Huda izjava, ki jo je treba dodatno podkrepiti. Ni ravno težko, pa tudi nerazumljivo ne. Vzemimo za primer zahtevo, da operaterji dlje časa hranijo prometne podatke uporabnikov, kar je bila najprej zahteva Evropske unije, nato pa je tudi »zakon postala«. Za tiste, ki morda ne veste, za kaj gre, naj na hitro ponovimo. Operaterji zbirajo podatke o uporabi svojih storitev, torej koliko minut ste telefonirali, koga ste klicali, koliko časa ste bili na internetu in podobno, preprosto ker te podatke potrebujejo za izdajo računov. Zakon pravi, da morajo biti ti podatki hranjeni dlje časa, da lahko organi pregona s predložitvijo sodnega naloga pridejo do podatkov, ki so povezani s točno določeno preiskavo. In kot da kriminalci ne vedo, kako obremenilni so lahko ti podatki. Mislite, da res uporabljajo dostop do interneta ali mobilni telefon, pisan na svoje ime, oziroma da dejanja, zaradi katerih so lahko obtoženi, opravljajo prek komunikacijskih kanalov, kjer se ta zapišejo in hranijo dlje časa? V to verjamejo le ljudje, ki verjamejo tudi v vile in zmaje. Država lahko pride na ta način le do podatkov običajnih ljudi, ki spoštujejo zakone in kot taki niso ravno grožnja državni varnosti.

Kriminalci (in tudi teroristi) za komunikacijo uporabljajo predplačniška mobilna razmerja. Tudi podatki o prometu teh uporabnikov so zapisani v bazi operaterja, vendar ta v nasprotju z naročniškimi razmerji ne ve, kdo je uporabnik. Nima njegovih osebnih podatkov. Kriminalci tudi v tem primeru zelo dobro vedo, kako deluje sistem. Zato eno predplačniško mobilno številko uporabljajo kratek čas, morda le za klic ali dva, kartice SIM pa ne odvržejo, temveč uničijo. Tako zmanjšajo, če ne celo onemogočijo sledenje in poznejše zbiranje obremenilnih podatkov organom pregona. Zaradi tega je že dlje časa opaziti željo oblastnikov, da se onemogoči anonimna uporaba predplačniške mobilne telefonije. Enostavno tako, da bi povsod po Evropi veljalo, da se mora tak uporabnik registrirati. Kar pa ni všeč mobilnim operaterjem, zato so že dosegli kompromis. V smislu, da lahko kupec predplačniškega paketa v nekaterih državah tega brez večjih težav uporablja tri dni, nato pa ne več, če se v vmesnem času ne registrira. Torej, kriminalec ta čas uporablja kartico SIM, nato pa jo uniči in kupi novo. Kar tako ali tako že zdaj počne. Posledica takšne zahteve je le, da običajni državljani ne bi več mogli imeti anonimnega predplačniškega razmerja. Kriminalcem pa seveda ne bi stopili na prste. Tudi če bi oblastniki dosegli popolno prepoved uporabe anonimnega razmerja, ne bi dosegli namena. Kriminalci bi našli drug način komunikacije, ki ne pušča sledi.

Tako pridemo do zadnje pogruntavščine naše države, ki je hotela oziroma še vedno hoče spremeniti zakon o elektronskih komunikacijah tako, da bi lahko organi pregona brez sodnega naloga prišli do podatkov, kdo je koga klical in kdaj (brez vsebine komunikacije seveda!). Teza je, da bi tako lahko bolj nemoteno in hitreje raziskovali kazniva dejanja. V teoriji je to seveda res, temu ne moremo oporekati, v praksi pa … neumno. Iz do zdaj napisanega je namreč jasno, da kriminalci zelo dobro vedo, kje puščajo sledi in se jim izogibajo. Spremenjen zakon bi tako spet do neke mere zmanjšal stopnjo zasebnosti običajnih ljudi.

Podobno velja tudi za preganjanje prenosov nelegalnih vsebin, po domače piratstva. Ni pomembno, kakšni so zakoni, ti vedno zaostajajo za razvojem tehnologij, nikoli jih ne prehitevajo, zato se vedno najdejo novi načini, nove tehnologije, ki spet omogočijo tisto, kar so morda oblastniki uspešno preprečili. Vsi zakonski predlogi, ki smo jim bili do zdaj priča, so spet usmerjeni proti malim ljudem. Preprečiti, da bi ti sem ter tja »ukradli« kakšno pesem ali film. Posameznikom, ki pa na ta način pridejo do velike količine nelegalnih vsebin in za katere bi lahko po pravici dejali, da kradejo, pa tega ne bi preprečili. Zakoni gor ali dol. Vedno bodo našli načine, kako nekaj početi brez kazni. Če nič drugega, pa se bo ves promet z nelegalnimi datotekami preprosto preselil v temni splet (http://tinyurl.com/bwc7gkb).

Moj mikro, Januar Februar 2013 | Marjan Kodelja |