Samo če TV-programe »lovimo« s sobno ali hišno anteno, je pomembno vedeti, da 1. 1. 2011 naš analogni sprejemniški del ne bo več našel teh programov, saj jih bodo prenehali oddajati, nadomešča ga digitalno oddajanje.
Digitalni TV-signal lahko tako kot tistega v analogni obliki spremljamo po mnogih poteh. Odvisno od poti (satelit, kabelska in prizemeljsko oddajanje) te standarde definirajo kratice: DVB-S(attelite), DVB-C(able) in DVB-T(errestial), v razvoju pa je tudi mobilna televizija DVB-H(andheld).
Digitalno TV lahko spremljamo tudi prek IP-protokola in prizemeljskih digitalnih »satelitskih« oddajnikov DVB-S. Torej v osnovi poznamo vsaj pet različnih načinov sprejema. Kar sploh ni slabo, saj ima vsak svoj krog uporabnikov.
Težave se začno pri uporabljenih »kodekih«, prenosu in ločljivosti, o katerih pišemo v okvirčku.. Če smo pri analogni TV natančno vedeli, kakšno sliko bomo gledali, je to pri digitalni različici odvisno predvsem od treh dejavnikov:
1. uporabljenega standarda stiskanja (MPEG-2 in MPEG-4),
2. uporabljenega podatkovnega toka (širši ko je tok, več podatkov o posamezni sliki lahko prenesemo, tako imamo ob širšem podatkovnem toku kakovostnejšo sliko, vendar to velja samo do določene meje, po tem pa so razlike zanemarljive),
3. uporabljene ločljivosti videa (večja ko je ločljivost, ostrejše slike bomo deležni).
Trije našteti dejavniki določajo kakovost prikaza posameznega TV kanala. Nič nam ne pomaga visoka ločljivost videa, če uporabljamo za stiskanje MPEG-2 in ozek podatkovni tok. In ravno tu se pojavljajo težave. Ker so digitalni sprejemniki v osnovi mali računalniki, so sposobni »prežvečiti« nesluteno število različnih kombinacij podatkovnega toka, ločljivosti in formata stiskanja. Zato nam podatek o tem, ali imamo IPTV, DVB-C, DVB-S ali DVB-T, nič ne koristi, če ne poznamo podatka o ločljivosti, uporabljenem formatu stiskanja in širini podatkovnega toka.
Pri nas je to za prizemeljsko oddajanje DVB-T: MPEG-4 (H.264) za sliko, za zvok pa AAC (aparat. ki podpira tega. zagotovo podpira tudi MPEG-1 layer II).
Tudi če imate star sprejemnik (katodni, analogni) ali pa HDTV z MPEG-2 DVB-T sprejemnikom, tega ni treba zavreči, saj lahko le dokupimo zunanji sprejemnik DVB-T (STB) in ga priključimo na obstoječ TV, tako kot priključimo videorekorder (da, zraven dobimo tudi nov daljinski upravljalnik). Izbira je široka, stane pa od 40 do 80 evrov.
BREZ NAPRAVE STB
Nekateri televizorji imajo tudi po dva sprejemnika, in če je bila včasih to kombinacija analognega in digitalnega, ali celo dveh analognih, je zdaj navadno kombinacija DVB-T in DVB-C, obeh z MPEG-4. Torej za prizemeljsko sprejemanje programov z lastno anteno ter za spremljanje programov kabelskega operaterja. Imeti na mizi le en daljinski upravljalnik je danes prestiž, zato lahko tudi če ste priključeni na kabelskega operaterja, ki signal oddaja digitalno, z nakupom televizorja z vgrajenim sprejemnikom DVB-C preskočite digitalni kabelski sprejemnik, ki ga imate ta hip verjetno nekje pod televizorjem.
Moj mikro, Maj 2010 | Jaka Mele |
