Poročilo kaže, da se je količina nelegalnih datotek, prenesenih prek omrežji P2P, zmanjšala. Uporabili so dve metodologiji, z eno so izmerili 43-, z drugo pa 66-odstotni padec. Hkrati so tudi ugotovili, da uporabniki niso množično posegali po drugih načinih nelegalne izmenjave datotek (storitve gostovanja datotek, streaming), ki niso zajete z zakonom. Opazili so tudi povečanje uporabe legalnih storitev, kot je na primer storitev Spotify. Ta, mimogrede, pri nas ni dosegljiva, kot ni dosegljiva še marsikatera druga legalna storitev za dostop do digitalne glasbe, filmov in serij. Petindevetdeset odstotkov uporabnikov je z nelegalnim početjem prenehalo po prejetju prvega opozorila, od ostanka pa jih je 92 odstotkov prenehalo po drugem opozorilu. V omrežjih P2P sodeluje od med 17 in 29 odstotkov manj Francozov, ti pa, ki jih še vedno uporabljajo, prenesejo manj datotek.

A na videz spodbudni rezultati zmanjšanja nelegalnega prenosa vsebin nimajo pravzaprav nobene vrednosti. Smisel preprečevanja piratstva je namreč v pozitivnih učinkih na gospodarstvo, do katerih pa, kot kaže, ni prišlo. Potrdilo se je torej to, kar ves čas trdimo ljudje, ki na fenomen piratiziranja vsebin gledamo drugače kot zabavna industrija. V prvem letu veljave zakona Hadopi, v letu 2011, je celotna francoska glasbena industrija ugotovila 3,9-odstotni padec prihodkov, čeprav so prodali osemnajst odstotkov več digitalnih vsebin. Zvišanje gre na račun legalne prodaje prek spleta. Slabo se je odrezala tudi filmska industrija, ki je zaslužila 2,7 odstotka manj. Prodaja plošč blu ray se je sicer zvišala za dvajset odstotkov, storitev videa na zahtevo pa celo za petdeset odstotkov, skupni trg pa se je skrčil. In vse to kljub občutnemu znižanju stopnje piratstva.

Če so podatki točni in se trg zabavne industrije v Franciji ni skrčil zaradi ekonomske krize, potem res kaže, da nima pravega smisla zapravljati denarja za sisteme preprečevanja piratstva, če ni učinka na gospodarstvo. Zagovorniki zakona so opozorili, da je prišlo do dviga uporabe spletne trgovine iTunes, ki pa je bil, resnici na ljubo, prej posledica božičnih nakupov kot posledica zakona, hkrati pa je bilo povečanje premajhno, da bi spremenilo rdeče številke industrije. Opazno je bilo povečanje uporabe storitev Spotify in Beezik, ki uporabnikom ponujata brezplačno poslušanje glasbe, ter zmanjšanje uporabe storitev Deezer in Universal Music, ki nista tako radodarni. Če bi bile trditve zabavne industrije, da bo zmanjšanje piratstva povečalo uporabo vseh legalnih alternativ, bi bil opazen jasnejši trend. A ker ga ni, se porajajo vprašanja, čemu se sploh »mučiti«. Hadopi je francoske davkoplačevalce stal lep kupček denarja, in če ta ne pomaga gospodarstvu, je vpeljava najmanj vprašljiva, če ne pomeni celo nerazumnega metanja denarja stran.

Vse to nas vrača k osnovnemu vprašanju, kaj je bolj pomembno: zmanjšanje kršitev avtorskih pravic ali dvig prihodkov. Za zabavno industrijo je seveda pomembno drugo, vendar dokazi iz tega poročila kažejo, da njihove trditve niso pravilne.

Moj mikro, maj 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |