC, MCE ne ponuja. MCE torej ostaja osnoven program, alternativa pa ponuja bistveno več: od spremljanja vremena za določena mesta do opazovanja dnevnih tečajev delnic, prilagodljivejših diaprojekcij domačih fotografij, poslušanja glasbe, podpore spletnim radijskim postajam …

ZAHTEVE ZA HTPC

Glavni dejavnik izgradnje dobrega in učinkovitega HTPC-ja je neslišnost sestavnih delov. To pomeni uporabo komponent nižje zmogljivosti (ki jih lahko hladimo s pasivnimi hladilnimi elementi) ali pa uporabo dragih (vodnih in alternativnih) načinov hlajenja. Sami dajemo prednost prvim, še posebej zaradi bistveno nižje cene ter večje varnosti (si predstavljate izliv vode v hi-fi omarici?).

Tudi zato se je koncept neslišnega računalnika v zadnjih letih precej okrepil in specializirani ponudniki ponujajo praktično vse potrebne elemente za utišanje PC-ja oziroma za zamenjavo komponent z neslišnimi. V prodajni zbirki najdemo vse, od gumijastih dušilcev zvoka, velikih počasi se vrtečih ventilatorjev, do hladilnih teles, primernih za vodno hlajenje tako procesorjev kot grafičnih jeder, pa posebnih ohišij, primernih za HTPC, ali pa vsaj oblog, ki jih nalepimo na notranjo stran ohišja in zadušijo zvok …

V ta namen lahko danes izbiramo med vrsto energijsko učinkovitih komponent, od energijsko varčnejših procesorjev (Intel Core Uxxx, Atom xxx, različice AMD EE) prek zelenih trdih diskov (ki se vrtijo z 5400 obrati na minuto ali pa prilagajajo hitrost vrtenja uporabi, ali celo trdih diskov SSD brez premičnih delov na podlagi bliskovnega pomnilnika), tihih, pasivno hlajenih grafičnih kartic ter končno pasivno hlajenih napajalnikov. Pri tem velja biti pozoren predvsem na največjo energijsko porabo posamezne komponente, saj izgradnja sistema iz samih pasivno hlajenih komponent ne pomeni nujno tudi stabilnega delovanja. Če se grafika pretirano segreva, hkrati pa v ohišju ni poskrbljeno za ustrezno ventilacijo oziroma odvajanje vročine, bo ta segrela še diske, procesor in druge komponente, in sesuvanje takega računalnika je na dlani.

Moj mikro, Marec 2010 | Jaka Mele |