Popoln nadzor nad slovenskimi uporabniki spleta ne bi imel skoraj nikakršnega vpliva na slovensko zabavno industrijo, saj ta trpi zaradi vsega drugega, le zaradi piratstva ne. Majhnost trga in nezmožnost prodora na tuje (večje) trge sta le dva, ki ju ne smemo spregledati. Vprašljivo je tudi, kolikšno, če sploh kakšno korist bi od tega imela tuja zabavna industrija. Kot vemo, je naš trg tako majhen, da, ko nas končno najdejo na zemljevidu, ponudniki legalnih storitev hitro ugotovijo, da se jim ne splača pri nas česar koli ponuditi. Mislite, da ni tako? Samo ena cvetka: Apple svoje izdelke pri nas z veseljem prodaja, ponuja nekatere zabavne vsebine iz svoje trgovine (ne vseh), na kar smo čakali vrsto let, vendar se mu ne zdi primerno, da bi v mobilne naprave vključil tudi slovensko tipkovnico. Primerov zanemarjanja slovenskega trga pa je veliko in vsako leto več.

Nepomembnost trga še ne pomeni, da zaradi tega pri nas ne bo nadzora in sistemov za preprečevanje piratstva. Ravno nasprotno. Bodo. Že zato, ker si globalna podjetja ne morejo privoščiti »liberalne« oaze sredi Evrope. Američani vedo, da so naši politiki običajno poslušni do njihovega lobiranja, kar bodo izkoristili. Kaj bo to pomenilo za ljudi? Nič dobrega. Če oziroma bolje rečeno ko bomo imeli sistem za nadzor nad nelegalnim prenosom datotek, gotovo na drugi strani ne bomo doživeli dviga legalne ponudbe. Opevani skandinavski Spotify, ki žanje uspehe v vseh velikih evropskih državah, prek avstrijske meje še ni »pogledal«. Ameriški Netflix pa še do celinske Evrope ne. Oba sta primer cenovnih in tudi v vseh drugih pogledih primernih storitev, ki jih strokovnjaki ocenjujejo kot edino delujoče orožje za preprečevanja piratstva.

Po eni strani se bomo torej prisiljeni boriti proti piratstvu, po drugi pa ne bomo imeli nikakršne moči, pogojevanja v slogu: »Bomo naredili, kar zahtevate, če boste prisilili svoje ponudnike, da storitve ponudijo tudi pri nas.« V možnem scenariju je naša prihodnost glede zabavnih vsebin zelo črna. Pridno bomo čakali, da se nas lastniki avtorsko zaščitenih vsebin usmilijo in nam svoje izdelke ponudijo pod pogoji, ki si jih bomo mogoče lahko privoščili. A zelo hudo verjetno nikoli ne bo, ker piratstva ne bodo mogli v celoti zatreti. »Pirati« so doslej na vsako orožje oblasti našli protiorožje. Namesto omrežij P2P se bodo pojavila zasebna decentralizirana omrežja F2F (prijatelj-do-prijatelja) ter strani na črnem delu interneta (darknet) in spet bomo vsaj nekaj časa varni pred oblastjo. Dokler ta ne bo našla načina, kako omejiti takšno izmenjavo datotek.

Zaradi resnicoljubja moramo vsekakor opozoriti, da se je piratiziranje na določenih segmentih razmahnilo čez vse razumne meje. Filozofija, ki smo se je navzeli konec osemdesetih, ko smo kar vsevprek kopirali programe, videokasete in zvočne kasete, se je obdržala tudi v internetu, s tem da je tu dobila globalne razmere. Če smo v osemdesetih dobivali programe, filme in glasbo od prijateljev iz Slovenije in bližnje okolice, jih lahko zdaj z vsega sveta. Gre torej za obseg. In ta gre marsikomu v nos in se proti temu bori. Tudi njega je treba razumeti.

Moj mikro, maj 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |