Prebrskal sem po kupu starega papirja, ki se mi nabira od začetka leta, in pogledal v prospektih tehničnih veletrgovcev, kaj se jim zdi pomembno povedati kupcem. Brez presenečenj: poleg dveh osnovnih podatkov (diagonala zaslona, tip LCD/plazma) ter očitnih prednosti, kot je večje število priklopov HDMI (to, kar je bil pri katodnikih SCART; velja pravilo, da zaradi presežka ne boli glava, 3−4 je že dobro imeti), navajajo le še marketinške prednosti − to sta navadno dinamični kontrast in hitrost osveževanja slike.

SVETILNOST IN KONTRAST

Kar takoj povejmo, da je bolj kot svetilnost in kontrast pomemben celoten paket – torej kakšna je slika. Zato še vedno priporočamo, da pred nakupom televizor pogledate v živo in si na njem ogledate del filma, ki vam je znan. Bolj kot sama osvetlitev sta namreč pomembni dve stvari – tip protiosvetlitve (CCFL ali LED) ter prisotnost svetlobnega senzorja, ki glede na svetlost prostora uravnava tudi osvetlitev slike (da sliko optimalno vidimo tako ponoči v temni sobi kot podnevi, ko nam skozi okno sveti sonce). Obe rešitvi imajo žal le izbrani, navadno dražji modeli. Kontrast je razmerje med najtemnejšim in najsvetlejšim delom na sliki in je navadno med 1000−2000 : 1. Vse vrednosti nad 5000 : 1 so marketinško povečane kot posledica tehnologije, imenovane dinamični kontrast, ki pa je praktično neuporabna, saj velikih razlik v praksi ni videti.

MATRIKA

Glavni del vsakega LCD-televizorja je matrika, in matrike se med seboj razlikujejo po specifikacijah, proizvajalcih ter po nosilni tehnologiji. Seveda je tudi ločljivost odvisna od matrike, a to smo že obdelali v točki 2.

Prav pri matriki se poleg elektronike pojavljajo največje razlike med proizvajalci in modeli, kakor tudi cenami. Razlike bomo opazili pri enakomernost barv/osvetlitve, očesu prijetni in kontrastni sliki ter pri vidnem kotu gledanja. Danes prevladujejo štiri tehnologije: TN+film, MVA, PVA in IPS (S-IPS). Najcenejša in najslabša tehnologija je TN+film (TFT), najboljša pa IPS in njeni derivati. VA je skoraj tako dobra kot IPS. Pravilo je torej: izogibajte se matriki TN/TFT. V primerjavi s poceni računalniškimi monitorji, kjer lahko uporabijo matriko TFT, televizorje navadno gleda več oseb hkrati, z različnih položajev v sobi. Sliko morajo optimalno videti vsi, zato je pomemben širok vidni kot gledanja, ki pa ga matrika TFT ne more dati. Med vsemi tremi tehnologijami je TFT najbolj omejen tudi s prikazom barv, a razlike so tu že manjše. MVA in PVA gradita na TN+film a jima je z rahlo spremembo tehnologije uspelo doseči neverjetno – veliko realnejšo črno barvo ter s tem bolj žive barve in boljši kontrast, odlika pa je vidni kot take matrike, ki znaša do 176°. Najnaprednejša pa tudi najdražja tehnologija je IPS, ki daje najboljše rezultate s polnim barvnim razponom 16,7 milijona ter širokimi vidnimi koti in enakomerno sliko. Zelo dobra sta tudi svetlost in kontrast, vidni kot pa še odtenek boljši, in sicer 178°.

Pomembno je tudi, kaj je čez matriko. Nekateri proizvajalci jo skrijejo za stekleno ploščo, drugi jo prevlečejo z različnimi premazi. Mnogi proizvajalci umetno dvignejo odsevnost/jakost barv in pričarajo živo sliko, a za to povečajo tudi odseve, ki se ulovijo v tak zaslon. Če imate okna za svojim hrbtom, bo tako TV težko gledati, saj bo odsev moteč.

V kombinaciji s protiosvetlitvijo RGB LED tehnološko naprednejše (beri: dražje) matrike prinašajo še možnost prikaza večjega barvnega razpona, saj namesto z največ 10 biti naslavljajo barve z do 14-imi. A spet – razlike bomo najverjetneje opazili le v posebej zrežiranih filmih in demo kadrih …

50, 100, 200, 400 Hz

Prehod s 50 na 100 Hz, ki se je začel pred dvema letoma v top modelih, se počasi premika tudi v srednji cenovni razred, v najnižjem pa ga še ni videti. Že leta poznamo 100 Hz katodne televizorje, ki so prinesli predvsem večjo ostrino in stabilnost slike (najopaznejšo pri recimo opazovanju napisov in napovednikov, kjer ni več migetanja in preskakovanja). V svetu LCD-ja je novost prinesla še vidnejše rezultate, predvsem zaradi težav z razvlečeno medlo sliko, ki smo jih pri LCD-jih tudi večkrat že izpostavili. Učinkovitost 100 Hz tehnologije se med proizvajalci razlikuje, in če smo pri prvi generaciji včasih opazili, da sočasno prihaja tudi do čudnih stvari, kot so izstopanje predmetov iz konteksta, migotanje okoli ostrih robov in podobno, to pri letošnji generaciji novih televizorjev ni več opazno. Pač pa 100 Hz odpravlja težave pri prikazovanju hitrih filmskih kadrov oz. premikajoče se slike. Tako sta medla, mehka, nejasna slika ter črna črta, ki utripa in se lomi prek LCD-zaslona ob hitrih kadrih, stvar pozabe.

Naše oči so dokaj specifične in jih je moč zlahka pretentati, in tega se zavedajo tudi proizvajalci televizorjev. Vhodni signal ima (odvisno od vira, PAL TV ali DVD) med 24 in 50 osvežitev slik na sekundo, naše oči pa načeloma posamezne slike ne zaznajo nad frekvenco 20 slik v sekundi, pravo tekočo povezano sliko brez utripanja pa pri 60 in več slikah na sekundo. Zato procesorji sodobnih televizorjev med predvajanjem posameznih originalnih slik preračunajo spremembo med zaporednima slikama in vmes dodajo eno ali več novih vmesnih slik. Pri njih ocenijo smer in hitrost gibanja ter na vmesnih okvirjih prikažejo stanje med dvema originalnima. Ker so današnji procesorji dovolj zmogljivi, to ni več težava, in posamezni proizvajalci so šli še korak dlje in predstavil 200 Hz in 400 Hz tehnologijo. Nekje je vrinjenih okvirjev več, drugje posegajo po naprednejših algoritmih in tako težijo k prikazovanju še bolj zvezne slike, ki je v očeh gledalca videti tekoča in ostra.

Verjetno bodo najpogosteje tehnologijo opazili ljubitelji športa, kjer je hitro premikajoč kader pogost, recimo sledenja kamere žogi in igralcem na nogometnem igrišču. Nekoč megleni igralci kar naenkrat dobijo obliko in podrobnosti. Kaj izbrati? Če se odločate med navadno in 100 Hz televizijo, si vsekakor izberite 100 Hz, če si jo lahko privoščite. Ko pa je vprašanje, ali iti s 100 Hz na 200 ali celo 400 Hz, pa naj o prednostih (poglejte si sliko in razlike) in upravičenosti višje cene vsak presodi sam.

Načeloma prehod na 200 Hz in nato 400 Hz tehnologijo prinaša jasnejšo, ostrejšo in mirnejšo sliko, razlika pa je opazna le pri hitrejših premikih kadra. Tako nove rešitve zmanjšujejo tudi učinek sledenja in utripanja ter dajejo vtis svetlejše slike.

LED-OSVETLITEV

Za izvedbo 100 Hz tehnologije seveda potrebujemo hitrost osveževanja zaslona pod 10 ms, pri 200 Hz pa pod 5 ms! Ker pa je doseganje konstantnih dovolj nizkih časov zakasnitve (torej pod 10 ali 5 ms) ne glede na kader težavno, bomo kar v nekaj novih modelih videli tudi že tehnologijo LED, ki bo nadomestila do zdaj uporabljeno osvetlitev iz ozadja (CCFL). Prav LED bo poleg večjega nabora barv omogočal doseganje hitrejšega odziva ter višji kontrast, saj bo TV za pravo črno velik del fine mreže LED-diod preprosto ugasnil, gorele pa bodo z različnimi svetilnostmi le tiste pod prižganimi pikami. Dražja in boljša različica (White) LED- protiosvetlitve je RGB LED, kjer bele ledice zamenja mreža barvnih, s katerimi je moč naslovljiv barvni spekter povečati na 16-bitne barve po kanalu, kar bo zagotovo velik korak naprej.

3D-ZVOK

Tehnologij za navidezni 3D-zvok je veliko (SRS WoW, Virtual Dolby, 3DS, Surround MAX, 3D Cinema Sound, SRS TruSound TX …), cilj vseh pa je ustvarjanje navideznega prostorskega zvoka, ki simulira učinke prostorskega zvočnega sistema, vendar brez velikih zvočnikov. Dodatna prednost boljših televizorjev je še ločen izhod za zvok, ki ga lahko pripeljemo na domači sprejemnik oz. zvočniški sistem (noben prostorski zvok ni tako dober kot natančno nameščeni zvočniki 5.1- ali 7.1-kanalnega sistema za prostorski zvok), saj proizvajalci ne morejo predvideti postavitve televizorja v vašem prostoru – položaj elementov, kot so omare in podobno.

DLNA

Razmeroma nova in ne preveč razširjena stvar je tudi DLNA (Digital Living Network Alliance). Čeprav jo podpira vse več proizvajalcev dnevnosobnih naprav, pa so večinoma certificirani le najdražji modeli. Gre za združljivost med napravami DLNA in zmožnost medsebojne komunikacije, ki temelji na protokolu UPnP (Universal Plug and Play). Naprave s tem certifikatom omogočajo povezovanje z drugimi napravami (združljivimi z DLNA) ter recimo predvajanje medijskih vsebin iz omrežnega diska. Televizor ima lahko žični ethernetni priključek ali pa brezžično povezavo (tudi bluetooth), nekateri modeli omogočajo brskanje po spletu, drugi prikaz fotografij/filmov (celo DivX) prek vgrajenih USB-vmesnikov.

VMESNIKI

Poleg klasičnih vmesnikov ter analogne in digitalne povezave je osnovni priključek HD TV- sprejemnikov vmesnik HDMI. Ta prek enega kabla omogoča prenos slike tudi v HD- ločljivosti, skupaj z do 8-kanalnim zvokom. Zahtevajo ga naprave, kot so blu-ray predvajalniki, igralne konzole, NMT … Podpira tudi nestisnjen digitalni video in ima vgrajeno podporo za HDCP. Priključki so podobni širšemu USB- priključku, prednost pa je ta, da jih ni treba vijačiti v priklopna mesta…

Praktično vsi televizorji na vmesnikih HDMI podpirajo tudi HDCP (High-bandwidth Digital Content Protection), ki vsebine varuje pred nepooblaščenim kopiranjem. Če HDCP ne prepozna pooblaščenega zaslona, na zaslon prikaže sliko v znatno nižji ločljivosti ali pa je sploh ne prikaže (odvisno od informacij, ki jih dobi od vira – iz TV-signala oz. zapisa na HD/ filmskemu ploščku blu-ray).

Če kupujete dražji televizor, poiščite takega, ki ima še kak računalniški vhod (DVI) ali celo vedno bolj razširjen novi standard DisplayPort.

Moj mikro, Maj 2010 | Jaka Mele |