Zapisali smo, da je na področju povezanega doma zaradi velike količine prodanih Xboxov Microsoft v prednosti, kjer mu lahko do neke mere konkurira le Sony s konzolo PlayStation. Vendar Sony zadnje čase ni več to, kar je bil. Na pota stare slave se želi vrniti z večjo integracijo mobilnih naprav z napravami zabavne elektronike. Strategija je podobna kot pri Samsungu, le da je manj celovita. Sonyjeve naprave so opremljene s sistemom Android, uporabnikom pa prav tako nudi aplikacije za nadzor naprav zabavne elektronike. Ne smemo pa Sonyja popolnoma odpisati, kajti skupina ima tudi filmsko in glasbeno založbo (slednja je celo druga največja na svetu) in ima torej vse možnosti, da v svojem ekosistemu ponudi dobre digitalne vsebine. To pa nam dosti ne bo pomagalo, če ta ponudba ne bo na voljo tudi na Slovenskem.

Sony ima potencial razviti svoj celovit ekosistem, vprašanje pa je, ali se je sposoben boriti na eni strani s podjetji, ki izhajajo iz računalniške industrije, in na drugi predvsem s trenutno izjemno močnim Samsungom. Pri njegovi ponudbi je opaziti razdrobljenost in odsotnost skupne strategije. Drugi proizvajalci zabavne elektronike in mobilnih naprav – Philips, HTC, LG, Sharp – pa po našem mnenju nimajo možnosti. Delujejo le na nekaj področjih in ne razvijajo svojega ekosistema v pravem smislu te besede.

Frankensteinov paradoks

Lepo se sliši, predvsem za ponudnika, če se uporabnik v celoti zaveže enemu ekosistemu, v praksi pa to ni vedno mogoče, še manj želeno. Ni nujno, da nam je všeč naprava ali storitev, ki jo ima en ponudnik. Morda nam je pri njem všeč in nam v vseh pogledih ustreza tablica, telefon pa ne. Je torej mogoče vzeti od vsakega le tisto, kar nam najbolj ustreza oziroma kar je najbolje, in pričakovati, da takšen »miks« deluje kot celota gladko in močno integrirano? Kako začeti?

Pri izbiri osnove. Vendar tudi tu nimamo popolnoma prostih rok, pa čeprav bi bilo najbolje začeti z ničle, s praznim listom pred seboj. Malo nas je, ki doma nimamo računalnika oziroma smo ga pripravljeni zavreči in začeti vse na novo. Torej smo odvisni od tistega, kar imamo, vendar to ni slabo. Dilema Windows ali Mac ni več takšna, kot je bila. Večina programov obstaja za obe osnovi, Mac je podhranjen le pri računalniških igrah. Prav tako izbrani računalniški sistem ne pogojuje izbire mobilne naprave. Applov iTunes deluje tudi v Windowsih, prav tako so programi za sinhronizacijo androidnih telefonov z računalniki Mac. Če je sinhronizacija zaradi oblaka sploh še potrebna, saj se vsi trije mobilni operacijski sistemi navezujejo na svoj oblak.

Pogojno, ker v Sloveniji marsikaj od tega ne deluje, so za vse osnove na voljo tudi aplikacije in programi ponudnikov vsebin in storitev v oblaku. Vsaj kar zadeva domače uporabnike. V poslovnem svetu je seveda drugače. Office različice za sistema Android in iOS še ni, morda ju tudi nikoli ne bo. Tehničnih ovir ni, so pa razlike v pristopu Appla in Microsofta. Kot smo omenili, prvi neposredno povezuje tablico in telefon (oba tipa naprav imata enak operacijski sistem), drugi pa tablico in računalnik (operacijska sistema sta različna). Kaj to pomeni v praksi? Če v Applovi tržnici kupimo igro, jo lahko igramo na telefonu ali tablici, pri Microsoftu pa na tablici in računalniku. Microsoft daje večji poudarek aplikacijam za delo, zato je s tega zornega kota njegov pristop logičen. Bolj kot to pa je pomembno število aplikacij v tržnici. Microsoftova je podhranjena, in če se število aplikacij ne bo približalo številu v konkurenčnih tržnicah, je Microsoftov uspeh negotov.

Kaj pa izgubimo, če se odločimo za »miks«? Ponudniki ekosistemov bodo našteli seznam pomembnih stvari, vendar niso nori, da bi si zapirali vrata. Program iTunes zato deluje v okolju Windows, aplikacija za SkyDrive je v tržnici Play, svoj Xbox pa lahko nadzirate z aplikacijo SmartGlass, naloženo na iPhone. Zelo redko se pripeti, da vam kakšna pomembna storitev ni na voljo, če se odločite za nasprotni tabor. Če pa se, se precej hitro pojavi nekaj podobnega. Ne pomeni pa to, da ti nadomestki vedno delujejo tako gladko in so globoko integrirani v ekosistem. Storitev Google Music na primer deluje na vseh osnovah, vendar najbolje na napravi s sistemom Android.

Druga zgodba so oblaki. Čeprav ima vsak od treh velikih ekosistemov svoj lastni oblak, tem manjka univerzalnosti in neodvisnosti Dropboxa. Še toliko bolj, če imamo v svojem lastnem ekosistemu oziroma »miksu« različne naprave. V tem primeru ni pametno, če vsako napravo povežemo le z lastnim oblakom, ker tako izgubimo celovitost sistema in dostop do svojih datotek z vseh. Raje uporabimo Dropbox, pa čeprav je morda za kakšno nalogo manj primeren kot napravi dodeljen oblak, ali pa se potrudimo in datoteke hranimo v vseh oblakih hkrati. Lažje reči, kot izvesti.

V praksi zaradi odločitve za »miks« ne izgubimo veliko. Zaradi različnih razlogov druge možnosti niti nimamo, predvsem državljani manj pomembnih trgov. Ker nekaj deluje v enem ekosistemu, drugo pa v drugem, moramo kombinirati naprave in storitve, ki so nam dosegljive. Pa čeprav je priročnejše odločiti se za enega in nato uživati v tistem, kar nudi.

Moj mikro, maj – junij 2013 | Marjan Kodelja |