Sprva sem zamahnil z roko, češ da gre za očitno pretiravanje. Potem pa sem za vsak primer le seštel: teleobjektive, prenosne računalnike, nekaj studijskih bliskavic, generatorje zanje, masivna stojala, rezervno opremo za vse našteto, zaščitne kovčke ... in ugotovil, da se dà omenjene kilograme zlahka tudi preseči. Sledilo je očitno vprašanje: Pa je vsa ta oprema res nujna? Odgovor je odvisen od tega, kako razlagamo nujo. Za potrebe tega članka jo bom interpretiral skrajno asketsko. Skušal bom našteti opremo, brez katere fotografija sploh ne more nastati, ne more zanesljivo nastati ali pa ne more zanesljivo nastajati dlje časa. Za fotografsko manj izkušene naj bi bil to optimum, za starejše mačke pa morda brezskrbni minimum.
Začnimo pri najpomembnejšem. Če sledimo priredbi ponarodele viličarske reklame, je pravilno zaporedje: »Najprej torb'ca, pol pa kamer'ca (baterij'ca, kartica ...).« Največja prednost namenskih fotografskih torb (pa nahrbtnikov, kovčkov, opasnikov...) pred improviziranimi shranjevalnimi in prenosnimi rešitvami (pohodniški nahrbtniki, žepi) je mehka notranja obloga, ki ščiti pred praskami in do določene mere tudi udarci. Večina foto torb je narejena iz nepremočljivih materialov, kakovostnejše imajo pred vodo zaščitene zadrge, večje tudi posebna prekrivala za najhujše nalive. Metanje v večje količine vode kljub vsemu ni priporočljivo, znajo pa takšne eksperimente stoično prenesti nekateri fotografski kovčki, ki tesnijo in se hkrati obdržijo na gladini. Omenjene fotografske rešitve tiste običajne, nespecializirane, prekašajo tudi po organizaciji prostora – pa naj bo to le priročen zunanji žep za rezervno baterijo pri manjših torbicah ali prilagodljivi prekati, zunanji nosilci za stojala, žep za prenosni računalnik in še kaj pri večjih foto nahrbtnikih. Če se strinjamo, da je namenska torb(ic)a v nekem trenutku nepogrešljiv element fotografovega kompleta, je najpametneje, da je to že kar v prvem hipu, odkar je pri hiši aparat. Iz lastnih bolečih izkušenj pridigam, da vse veselje ob dodatni, namesto torbe kupljeni krami zbledi, ko namesto delujoče škljocmašinice iz pohodniškega nahrbtnika potegneš nekaj lepljivega, opraskanega ali polomljenega. Pamet v roke in opremo v foto torbo!
Prikotalili smo se do »slikarskega« dela –- fotoaparata in objektivov. Kaj veliko tu ni filozofirati, saj je nabor opreme in možnih kombinacij pri skoraj vsakem fotografu drugačen, zato je iskanje »asketskega minimuma« zmuzljivo. Koliko od celotnega arzenala tovoriti s seboj, je vprašanje, s katerim se gotovo ukvarjajo tudi številni zdravilci posledic pretiravanja – fizioterapevti. Je pa včasih zanimiv izziv omejiti se na en fotoaparat in en ali dva objektiva, saj nas za dovolj pester končni izdelek prisilijo v načrtovanje, gibanje in kompromise. Morda si lahko privoščim splošen nasvet: Naj bo na aparatu, če omogoča menjavo objektivov, v času neuporabe nameščen najbolj vsestranski (npr. z velikim razponom goriščnice) ali pač tisti, ki bo ob nuji po takojšnjem fotografiranju najučinkovitejši (npr. svetlobno močan, s hitrim ostrenjem). Splošno velja tudi, da se redno čiščenje ohišja, leč in tipala najbolj obrestuje prav v paničnih trenutkih, ko za ta opravila nepričakovano zmanjka časa. Čistilne krpice in puhalka so na terenu dobrodošli, a slednja že zavzema precej prostora.
Če objektiv omogoča namestitev (tudi pri nekaterih kompaktnih fotoaparatih), je zaščitni filter skoraj tako krvavo nujen kot torba, in prav tako si ga je pametno priskrbeti hkrati z aparatom (oziroma objektivom). Tudi sončna zaslonka daje nekaj zaščite prednje leče, a precej manj od filtra.
Baterije in pomnilniške kartice sta zadnji kategoriji fotografove asketske malhe: prve naj bodo polne, druge prazne, oboje pa v dvakratni količini tiste, za katero mislimo, da jo bomo potrebovali. Zaradi majhnih mer in teže dvojni odmerek tudi popotnikov velterske kategorije ne bo motil. Vsaj ena od rezervnih baterij naj bo med fotografiranjem v mrazu na toplem (npr. v notranjem žepu bunde).
Seznam najnujnejšega je končan. Ali te sestavine zadostujejo za fotografiranje v zahtevnih razmerah, podžiganje sosedove zavisti ali nadomeščanje fitnesa? Najbrž ne. A na koncu še vedno velja racionalno reklo: vrhunska ali številčna oprema nikoli ni zagotovilo, ponavadi pa tudi ne pogoj za dobro fotografijo. Delujoča in vsaj v osnovi celovita oprema pač.
Moj mikro, Junij 2008 | Črt Lopatič
