Delež telefonskih priključkov po tehnologijah. Največ tržni delež (skupaj analogna in digitalna 51,5 %) ima kabelska televizija, znotraj te pa je prišlo do selitve uporabnikov na digitalno televizijo na račun analogne. Sicer pa delež kabelske televizije rahlo upada, sorazmerno pa se povečuje delež uporabnikov televizije IPTV.

Kolikor televizorjev, toliko naročniških razmerij. Ko smo v Sloveniji uvajali televizijo IP je bila le ena sama programska shema in spomnimo se, koliko negodovanja je povzročila odločitev Telekoma, da eno shemo razbije na več samostojnih plačljivih shem. Strošek za televizijo je zaradi tega močno narasel, še toliko bolj, ker so podobno storili tudi drugi operaterji. Skrb vzbuja način oblikovanja paketov, ki je popolnoma v domeni operaterjev in kjer je prevladujoč način, da v paket uvrstijo nekaj zelo želenih programov ter celo vrsto tistih, ki jih skoraj nihče ne gleda. Na prvi pogled je v shemi veliko programov, vprašanje pa je, koliko od teh si res želimo. Zadnje čase sicer operaterji ponujajo več shem, tudi take, kjer je manj programov, a osnovni problem še vedno ostaja.


Česa si želimo od ponudnikov televizije
Pomembni sta dve stvari. Slovenski programi (ali pa vsaj programi nacionalnega pomena) bi morali biti brezplačni, kar pomeni, da bi jih uporabnik brez dodatnega plačila (zgolj z enim TV-priključkom) gledal na več televizijah znotraj družine. Programske sheme lahko ostajajo, ne nazadnje jih zahtevajo nekateri ponudniki (Pro plus, HBO), vendar bi vzporedno morala obstajati ponudba programov v »bazenu«. Programi nacionalnega pomena brezplačno, drugi s svojo ceno. Uporabnik bi si sam iz te zbirke izbral in plačeval le za tiste programe, ki si jih resnično želi. In jih je tudi pripravljen plačati.

Telekom Slovenije: Pomembno je razumevanje, da gre »le« za drugačne poslovne modele − tako v produkciji teh vsebin kot pri njihovi distribuciji do končnih uporabnikov. Produkcijo slovenskih programov »nacionalnega pomena« plačujemo slovenski uporabniki električnih priključkov, produkcijo komercialnih programov pa njihovi producenti (Pro Plus, HBO ,..). Vsi del teh stroškov pokrivajo s prodajo oglasnega prostora. V nekaterih primerih operaterji plačujejo vsebino producentom. To vsebino v različnih programskih paketih operaterji ponujamo končnim kupcem. Sestava paketov, stopnja fleksibilnosti ipd. je odvisna tudi od zahtev producentov, in ne le operaterjev komunikacij. Sami zato končnim uporabnikom ponujamo tako stopenjske programske sheme kot tematske vsebine (šport, otroški ipd.). Distribucija teh programskih vsebin poteka na različne načine: npr. prek digitalnega prizemeljskega oddajanja (v Sloveniji še vedno brez zaračunavanja končnim uporabnikom), kabelskih omrežij, IP-omrežij.

Konkretno ima pretežen del slovenskih gospodinjstev možnost spremljati (brez mesečne naročnine ponudnikom televizije) programe prek omrežja DVB-T s primernim sprejemnikom DVB-T. Distribucije programov se naročnikom ne obračunava, ker jo pokrijejo producenti vsebin lastniki omrežja MUX A DVB-T. V kabelskih in IP-omrežjih producenti ne krijejo stroška omrežja in distribucije video vsebin, ampak to storitev operaterji zaračunavamo končnim naročnikom. Spreminjanje modelov je odvisno od vseh, vključenih v ta trg.

Amis: V Amisu imamo programsko shemo 40, v kateri so nacionalni programi in drugi programi, ki smo jih kot operater dolžni prenašati brezplačno. Za te programe stranka plačuje predvsem strošek tehničnega zagotavljanja storitve. Ne glede na prej omenjeno pa smo operaterji dolžni tudi za programe, ki jih ponujamo brezplačno, plačevati avtorske pravice kolektivnim avtorskim organizacijam, ki skrbijo za varovanje pravic avtorjev, izvajalcev, založnikov itd. Tako da v bistvu za operaterje noben program ni zastonj.

V svetu avtorskih pravic so TV-pravice v grobem razdeljene na pet različnih sklopov razpoložljivosti (angl. tier): FTA – ti programi so zastonj, Basic – najbolj razširjene programske sheme, EBT – dodatne programske sheme različnih žanrov, Thematic – tematski paketi, npr. športni, in Premium – ti programi pa so lahko na voljo tudi samostojno.

V kateri skupini je posamezen program, je odvisno od statusa programa, to velja predvsem za programe FTA, in odločitve dobavitelja vsebin, za kateri sklop bo ponujal vsebine. Vsak sklop ima seveda tudi drugačno ceno. Če bi stranke imele možnost same izbirati program in oblikovati svojo programsko shemo, bi to pomenilo, da so po pogojih dobavitelja vsebin vsi programi v višji kategoriji (sklopu Premium), kar bi za naročnika pomenilo nekajkrat višje stroške, kot jih ima zdaj.

Telemach: Strinjamo se z ugotovitvijo, da bi slovenski programi (nacionalnega interesa) morali biti brezplačni. Pri nas so vključeni v začetno shemo digitalne televizije. Prizemni signal omogoča, da se jih da gledati tudi brezplačno. Pri Telemachu naročnikom omogočamo, da programe analogne televizije gledajo na treh televizorjih brezplačno. Ustvarjanje paketov (slovenski, športni, filmski …) deloma že obstaja, vendar so ti po navadi dodatno plačljivi glede na osnovne pakete, ki se ponujajo na trgu. Z individualno izbiro programov bi bila zmeda na trgu še večja, saj so nekateri programi v osnovi v določenem paketu, ki ga ponuja dobavitelj vsebin, npr. paket Pink, HBO, POP NON STOP … Tendenca programskih hiš je, da delajo svoje pakete, ki jih vključujejo operaterji v svoje programske sheme.

5/5

Moj mikro, december 2011 | Marjan Kodelja |