Težko bi se strinjali, da je piratiziranje vsebin, v prvi vrsti glasbe in filmov, vzniknilo s pojavom interneta. Med ljudmi je prisotno od trenutka, ko so v roke dobili sisteme za snemanje. Najprej na magnetne trakove in zvočne ter videokasete, pozneje na CD-je oziroma DVD-je. Kaj pa je bilo drugega kot piratstvo to, da je prijatelj kupil vinilno ploščo popularnega ansambla, nato smo vsi romali k njemu s kasetofonom in praznimi kasetami? Pa takrat zabavna industrija ni sprožila križarskih vojn proti proizvajalcem kasetofonov, videorekorderjev in praznih kaset. Zakaj? Mar zato, ker je bilo takšnih »presnemovalcev« premalo, da bi udarili po žepu založniške hiše?
Zadnja leta smo kar nekajkrat poslušali o tem, kako se ameriško združenje glasbene industrije RIAA z zahtevami po velikih odškodninah spravlja nad ameriške gospodinje in študente, ki so jih osumili nelegalnega prenosa nekaj skladb. A se je to dogajalo bolj redko. Od začetka letošnjega leta pa smo priča pravi globalni ofenzivi proti piratom in »piratom«. Njihovi nasprotniki ne opazujejo le spletnih storitev, za katere sumijo, da se prek njih pretakajo nelegalne datoteke, temveč tudi uporabnike same. In ker vlada na tem področju pravni kaos, ni čisto jasno, kaj je dovoljeno in kaj ne, kaj je legalno in kaj ne. Zato je bolj ali manj ves svet v najbolj nezaželenem stanju, ko je pravo bolj odvisno od interpretacije vpletenih kot pa od dejanskih pravil, zapisanih v zakonih.
Američani šokirali svet
Ugašanje storitve gostovanja datotek Megaupload v začetku letošnjega leta je bila mednarodna senzacija. In to tako po velikosti storitve kot pri uporabljeni metodi. Pri celotnem primeru sta najpomembnejši dve stvari. Prva je ta, da na zahodnih trgih velja načelo varnega pristana, kar pomeni, da ponudnik storitve ne odgovarja za vsebino, ki jo nalagajo uporabniki. Dolžan pa jo je umakniti, izbrisati s svojih strežnikov, če gre za kršitev avtorskih pravic ali če vsebina krši zakone (pedofilija, sovražni govor). Ni pa ponudnik dolžan pregledovati vsebine in ocenjevati, ali gre za kršitve. V primeru avtorsko zaščitenih del je lastnik avtorskih pravic tisti, ki sporno vsebino najde in od ponudnika storitve zahteva njen umik. Drugo pomembno dejstvo je, da so zaprtje zahtevali Američani, in to tudi dosegli, čeprav strežniki storitve niso bili izključno na njihovem teritoriju. To pa pomeni, da obstoječe zakonodaje tovrstno početje že zdaj omogočajo in da mednarodni sporazumi in različne Acte verjetno niti niso potrebni.
Megaupload je bil znan kot vir novih filmov in epizod televizijskih nanizank in je bila največja storitev za gostovanje datotek s štiriodstotnim globalnim dosegom in strežniki na Nizozemskem, v Kanadi in Združenih državah. Ponudba je vključevala brezplačno ponudbo z omejenim prostorom (2 GB) in hitrostjo prenosa podatkov ter plačljivo neomejeno ponudbo, živeli pa so tudi na račun oglasov, ki so bili prikazani uporabnikom. Slednje je za razplet zgodbe zelo pomembno. Sistem je deloval tako, da je preveril datoteko, ki jo je uporabnik želel naložiti (izdelal je njen odtis, kodo hash), in če je enaka datoteka že obstajala na strežnikih, nalaganje ni bilo potrebno, uporabnik je prejel le spletno povezavo (URL-naslov), ki je kazala nanjo. V praksi je to pomenilo, da je imelo veliko uporabnikov različne spletne povezave, ki pa so vse kazale na eno datoteko. Kdor koli je povezavo dobil (mu jo je kdo poslal, jo je našel na spletnih straneh), vsak je lahko datoteko presnel na svoj računalnik. In zato je bil sistem primeren tudi za nelegalno izmenjavo datotek. Celo več, nelegalne datoteke so predstavljale levji delež podatkov na strežnikih.
Sistem je, da ne bi bil označen za piratskega, vseboval orodje, s katerim so lastniki avtorsko zaščitenih del lahko zahtevali umik vsebin s strežnikov, vendar v obtožnici tožniki očitajo, da orodje ni delovalo tako, kot so pričakovali. Kot vsak drug uporabnik je tudi lastnik, ki je našel svojo vsebino, dobil njemu lastno spletno povezavo. Ko je zahteval umik sporne datoteke, njegova povezava ni več delovala, dobil je celo obvestilo, da datoteke ni več v sistemu, čeprav so spletne povezave drugih uporabnikov delovale. Datoteka je bila torej še vedno na strežnikih. Tožniki Megauploadu ne očitajo zgolj nedelujočega sistema odstranjevanja zaščitenih vsebin, temveč tudi to, da so njihovi ljudje aktivno spodbujali nalaganje nelegalnih datotek, najbolj vnetim »piratom« pa celo plačevali za njihovo delo (nagrajevali so uporabnike, ki so naložili največkrat prenesene datoteke), saj so bile te za uporabnike najbolj zanimive, storitvi pa je rasla obiskanost in posledično interes oglaševalcev. V nekaterih primerih naj bi skrbniki sistema celo sami nalagali nelegalne datoteke na strežnike. Dokaze naj bi pridobili iz poštnih sporočil med skrbniki (prva so iz leta 2006), ne ve pa se, kako so oblasti prišle do njih. Mogoče je, da so prestrezali sporočila ali pa so imeli v podjetju svojega človeka oziroma skesanca, ki je izdajal podatke. Preiskava je trajala dve leti, vodil jo je FBI, sodelovali pa so preiskovalci z Nove Zelandije, Hongkonga, kjer je bil sedež podjetja, Nizozemske in Nemčije.
Epilog je večinoma znan. Policija 19. januarja na Novi Zelandiji na podlagi zahteve Američanov aretira nekaj skrbnikov sistema, med drugim tudi ustanovitelja, Nemca Kima Schmitza, v hekerskih krogih znanega kot Kim.com. FBI izključi storitev Megaupload in njene sestrske storitve, postranska škoda pa so bile datoteke uporabnikov, ki so storitev uporabljali za skladiščenje lastnih datotek. Kakšne pa so obtožbe? Kršenje avtorskih pravic, sum pranja denarja in zarota s ciljem organiziranja kriminalne združbe. Tožniki še ocenjujejo, da naj bi Megaupload povzročil za pol milijarde dolarjev škode, za Kima pa se zahteva dvajsetletna zaporna kazen.
Lahko tožijo tudi uporabnike
FBI je pri zasegu strežnikov Megauploada pridobil veliko podatkov, zato je vprašanje, kaj sledi. Logično je, da tisti, ki vodijo vojno proti piratstvu, napadejo tako sisteme, kjer so nelegalne datoteke, kot tudi uporabnike teh datotek. Verjetno bi se vsak od nas začudil in dobro premislil, kaj bo v prihodnje počel, če bi v svojem nabiralniku našel opozorilno pismo, ki bi ga po možnosti poslala kakšna zveneča odvetniška pisarna in v katerem bi pisalo, da je bil uporabnik opažen pri nelegalnem početju in naj s tem preneha, ker ga lahko drago stane. Pismo pa ima lahko učinek seveda le, če je poslano v prave roke, in ne nekomu, ki še računalnika nima. Kako je s tem?
Kar koli počnemo na spletu, povsod puščamo svoj IP-naslov, kajti z njim se v internetu identificiramo, še vedno pa velja, da lahko naslov IP z uporabnikom poveže le njegov operater. V klasičnih sistemih izmenjave datotek P2P, kot so recimo odjemalci bittorrent, je relativno preprosto pridobiti naslove aktivnih uporabnikov. Ta, ki jih želi imeti, mora imeti le ustrezna orodja (programe). V teh sistemih je še en majhen problem. Običajno zakoni ločijo med uporabniki, ki prenašajo nelegalne datoteke, in uporabniki, ki jih dajejo na voljo. Slednje zakon strožje sankcionira. V omrežjih P2P je uporabnik hkrati oboje, saj ko prenaša datoteko, jo hkrati tudi pošilja oziroma daje na voljo drugim. V primeru avtorsko zaščitene vsebine torej omogoča njeno nedovoljeno razširjanje.
Pridobivanje naslovov IP uporabnikov storitev gostovanja datotek pa ni tako preprosto. Od zunaj ti namreč niso vidni, naslove vidijo le skrbniki storitve, storitev pa jih hrani v svojem dnevniku. Koliko časa, je odvisno od storitve same. In prav te podatke naj bi pridobil FBI, pri čemer pa ni znano, kako stari so ti podatki, kar pomeni, da nihče ne ve, katere uporabnike so oblasti »vzele pod drobnogled«. Operaterji so dolžni podatke, ki omogočajo identifikacijo, shranjevati različno dolgo, odvisno od zakonodaje države, kjer se strežniki storitve nahajajo. Običajno gre za obdobje nekaj mesecev. Če so podatki, pridobljeni od Megauploada, prestari, identifikacija ni več mogoča. Uporabnike, ki so imeli »premium« račun, ki so ga plačali s kreditno kartico, lahko identificirajo izdajatelji njihovih kartic. A identifikacija uporabnikov ne pove kaj dosti. Storitev je namreč ponujala tudi legalno hranjenje uporabnikovih datotek, kar pomeni, da če je nekdo Megaupload uporabljal, ni nujno, da je bil tudi pirat. Res pa je tudi, da se ne ve zagotovo, ali je Megaupload hranil tudi podatke o tem, katere datoteke je uporabnik prenesel. V tem primeru bi lahko prek naslova IP teoretično lahko dobili uporabnika in mu tudi dokazali nelegalno početje. Opozarjamo pa, da gre le za hipotetične primere, saj operaterji in banke podatkov o svojih uporabnikih ne izdajo brez zahteve sodišča. Ni pa izključena možnost, da se bodo čez čas pojavile tožbe, uperjenje proti uporabnikom, ki so bili bolj dejavni, so nalagali nelegalne vsebine ali pa so jih veliko prenesli, katerim bodo početje dokazovali s podatki, ki so jih dobili na Megauploadovih strežnikih. Glede na visoko protipiratsko aktivnost zadnje mesece tega ne moremo popolnoma izključiti.
Kaj primer pomeni za prihodnost
Primer Megauploada meče čudno luč na omenjeno načelo varnega pristana. Pomeni namreč, da so ponudniki storitev, kot kaže, kljub temu odgovorni za vsebino uporabnikov, če se jim dokaže, da za njen obstoj vedo. A tudi to ni zadosten razlog za obtožbo. Tudi če bi se dokazalo, da so lastniki Megauploada vedeli za nelegalno vsebino, ni čisto jasno, ali so jo dolžni samoiniciativno izbrisati ali pa so dolžni čakati, da to zahteva avtor. Če bi namreč bili dolžni vsebino brisati, se namreč poraja vprašanje, kaj sploh je avtorsko zaščitena vsebina in ali je lastnik storitve sploh prava oseba za to, da o tem odloča. Prav zato namreč obstaja načelo varnega pristana, kjer ponudniku storitev ni treba nadzirati vsebine, čeprav je pregled vseh naloženih datotek tehnično vsekakor izvedljiv. To bi namreč pomenilo velik poseg v zasebnost uporabnikov in imelo med drugim tudi daljnosežne posledice za računalništvo v oblaku oziroma bi lahko pomenilo konec Applovega, Amazonovega, Googlovega, Microsoftovega in še kakšnega oblaka v zdajšnji obliki.
Kot problematično bi v tej luči lahko označili tudi Applovo storitev iTunes Match. Storitev pregleda diske uporabnikovega računalnika in išče glasbene datoteke. Ko jo najde, jo primerja s svojo zbirko osemnajstih milijonov skladb v trgovini iTunes, in če jo prepozna, uporabnik takoj dobi kopijo (kakovosti 256 Kb/s in brez zaščite DRM) v oblaku. Fizično se v iCloud prenesejo le tiste datoteke, ki jih storitev v svoji zbirki ni našla v kakovosti, kakršno pač imamo. Osnovna filozofija je sicer dobra, a vendar ima napako. Uporabnik ima lahko v knjižnici namreč tudi nelegalne datoteke, Apple pa mu jih zamenja z legalnimi ali jih prenese v oblak, torej na svoje strežnike. Res je, da Apple ne ve in ne more vedeti, da so nekatere nelegalne. A načeloma tega niso vedeli niti pri Megauploadu. In zakaj torej niso zaprli vodilnih menedžerjev Appla?
Najbolj žalostna pa je postranska škoda, ki so jo utrpeli uporabniki Megauploada, ki so storitev uporabljali za hranjenje svojih datotek. Čez noč niso mogli več priti do svojih podatkov in še danes ni jasno, ali sploh kdaj bodo. Grozi namreč izbris vseh podatkov na strežnikih, saj podjetje ne more več plačevati stroškov njihovega gostovanja. Med uporabniki niso le posamezniki s svojimi dokumenti, fotografijami in videi, pač pa tudi nekatera mala podjetja. So ta sama kriva za nastali položaj? Ne. A ne morejo nič. Tudi če imajo sklenjeno ne vem kakšno pogodbo z Megauploadom, ta verjetno ni vsebovala klavzule, ki bi določala, kaj naj se zgodi v primeru, ko storitev ugasnejo represivni organi.
Poleg Megauploada je še veliko storitev ponujanja gostovanja datotek. Med njimi so zakonite, sporne, pa tudi nezakonite. A ker je to, kaj je zakonito in kaj ne, tako ohlapno določeno, so uporabniki vse bolj negotovi. Pa tudi ponudniki, tudi če so prepričani, da ne počnejo ničesar nezakonitega. Zaradi strahu so nekateri že posegli po določenih prijemih, za katere mislijo, da jih bodo obvarovali pregona. Storitvi Fileserve in Filesonic sta na primer brisali datoteke in račune, uporabniki pa so lahko dostopali le do svojih datotek, Mediadire in Rapidshare pa sta nehala nadgrajevati aktivne uporabnike in takoj izbrišeta vsako nelegalno datoteko, ko dobita zahtevo za izbris. Lahko bi dejali, da je »oblast« dosegla svoje. Največjega so onemogočili, drugi pa so se sami disciplinirali. Nekatere storitve imajo celo korist, saj naj bi bile na varni strani zakona. Gre za velika imena, za katera se misli, da si bodisi nočejo privoščiti problematičnih potez bodisi imajo toliko denarja, da si lahko privoščijo najboljšo pravno zastopstvo in jim zato nihče nič ne more. Tem storitvam se je precej povečalo število uporabnikov. Kakor koli že, večina ponudnikov storitev svoje uporabnike miri in jim zagotavlja, da scenarij, podoben Megauplodovemu, pri njih ni mogoč. Kljub temu pa lahko z gotovostjo trdimo, da se bodo storitve gostovanja v prihodnje spremenile. Predvsem v tej smeri, da se bodo vanje najverjetneje vključil sistemi poročanja za imetnike avtorskih pravic in odstranitev povezav do problematičnih vsebin iz iskalnikov. Samo Google je lani iz svojega imenika umaknil pet milijonov problematičnih povezav, kar je dvakrat več kot leta 2010.
Piratiziranje prek pretočnega videa in poslušanja glasbe
Priljubljen način brezplačnega ogleda filmov in nanizank so storitve pretočnega videa, pri katerih uporabnik na svoj računalnik datoteke ne prenese, ampak se ta sproti pretaka k njemu, se predvaja na zaslonu računalnika, a se lokalno ne shranjuje. Tovrstne storitve pa vsebujejo vse mogoče, tako legalne kot nelegalne vsebine, dostikrat omogočajo celo ogled filmov, še preden ti pridejo v kinematografe. Podobno kot so oblasti letos ugasnile Megaupload, se je to lani pripetilo storitvi kino.to, vendar je aktivnih vsaj še sto podobnih storitev, ki bolj ali manj kršijo avtorske pravice, tudi naslednik, kinox.to, ki pa od predhodnika deluje nekoliko drugače, saj vsebuje le povezave do vsebin, predvajanje pretočnega videa kot tako pa poteka prek druge storitve.
Vse, kar velja za pretočni video, velja tudi za storitve, ki uporabniku predvajajo glasbo po njegovem izboru. Najbolj priljubljena storitev je Grooveshark, za katero se ve, da vsebuje nelegalne kopije skladb, zato so jo že napadle glasbene založbe. Tako Apple kot Google sta mobilno aplikacijo umaknila s svojih tržnic, storitev pa je v Nemčiji blokirana. Storitev je priljubljena, ker lahko glasbo poslušate brez registracije in ker nima zemljepisnih omejitev. Uporabnik seveda ne more vedeti, da jim storitev predvaja nelegalne skladbe, razen če je skeptičen, ker mu storitve ni treba plačati. Imamo pa tudi legalne oziroma bolje rečeno neproblematične strani. Zelo priljubljena je na primer storitev Spotify, ki nudi zelo omejeno brezplačno ponudbo in jasno definiranim državam, v katerih deluje. Pri njej so uporabniki lahko kolikor toliko prepričani, da ne kršijo avtorskih pravic.
Imajo oblasti tudi v primeru pretočnih vsebin možnost ugotavljanja identitete uporabnikov in preganjanja tistih, ki po njihovem mnenju kršijo zakonodajo? Lahko organi pregona pridejo do njihovih naslovov IP? Kot v primeru storitev gostovanja datotek ima tudi v tem primeru vpogled v naslove uporabnikov le skrbnik storitve. Če te podatke hrani in če podatke pri zaplembi strežnikov pridobi »oblast«, potem lahko ta prek operaterjev pride do uporabnikovih podatkov. V primeru uporabnikov s plačljivimi računi pa je mogoča tudi identifikacija prek finančnih ustanov. Verjetnost za to je po našem mnenju relativno majhna, vseeno pa se že pojavljajo argumenti zaščitnikov avtorskih pravic, ki trdijo, da bi uporabniki morali vedeti, da filmi, nanizanke in glasba ne morejo biti brezplačni na internetu, in bi se zato morali takšnih storitev zavestno izogibati.
YouTube in televizijski programi
Storitev YouTube je poseben primer, ki je prav tako občutljiv na vsebine, ki jih nalagajo uporabniki. Čez čas in po nekaj trenjih z lastniki avtorskih pravic so izdelali sistem, prek katerega lahko lastniki pravic opozorijo skrbnika na njihovo vsebino, sistem pa jo blokira, prav tako pa uporabnika, če jo poskuša ponovno naložiti. V skrajnem primeru lahko uporabniku zaprejo njegov račun, drugih posledic za svoje početje pa ne nosi.
Na spletu je tudi veliko spletnih strani, ki omogočajo gledanje televizijskih programov. Prednjačijo športni programi oziroma spletni prenosi športnih dogodkov. Tudi v tem primeru gre za kršenje avtorskih pravic. Kako omejujoče so televizijske pravice, kažejo težave slovenskih operaterjev, ki ne smejo dovoliti delovanja storitve televizije na računalnikih in mobilnih napravah, če uporabnik ni v Sloveniji. Večine programov, ki jih operaterji ponujajo v svoji ponudbi televizije IP ali kabelske televizije, pa v tej obliki niti ponuditi ne smejo. Oblastem je doslej uspelo zapreti že nekaj takih strani, vendar hitro nastajajo nove.
Uporabniki pri le gledanju TV-programov na spletu niso ogroženi. Nekoliko problematična so orodja za spremljanje programov prek omrežja P2P, saj v tem primeru uporabnik podatke sprejema in jih hkrati oddaja naprej drugim, zato bi ga lahko po »sprevrženem« razumevanju zakonodaje poleg kršenja televizijskih pravic obtožili še nezakonitega oddajanja. A verjetnost za to je majhna, saj bi bili stroški, ki bi jih imeli nosilci pravic, večji od povzročene škode.
Skoraj nemogoče je ne biti pirat
Primeri kažejo, da biti na spletu in hkrati niti v enem trenutku ne kršiti avtorskih pravic ni najbolj preprosto. Nelegalne kopije vsebin so namreč tudi na nesumljivih spletnih straneh in so nedolžnega videza. Iščemo podatke o nogometni tekmi, ki ravno poteka, iskalnik nam vrne neko stran, na kateri je tudi povezava za gledanje v živo, kliknemo, gledamo in že lahko kršimo avtorske pravice. Ne da bi se tega pravzaprav zavedali. Podobno je s poslušanjem glasbe na spletu, pa tudi z gledanjem filmov, še posebej ne najnovejših, kar ne vemo, kdaj potečejo avtorske pravice in ali morda lastnik avtorskih pravic ni prepovedal predvajanja. In kaj nam to sploh mar? Verjetno pa ja nismo uporabniki tisti, ki bi morali za to skrbeti! Jasno nam je, da sami odgovarjamo, če prenesemo datoteko s skladbo, filmom ali programom, za katere nedvoumno vemo, da so nelegalni. Vse ostalo pa ni naša stvar, čeprav bi nas takšni in drugačni zaščitniki avtorskih pravic pravzaprav radi prepričali o nasprotnem in celo kriminalizirali vse uporabnike. Zato smo na spletu vsi pirati. Enako kot verjetno ni človeka, ki ne bi niti enkrat prečkal ceste pri rdeči luči.
Moj mikro, maj 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |
