Čeprav ni mogoče reči, da trdi diski niso tehnološko napredovali, pa so to v osnovi še vedno mehansko-magnetne naprave. V zadnjih letih so proizvajalci s pravokotnim (perpendikularnim) načinom zapisovanja na magnetne plošče dosegli rešitev za dodatno 10-kratno povečanje kapacitete v naslednjih letih, kar jim bo uspevalo ob nadaljnjem manjšanju fizične velikosti diskov in, kot so nakazali z najnovejšimi izdelki, z optimiranjem delovanja tudi zmanjševanju energijske porabe.

Največja nevšečnost mehanskih diskov pa je njihova občutljivost na tresljaje, udarce, padce – kar je pri uporabi v prenosnih računalnikih in navsezadnje tudi v prenosnih zunanjih diskih lahko ključnega pomena. Že leta imajo proizvajalci v diske vdelane mehanizme za parkiranje glave, ko je disk neaktiven (ugasnjen). Navajajo, da mehanizmi ščitenja zdržijo pospeške do več sto G, a vse to ni vredno nič, ko vam disk z metra in pol (iz rok) pade na trda tla. Udarec je prevelik in podatki so najverjetneje izgubljeni (ali pa je z njihovo obnovitvijo vsaj veliko dela in stroškov).

Mehanskih diskov se želimo vsi znebiti še zaradi hitrosti, saj je splošno mnenje, da so ozko grlo, kar je tudi res – ter seveda zaradi energijske porabe, kjer pa so tudi eden od večjih porabnikov.

ZELENI DISKI

V zadnjem mesecu se je veliko zgodilo tudi na področju energijske varčnosti v trdih diskih, saj so se proizvajalci zganili in na trg poslali tako imenovane zelene diske. Ti vsebujejo posebno logiko, ki odvisno od bremena (ali uporabnik dostopa do podatkov ali so samo občasne zahteve) prilagaja hitrost vrtenja plošč ter s tem uravnava optimalno porabo energije. Če uporabnik začne z množičnim dostopanjem do podatkov, se plošče diska začnejo vrteti z najhitrejšimi vrtljaji (7200 rpm), sicer se upočasnijo na 5400 rpm.

Tehnologijo ponujata tako Western Digital kot Hitachi, do konca leta pa si jo obetamo od vseh proizvajalcev. Zanimivo je, da so prvi modeli ponujeni na področju namiznih računalnikov (3,5-palčni diski), a ti diski so bili že od nekdaj precej potratnejši kot prenosni. Ni odveč poudariti, da je rešitev posrečena (na sosednjih straneh si lahko preberete praktičen preizkus takega diska), saj zniža tudi segrevanje in šum delovanja takega diska. Hkrati je dejanska hitrost diska dokaj blizu navadnega diska.

HIBRIDNI DISKI

Kocept hibridnih diskov se je pojavil z Intelovo tehnologijo Robson, ki že dve leti napoveduje povezavo bliskovnega pomnilnika z matično ploščo. Glavni katalizator izrabe tehnologije flash pri dostopu do mehanskih medijev naj bi bil sistem Windows Vista, vendar se zdaj – dobrega pol leta po njegovem prihodu – o tem govori manj kot pred letom dni.

Razlogov je več, osrednji pa je ta, da rezultati v praksi ne govorijo o drastičnem upadu energijske porabe oziroma o blazno hitrejšem delovanju računalnika, nalaganju aplikacij in zaganjanju operacijskega sistema – kar naj bi se sicer zgodilo. Vmes so svoj lonček pristavili še proizvajalci trdih diskov in bliskovnega pomnilnika in tako je avgusta svoj prvi hibridni trdi disk predstavilo podjetje Seagate, še prej pa je precej glasno svoje modele napovedoval Samsung.

Hibridni trdi disk (Vista je v ospredje porinila naziv ReadyDrive) je običanji trdi disk, ki ima na tiskanem vezju poleg 8 ali 16 MB hitrega predpomnilnika še 128−1024 MB bliskovnega pomnilnika. Tja beleži najpogostejše zapise oziroma ob zaporednih sekvenčnih branjih podatkov, vanj pred samo zahtevo naloži podatke, za katere predvideva da jih bo sistem zahteval v prihodnosti. Če je ta sistem predvidevanja uspešen, se lahko disk ustavi, in medtem ko uporabnik prazni podatke iz bliskovnega predpomnilnika, varčuje z energijo.

V praksi moramo hibridne diske še preizkusiti, imeli pa smo priložnost že slišali nekaj »namigovanj« da je Microsoftu v Visti uspelo vse »zabluziti« in da »nima pojma, kako delati z zahtevami podatkov, da bi optimirali proces« … kar daje slutiti, da morda nadejanih rezultatov tudi tu ne bo lahko doseči.

SSD-DISKI

Najbolj pričakovani mejnik v bližnji prihodnosti so torej diski, v celoti sestavljeni iz bliskovnega pomnilnika. Če so prve naprave uporabljale pomnilnik tipa NOR, pa so se kasneje zaradi nižje cene ter višje kapacitete in hitrosti premaknili na tip NAND. Edina slabost slednjega je da ne omogoča neposrednega dostopa do katerekoli pomnilne lokacije, temveč se je treba ukvarjati z bloki podatkov, velikimi več tisoč ali milijonov bitov … SSD-diski so zaradi svojih prednosti: neverjetna hitrost pri dostopu do naključnih podatkov, ter predvsem zanesljivost v težkih pogojih (teren) že vrsto let prisotni v specializiranih nišah (vojaška letalska in vesoljska industrija).

Prednosti

SSD-diski so manjši, neslišni, delujejo hladneje, so odporni na tresljaje, višino in pritisk, padce, magnetne motnje ter porabijo manj energije. Omogočajo hitrejši zagon sistema, saj nimajo faze zagona na delovne vrtljaje.

Slabosti

Cena in kapaciteta sta brez dvoma v ospredju. Medtem ko nas bo danes 32 GB SSD-disk stal okoli 500 evrov, bomo za mobilni trdi disk kapacitete 100 GB odšteli manj kot 80 evrov! To pomeni, da je razlika v ceni na vsak megabajt kapacitete večja kot za faktor 15x!
Tudi glede kapacitete ima mehanski trdi disk veliko prednost, saj jih bliskovni pomnilnik ne bo ujel vrsto let. Proizvajalci trdih diskov so v zadnjih letih pokazali, da so zmožni podvajati kapaciteto vsakih 12 mesecev, in čeprav je pri bliskovnem pomnilniku ta čas krajši, obstoječa prednost mehanskih diskov zagotavlja vsaj štiri leta prednosti (v tem času pa bodo proizvodnjo bliskovnega pomnilnika zagnali tudi proizvajalci mehanskih diskov! To je res in o tem že veliko govorijo!).

Upoštevati pa velja tudi življenjsko dobo SSD-diska oziroma pomnilniške celice tipa NAND. Ta (odvisno od kakovosti/cene) omogoča med 100.000 in 300.000 ciklov zapisa (branj je lahko neomejeno), kar pomeni, da se tak medij po določenem času izrabi. Zato imajo vsi SSD-diski že vgrajene algoritme, ki porazdeljujejo zapise, tako da so vse celice obremenjene enako – po podatkih, ki jih ponuja SanDisk, lahko ob vsakodnevnem zapisu 100 GB podatkov tak disk deluje več kot 10 let!

Slabost trenutne generacije SSD-diskov je tudi hitrost zapisovanja na naključna mesta, saj je brisanje celih blokov podatkov razmeroma počasno.

SSD-diski so občutljivi na določene dejavnike: nenadna izguba elektrike napajanja ter elektrostatični sunki in celo magnetna polja (mehanski diski skrivajo podatke znotraj faradejeve kletke).

Današnja generacija SSD-diskov ne ponuja veliko merljivih prednosti pred mehanskimi. Tako je WD (dopuščamo možnost, da so rezultati prilagojeni) izmeril, da je razlika v času nalaganja OS 8 %; pri avtonomiji baterije pa le nekaj minut oz. 2 % ...

Izbira?

A prenosniki so specifični in za disk se ne odločamo le na podlagi kapacitete. Moje mnenje je, da v primeru, da je SSD-disk dražji, vsi drugi kriteriji z izjemo fizične odpornosti na udarce/tresljaje, pa so približno na ravni mehanskih diskov – in vzemimo, da sem poslovnež oziroma v prenosniku nosim podatke, ki so mi pomembni – takoj plačam premijo 500 evrov.

Navsezadnje je tudi 32 GB za poslovneža, ki na disku nima filmov, MP3-jev ipd. dovolj, saj sam sistem in osnovni programi in podatki ne porabijo niti približno toliko.

Do konca leta pa se bodo 32 GB SSD-diski poslovili, saj so bili že na Cebitu marca predstavljeni 64 GB modeli, nekateri agresivnejši proizvajalci bliskovnega pomnilnika pa so napovedali tudi že 128 ter celo 320 in 640 GB modele!
Trenutni znani ponudniki SSD-diskov so: Adata, SanDisk, SuperTalent, Transcend, pqi, PNY, Samsung, SimpleTech …

Verjemite ali ne, le redke SSD-diske je moč kupiti neposredno – več ali manj so na voljo le prek OEM-kanala proizvajalcem računalnikov oz. konkretneje prenosnikov. Modele z SSD- diski tako najdlje časa ponujata Samsung in Dell, medtem ko drugi, vključno z večino azijskih proizvajalcev, svoje ponudbe pripravljajo za naslednje leto, ko naj bi se vsaj tisti najmanjši uporabni SSD-diski (32 GB) pojavili tudi v srednjem cenovnem razredu prenosnikov.

Uporabnost zunaj prenosnikov

SSD bo sčasoma prišel tudi v namiznike – nekaj izdelkov je že na voljo: Ameriško podjetje Fusion-IO ponuja ioDrive ki ima kar 640 GB prostora in je namenjen za zahtevne grafične in video uporabnike.

Jaka Mele