Ne trdimo, da je slovenski portal najdiljubezen.si sleparski, je pa vzorčni primer tipa portalov, v katerih so bile prevare ugotovljene. Uporabnik se mora v portal registrirati, kar je brezplačno, plačljiva pa je komunikacija med člani. Največkrat tako, da uporabnik izbere in plača naročniški paket. Do tu vse lepo in prav. Zanimivo pa je, da nikjer na javno dostopnih straneh portala ni objavljen cenik naročnin. Uporabnik se mora najprej registrirati in potrditi registracijo, s tem pa postane tudi član storitve, šele nato vidi »grde« podrobnosti uporabe.

Ker je naročnina ali plačevanje sporočil glavni prihodek tovrstnih storitev, mora biti naročnik zadovoljen s tistim, kar prejme. Dobiti mora občutek, da ima na voljo dovolj oseb za pogovarjanje, ni pomembno, ali so to res osebe, za katere se predstavljajo. In to je problematično. Lastnik portala lahko (in jih) najame »študente«, katerih naloga je predstavljati se za atraktivno osebo z vsemi lastnostmi, ki jih je uporabnik navedel, in ga zvabiti v čim bolj »temeljito« komunikacijo. Toliko bolj, če storitev zaračunava vsako poslano sporočilo (v povprečju menda 1 evro na sporočilo). V zadnjem primeru lahko strošek uporabniku zelo naraste, kaj pa je nekaj sladkih sporočil, ko se z nekom zagreto pogovarjamo. Če se uporabnik pogovarja z Jožico s Pobrežja, Jožica je res oseba, za katero se izdaja in za to plača, ne moremo govoriti o prevari. Če pa je Jožica v resnici Maja, ki sedi za računalnikom v pisarni podjetja, uporabnik pa se tega ne zaveda, potem pa je prevara, zrela za prijavo ustrezni ustanovi.

Druga težava je, da tudi če se spogledujemo z resnično osebo, ne moremo vedeti, kdo je ta v resnici. Lahko je moški, ki se izdaja za žensko, ni lepotica, kot se prikazuje na fotografiji, itd. Večina uporabnikov se v storitev prijavi z izmišljenim imenom, in ne s svojim imenom in priimkom. Izmisli si svoje lastnosti, namesto svoje fotografije pa objavi fotografijo, ki jo je našel na spletu. S tem nismo povedali nič pretresljivo novega. Najbolj »atraktivne« fotografije, menda članov, čeprav to ni nikjer izrecno zapisano, storitev objavi tudi na vstopni strani kot magnet novačenja novih uporabnikov. Analizirali smo eno od teh fotografij, na kateri naj bi bila Azra iz Slovenj Gradca. Morda je, vendar ko njeno fotografijo »spustite« skozi Googlov iskalnik, ugotovite, da se fotografija pojavi marsikje. Mogoče je dvoje. Da je Azra res ona, vendar so njeno fotografijo zaradi očitnih atributov uporabili v spletu, oziroma da je oseba, ki morda sploh ni Azra, uporabila fotografijo, ki jo je našla na spletu. Prej bi dejali, da gre v tem primeru za slednje.

Pred tovrstnimi prevarami niso imuna niti družabna omrežja, le da gre v tem primeru za male prevarante, ki vam hočejo neposredno ukrasti denar, in ne za ponudnike storitev spletnega spoznavanja, ki storijo vse, da je njihova storitev za uporabnike čim bolj zanimiva. Na Facebooku so znani primeri, ko so sleparji prevzeli račun uporabnika in nato prosili vse njegove prijatelje, naj jim pošljejo majhen znesek, ki ga nujno potrebujejo. Po nekaterih podatkih naj bi večinoma šlo za zneske med 20 in 50 evri. Ki pa jih prijatelji nikoli ne dobijo nazaj, tudi če prevaro pozneje odkrijejo. Tovrstni sleparji delujejo globalno, kar pomeni, da moramo biti vsi previdni in sumljivi, ko nas prijatelj prek Facebooka prosi za manjše posojilo. Pokličite ga in preverite, ali res prosi za denar. Je pa tovrstni »trik« klasični način, ko so sleparji prosili za denar prek neželenih sporočil elektronske pošte, le da se je preselil v družabna omrežja in tudi v omrežja mobilnih storitev (na primer WhatsApp).

Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Marjan Kodelja |