Google ve, kaj počnete na spletu, ne ve pa, kdo ste. Oblastniki – demokracija gor ali dol – pa bi radi vedeli oboje. Proč s paranojo. Zaščita pred prisluškovanjem, vohunjenjem je enaka, ne glede na to, kdo vohuni. Morala bi postati nekaj, kar bi nagonsko uporabljali vedno ali skoraj vedno, ko uporabljamo internet.

Živeli smo v državi, kjer človekove pravice in spoštovanje zasebnosti državljanov niso bili ravno prioriteta oblastnikov. Nekateri boste škodoželjno pripomnili, da je še vedno tako. Teoretiki zarot vedno najdejo plodna tla za širjenje svojega prepričanja. Veliko pa se je v tem času spremenilo. Prisluškovanje, nadzor komunikacij pred tridesetimi leti je bil mogoč, a zamuden, danes je v večini primerov oddaljen en klik. Tehnologije, ki so nam prinesle večjo svobodo komuniciranja, so hkrati poenostavile tudi nadzor.

Kadar koli se oblastniki odločijo spremeniti zakone, ki posegajo v zasebnost državljana, imajo vedno enak izgovor. Večjo varnost, ki jo bodo državljani zaradi tega uživali, kajti organi pregona bodo lahko bolj učinkovito preganjali kriminal in – tega ne smemo pozabiti – stopali na prste hudobnim bradatim teroristom. Če to javnost sprejeme, pa nima razumevanja za drugi, dostikrat ponujen izgovor. Pregon piratov, torej tistih ljudi, ki kradejo digitalne vsebine na internetu in so »skorajda« krivi za vse gospodarske tegobe tega sveta. Vse to so prazni izgovori, saj nobena sprememba zakona ne more doseči tistega, kar obljubljajo. Še več. Zakonske spremembe vplivajo le na življenje običajnih državljanov, teroristi in kriminalci pa še naprej neovirano opravljajo svoj posel.