Ta se med operaterji predvsem pa med različnimi tipi dostopa in celo med naročniškimi paketi razlikuje. Zato nakup lastnih modemov oziroma zaključevalne aktivne omrežne opreme ali za omrežje operaterja že nastavljena STB-naprave (internetna televizija) ni potreben, saj bistveno drugačne funkcije ta oprema najverjetneje ne bo omogočala, poleg tega pa bi jo moral po predpisih potrditi tudi sam operater. Omrežna oprema pri stranki, ki zaključuje samo funkcionalnost internetnega priključka, se namreč šteje kot skrajni del operaterjevega omrežja (CPE – customer premesis equipment). Zavoljo tega bo tudi pri težavah in okvari (ali višji sili) operater tisti, ki bo poskrbel za zamenjavo opreme oziroma jo bo servisiral. Navsezadnje je stranka le najemnica storitve. Seveda je povsem druga pesem pri napravah, ki pa so že del lokalnega omrežja stranke in ki razširjajo funkcije omrežja. Na rob te skupine sodijo usmerjevalniki, povsem vanjo pa še stikala in brezžične dostopne točke in odjemalci.
USMERJEVALNIKI
Usmerjevalnik je omrežna naprava, ki skrbi za prehajanje omrežnega prometa iz enega omrežja (recimo internet) v drugo (recimo naše krajevno omrežje − LAN). Najpogosteje ga na širokopasovnih povezavah uporabimo za zaključevanje povezave. S tem si prihranimo vsakokratno potrebo po vzpostavljanju povezave (recimo zaganjanja povezave PPPoE pri Siolu). Ker usmerjevalniki dandanes skoraj vedno vključujejo tudi nekajvratno stikalo, jih uporabljamo tudi za priklop več domačih računalnikov v omrežje. Pri tem je pomembno vedeti, da so računalniki vidni tako med seboj – kot člani krajevnega omrežja, kot imajo dostop do internetne povezave. Promet v smeri iz interneta do nas je načeloma blokiran, blokira pa ga najverjetneje tudi požarni zid, ki je vgrajen v večino usmerjevalnikov. Izjema je povratni promet, ki je nastal na podlagi naših zahtev. Osnoven usmerjevalnik z opisanimi funkcijami lahko kupimo že za manj kot 50 evrov, če pa imamo zahtevnejše želje, recimo želimo vgrajeno brezžično dostopno točko, pa bomo odšteli še enkrat toliko.
Današnji usmerjevalniki podpirajo vse pogoste protokole in so zato primerni tako za kabelska kot xDSL-povezave. Kaj izbrati ? Boljše in dražje: Linksys, D-Link, Netgear. Cenejše in še vedno dobro: Belkin, Level-1 …
Poslovni uporabniki
Seveda je pri poslovnih, zahtevnejših uporabnikih, slika popolnoma drugačna, tako cenovno kot glede samih proizvajalcev. Odvisno od velikosti podjetja in zahtev se lahko stroški opreme precej dvignejo. Imena zaupanja vrednih proizvajalcev v tem segmentu so: Cisco, Juniper, SMC, Allied Telesyn … Če rezidenti še lahko »zaupamo svetovanju prodajalca storitve«, pa velja za zahtevne poslovne stranke, katerih poslovanje je zelo vezano na zanesljivo delovanje komunikacijske infrastrukture, da potrebujejo pomoč profesionalnih načrtovalcev in upraviteljev omrežij.
STIKALA
Stikala so omrežna oprema, ki opravljajo funkcijo nekakšnih »razdelilnikov« oziroma »podaljškov« krajevnega omrežja, saj omogočajo priklop več računalnikov. Omogočajo hitrosti delovanja omrežja z vsaj 100 Mb/s, niso pa redki tudi taki, ki podpirajo 1 Gb/s. Seveda to velja samo za promet znotraj krajevnega omrežja, kjer pa bodo naprave tudi v primeru, da imamo dražje, gigabitno stikalo, med seboj še vedno komunicirale s hitrostjo najpočasnejšega v komunikacijskem paru. Dovolj je torej 100 Mb/s, razen če je razlika v ceni majhna oziroma nam ta ne pomeni veliko. Zavoljo počasnih diskov in drugih komponent računalnikov so razlike med prenosi po 100 Mb/s (FastEthernet) in 1000 Mb/s (gigabitni ethernet) krajevnem omrežju precej manjše, kot bi morale biti po logiki. Kaj izbrati? Najbolje boste naredili z integriranim stikalom v usmerjevalnik.
BREZŽIČNA OPREMA
Brezžična omrežna oprema je bila zadnji dve leti zagotovo deležna največje pozornosti, čemur je botrovala tudi čedalje nižja cena tako dostopne točke kot brezžičnih kartic in adapterjev. Hitrosti so še vedno mnogo počasnejše od žičnih povezav LAN, hkrati pa se doseg povprečnega omrežja v zadnjih letih ni bistveno zvečal. Čeprav nas prodajalci in proizvajalci želijo prepričati drugače, tudi najnovejše naprave grajene po standardu, ki pa to še vedno ni postal − 802.11n draft, v slovenskih stavbah z debelimi železobetonskimi stenami ne omogočajo komunikacijo dlje kot nekaj sosednih sob ali v najboljšem primeru med sosednjima nadstropjema … Kaj izbrati?
Boljše in dražje: Linksys, D-Link, Netgear. Cenejše in še vedno dobro: Belkin, Level-1… Vsekakor pa poglejte po napravah 802.11n s podporo sistemu več antenam MIMO.
VOIP
Za vse, ki prek svojega ponudnika interneta po novem tudi telefonirajo, se verjetno ni veliko spremenilo. Še vedno uporabljajo svoje stare telefone in tudi telefonska številka je verjetno ostala ista. Na kupu opreme pa boste vsi taki našli še eno škatlico: VoIP-prehod (lahko je tudi integriran v drugo, skupno napravo). Tudi tu je izbire na trgu kar nekaj, predvsem pa bolj v korist tistim, ki take funkcionalnosti oziroma »trojčka« še nimajo. Vmesnikov , ki imajo na eni strani telefonski priključek, na drugi pa omrežna vrata ethernet, je veliko, najlepše pa je, da je moč že tiste srednje drage (ali poceni – okoli 100 evrov) tudi programirati in tako z malce razmišljanja precej optimirati svoj telefonski račun. Vsekakor se to splača, predvsem če imate mnogo klicev v tujino. Torej bolj za podjetja, kot za rezidente. Kaj izbrati ? Boljše in dražje: Linksys.
Objavljeno: Moj mikro, Januar 2008 | Jaka Mele
