Spletna dražba s pristojbino, imenovana tudi peni dražba, je oblika spletne dražbe, v kateri morajo udeleženci plačati nepovratno pristojbino (davek) za vsako minimalno spremembo svoje ponudbe. Dražba je končana po določenem času, običajno v desetih do dvajsetih sekundah, ko ni novih ponudnikov, zadnji ponudnik zmaga in lahko kupi izdelek po ceni, veliko nižji od maloprodajne. Organizator dobi vse pristojbine in pa znesek, po katerem je bil izdelek prodan, kar največkrat skupaj znese več od njegove tržne vrednosti. Pomemben je kratek čas do zaključka dražbe, ki onemogoča, da bi udeleženci dražbe preveč premišljevali, namesto tega jih sistem sili v impulzivna dejanja.

Zaradi načina delovanja se je teh vrst dražbe prijela označba igra na srečo ali celo »dovoljenje za tiskanje denarja« (TechCrunch). Vzemimo primer, da je tržna vrednost izdelka 500 evrov, na koncu pa je bil prodan za 20 evrov. Začetna cena je bila nič, nato so jo dvigali po korakih za en evro cent, pri čemer je bila pristojbina za dvig 1 evro. Organizator zbere 2000 evrov pristojbin plus 20 evrov prodajane cene izdelka, skupaj 2020 evrov. Njegov zaslužek: 1520 evrov. Zmagovalec je svojo ponudbo dvignil 100-krat in na koncu izdelek kupil za 120 evrov, kar je daleč pod njegovo tržno vrednostjo, vendar so se vsi ostali udeleženci dražbe obrisali pod nosom. Skozi okno so vrgli 1900 evrov. Zaradi tega so peni dražbe z vidika varstva potrošnikov problematične. Peni dražbe spodbujajo udeležence, da začnejo namesto razmišljanja o nakupu razmišljati in se obnašati kot igralci na srečo. Pomembna je zmaga, ne cena, po kateri bodo kupili izdelek, in zgodi se, da celo zmagovalec za izdelek plača več, kot je vreden. Mogoče pa je tudi, da prevaranti prek te oblike prodaje namesto originalnih izdelkov prodajajo ponaredke, kar pomeni, da so udeleženci »igre« dvakrat prevarani.

Peni dražbe so »odprte« tudi za prevarantske prakse, kot je umetno dviganje cen. Poleg resničnih udeležencev, ki bi radi kupili izdelek, se lahko v draženje vključijo igralci, ki jih plačuje organizator, ali pa ponudbo dviguje programska oprema. Tako so uporabniki prisiljeni nadaljevati z dviganjem svojih ponudb, čeprav bi se drugače dražba že končala, iztržena pa bi bila nižja cena izdelka. Ker sistem ni pregleden, dražba pa traja kratek čas, je tovrstne prevare težko pravočasno odkriti. Da je to bila praksa, kažejo dejstva. Nekateri ponudniki so bili prisiljenji prenehati delovati, ko so jih podrobneje preiskali. Izkazalo pa se je tudi, da nekateri izdelkov niso poslali zmagovalcem na dogovorjen način.

Lastnik storitve Swoggi je britansko podjetje. Deluje v desetih državah, med njimi ni Slovenije. Na strani dvomljivega ugleda ni telefonske številke, na katero bi se lahko obrnili uporabniki v primeru težav. Na voljo imajo le naslov elektronske pošte. Značilno za »sumljive« spletne strani je, da ne vsebujejo kontaktnih informacij, ki omogočajo hiter, neposreden kontakt. Milo rečeno je tudi čudno odštevanje časa, saj njihova sekunda traja dve pravi sekundi, kar pomeni, da je trideset sekund do zaključka dražbe v resnici ena minuta. Tako sistem dodatno sili uporabnike, da dvignejo svojo ponudbo. Čeprav Swoggiju niso dokazali prevarantske prakse, sum ostaja.

Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Marjan Kodelja |