Po končanem dopustu se nam v računalniku nabere kar zajeten kup digitalnih fotografij, ki jih je treba smiselno urediti in pospraviti v mape, nekatere pa tudi še dodatno obdelati glede barv, kontrastov, izreza, ostrine in drugih parametrov, ki vplivajo na končni videz fotografije. Ob veliki količini fotografij je včasih kar težko najti tematsko sorodne fotografije. Tu nam prav pride pomoč določenih programov za urejanje, katalogizacijo in obdelavo fotografij.
Večina fotografskih programov je zelo specializiranih in preobsežnih za domačo rabo, od uporabnika pa zahtevajo obsežno predznanje, vsi pa le niso takšni.
Picasa
Je brezplačen program za iskanje, urejanje, katalogizacijo in obdelavo digitalnih fotografij, ki so ga razvili pri podjetju Google. Program nam poišče vse fotografije, ki jih imamo v računalniku, in jih razvrsti v vizualne albume, urejene po datumih in imenih. Tako organizirano knjižnico fotografij redno vzdržuje, samodejno pregleduje mape ter prikaže nove fotografije, ki smo jih dodali. Omogoča tudi nalaganje fotografij preko bralnika pomnilniških kartic ali fotoaparata. Fotografije v knjižnici lahko opremimo s ključnimi besedami, ki jih Picasa shrani v zapis IPTC v fotografiji, in s pomočjo katerih lahko poiščemo vse fotografije, ki imajo določeno ključno besedo, ne glede na to, v kateri mapi so.
Nedvomno je Picasa program, ki je zelo praktičen in dodelan za organizacijo, iskanje in prikazovanje fotografij. Navsezadnje so ga razvili pri Googlu, ki je vodilno podjetje na tem področju. To pa še zdaleč ni vse, kar nam Picasa omogoča. Snovalci programa so v Picasso vključili izredno praktičen vmesnik za obdelavo digitalnih fotografij. Program je zelo enostaven, hkrati pa daje za povprečnega uporabnika več kot zadovoljive rezultate. Program omogoča veliko različnih popravkov od enostavne korekcije svetlosti in kontrastov pa do popravkov beline in barvnega nadiha. Za ustvarjalnejše dosežke pa je na voljo 12 različnih učinkov. Vse korekcije, ki jih naredimo na fotografiji, Picasa izvrši na kopiji fotografije tako, da ostane original nedotaknjen.
Ob končanem urejanju fotografij si jih lahko ogledamo v obliki digitalne projekcije, kjer se fotografije ciklično izmenjujejo ob izbrani glasbi. To pa še zdaleč ni vse, kar zmore Picasa.
Fotografije lahko prenesemo v spletni album, ki si ga ustvarimo prek Googlovega uporabniškega računa v spletu. Lahko jih tudi natisnemo, pošljemo po elektronski pošti ali objavimo na Bloggerju.
Skratka, Picasa je zelo enostaven in uporaben program za domačo rabo ter brezplačno dostopen praktično vsem.
Adobe Photoshop Express
Spletna različica Adobovega urejevalnika in pregledovalnika fotografij Photoshop Express je trenutno še v beta preizkusni fazi. Namenjena pa je predvsem tistim, ki redno objavljajo fotografije na straneh, kot so Flicker ali Facebook in si tako izmenjujejo fotografije z drugimi v spletu. Program v celoti deluje prek spleta znotraj spletnega brskalnika in zanj ni potrebna namestitev v osebnem računalniku. Ko se prijavimo v program, pridobimo 2 GB prostora v Adobovem strežniku, kamor lahko naložimo fotografije. Fotografije lahko nato s programom obdelamo, pri čemer je na voljo kar nekaj uporabnih orodij za obdelavo fotografij.
Uporaba programa in orodij je otročje lahka. Zelo vizualno zastavljen vmesnik nam ob vsaki korekciji prikaže več variacij učinka na pomanjšanih fotografijah, s klikom na najprimernejšo pa potrdimo korekcijo, ki se nato shrani na kopiji fotografije, original pa ostane nedotaknjen. Tako lahko zelo hitro popravimo barve, svetlost, kontrastnost, nastavitev beline in še mnogo drugega. Program omogoča tudi diapredstavitev fotografij, ki jo lahko prek spleta pošiljamo prijateljem ali na druge spletne strani.
Tak način obdelave fotografij je primeren predvsem za fotografije, ki so namenjene prikazovanju prek spleta. Nalaganje fotografij visoke ločljivosti je lahko precej zamudno, nadaljnja obdelava pa prav tako.
Trenutno je program še v beta preizkusni različici, kar pomeni, da se bo do končne še marsikaj spremenilo. Osnovna različica je brezplačna in namenjena manj zahtevnim uporabnikom, ki bi radi na fotografijah uporabili osnovne popravke, kot je odprava rdečih oči, izrezi, popravili barve in svetlost, predvsem pa hitro in učinkovito uredili fotografije za prikazovanje prek spleta.
Bistvena prednost tega programa ni v njegovih zmogljivostih, ki so le senca polne različice Photoshopa, pač pa v tem, da nam omogoča dostop do naših fotografij prek povezave s spletom, kjer koli smo. Tako lahko že na potovanju naložimo fotografije v strežnik, jih uredimo in pokažemo prijateljem.
Panorame
Panorame so priljubljen način ohranjanja spominov s počitnic. Načeloma gre za sestavljanje več posnetkov v enega z računalniško programsko opremo. Panorame zato pridejo v poštev predvsem pri fotografiranju pokrajine, ko z enim posnetkom ne moremo zajeti vsega, kar bi želeli imeti na fotografiji.
Že pri fotografiranju je vredno upoštevati določena pravila, ki nam bodo olajšala delo z računalnikom. Vedeti moramo namreč, da tudi današnja tehnologija in programska oprema nista vsemogočna in da je vedno bolje imeti že v izhodišču dobre posnetke, kot pa pozneje nepotrebne napake popravljati virtualno.
Najprej se moramo odločiti, kakšno panoramo želimo: vodoravno ali navpično. Najpogostejše so vodoravne, za navpične se odločimo predvsem takrat, ko želimo poudariti nebo oz. pri pokončnih predmetih (stavbe in podobno). Pri tem nam je v veliko pomoč stativ.
Druga pomembna stvar so nastavitve v našem fotoaparatu. Najboljša možnost je, da izberemo popolnoma ročni način, saj bodo tako vse fotografije enakomerno osvetljene in prehodi med posameznimi fotografijami po združitvi ne bodo vidni.
Čeprav želimo zajeti kar se da veliko področje, najširši možni kot, ki nam ga ponuja objektiv, ni vedno najboljša izbira. Pri širokih kotih se namreč na robovih pojavlja optično popačenje, zato bi imeli pozneje veliko težav z združevanjem posnetkov (oz. bi jih imel naš procesor).
Upoštevajoč gornje nasvete začnemo fotografirati. Dobro je, da so posnetki narejeni čim hitreje eden za drugim, saj vsi premiki, ki se zgodijo med fotografiranjem (ljudje, živali, oblaki ... ), kvarijo končno podobo panorame. Tako se lahko zgodi, da se ista oseba na končni sliki pojavi dvakrat (česar verjetno ne želimo). Pri fotografiranju pazimo, da se posnetki med seboj pokrivajo v smeri fotografiranja za vsaj 10 do 20 %. Če delamo 360-stopinjsko panoramo, pazimo tudi, da se prvi in zadnji posnetek prekrivata, sicer se utegne zgoditi, da nam bo manjkal kak kos na zloženi sliki.
Če smo upoštevali vsa navodila, bo delo z računalnikom le še mačji kašelj. Slike lahko sicer zložimo popolnoma ročno (recimo v Photoshopu), na voljo pa je tudi dovolj programov, ki bodo to delo opravili bolje in hitreje od nas. Nekateri so plačljivi, nekateri ne, lahko pa program dobimo zraven fotoaparata. Sam delam s programom PhotoStitch, ki sem ga dobil s Canonom in delo izvrstno opravi. Če ne potrebujete panorame v visoki ločljivosti, je priporočljivo, da posamezne slike pred zlaganjem zmanjšate, saj boste s tem olajšali delo svojemu računalniku.
Moj mikro, Junij 2008 | Bojan Stepančič | Primož Ciglar
