Apple je bil prvi, ki je dal večji poudarek na besedo ekosistem oziroma je prvi dojel njegov pomen. Že pred tem so bili proizvajalci, ki so imeli v hiši vse ali skoraj vse, kar uporabnik potrebuje, vendar tega niso obešali na veliki zvon. Jasno je na primer bilo, da k Sonyjevemu CRT-televizorju najbolj pristaja njegov zvočni sistem, čeprav je zaradi standardov enako dobro deloval kateri koli drugi. Govoriti o pomenu ekosistema zgolj na ravni strojne opreme (hardver) ravno zaradi tega ni imelo večjega smisla. Pa čeprav je Apple že tiste čase svojim uporabnikom nudil vso potrebno računalniško opremo. Pomen ekosistema je stopil v ospredje s popularizacijo mobilnih naprav in mesta, ki so si ga v tem »kompletu« izborile aplikacije in vsebine. Nespametno je pričakovati, da bo eno in isto skladbo uporabnik kupil najprej za svoj Applov tablični računalnik, nato pa še za telefon, ki je od nekoga tretjega in spada recimo v androidni tabor. Tehničnih ovir za izmenjavo vsebin med napravami različnih ekosistemov sicer ni – drugače je z aplikacijami –, so pa pravne ovire, običajno nerazumljivo postavljene morebiti tudi zato, da se uporabnika zadrži pri sebi. Ekosistem je zato postal tudi orodje marketinga.

Težko pa bi trdili, da so si ekosistemi med seboj enaki. Vsak ima svoje posebnosti, svoje prednosti in slabosti. Poleg treh, o katerih največkrat govorimo in ki izvirajo iz računalniške industrije – Applov, Googlov in Microsoftov – svoje ekosisteme bolj ali manj uspešno razvija tudi industrija zabavne elektronike in mobilnih naprav, ki se v nekem delu veže bodisi na Google bodisi na Microsoft. Za vse pa je značilna želja prepričati uporabnike, da se pridružijo njihovemu taboru in v njem tudi ostanejo. Čeprav je »miks« ekosistemov do neke mere mogoč. A otežen. Razlike v filozofijah so namreč za nekatere uporabnike še vedno dokaj visoka ovira.

Moj mikro, maj – junij 2013 | Marjan Kodelja |