Diski SSD niso primerni le za prenosne računalnike, temveč za vse tipe računalnikov, saj so hitrejši od trdih diskov, zato je hitrejši (zmogljivejši) tudi računalnik. Ker pa je cena na shranjeni bit višja od cene bita pri trdih diskih, manjša pa je tudi kapaciteta polnjenja, teh še lep čas ne bodo popolnoma izrinili.
Veriga je močna kot njen najšibkejši člen in v verigi prenosa podatkov med diskom SSD in pomnilnikom računalnika je najšibkejši člen vmesnik SATA. Ta lahko v najboljšem primeru prepusti 6 Gb/s, pogoni SSD pa so hitrejši. Konzorcij proizvajalcev (združenje za razvoj zaporednega vmesnika ATA) je pred enim letom predstavil specifikacijo novega vmesnika SATA Express, ki bo združil programsko infrastrukturo vmesnika SATA z vmesnikom (vodilom) PCI Express. Kar pomeni, da bo nov vmesnik združljiv z aplikacijami SATA in hkrati »uporabljal« zmogljivosti vodila, na katerega so v računalniku priključene komponente (na primer grafične kartice), ki zahtevajo višje prenosne hitrosti. Prek novega vmesnika se bodo hitrosti prenosa podatkov z ali na disk SSD zvišale na 8 oziroma 16 Gb/s (v zadnjem to pomeni 2 GB/s). Priključek na matični plošči bo univerzalen, kar pomeni, da bodo stare komponente delovale na vmesniku SATA Express, nove pa se bodo povezale neposredno na vodilo PCI Express. Pričakovati je, da bo nov vmesnik pripravljen do konca letošnjega leta, vendar že zdaj nekateri diski SSD omogočajo neposredni priklop na PCI Express, kar pomeni, da je tak disk v obliki komponente – kartice, in ne v obliki diska SSD. Za prenos podatkov uporabljajo protokol SATA, vendar je hitrost prenosa večja.
Hkrati se obeta prehod na 20-nanometrski proizvodni proces pomnilnikov »NAND flash«, ki so danes osnova diskov SSD, zaradi česar bo padla cena, hkrati pa se bo povečala kapaciteta polnjenja. Disk klasične velikosti 2,5 palca bo lahko hranil tja do 2 TB podatkov. Za primerjavo: enako velik disk, katerega elementi so izdelani v 25-nanometrskem procesu, lahko hranijo manj kot polovico tega. Proizvodnja 20-nanometrskih pomnilnikov že poteka, napovedani so tudi že prvi diski, namenjeni vgradnji v strežnike, diske, namenjene domačim uporabnikom, pa lahko pričakujemo še letos. Hkrati so na pohodu hibridni diski, trdi diski z delom iz pomnilnika »flash«, ki deluje kot neke vrste SSD-predpomnilnik, na katerem sistem hrani največkrat uporabljene podatke in programe, kot je na primer operacijski sistem. Resnična hitrost prenosa podatkov pri hibridnem disku ni nič večja od hitrosti prenosa podatkov pri trdem disku, imamo pa občutek zmogljivejšega računalnika zaradi hitrejšega zagona sistema in največkrat uporabljenih programov, hkrati pa imamo na hibridnem disku na voljo veliko več prostora za hranjenje podatkov.
Fizika je neomajna tudi do diskov SSD, zato je že zdaj bolj ali manj jasno, da zmanjševanje osnovne pomnilniške celice ni več smiselno. Zato že razvijajo novo tehnologijo, ki bo lahko že zelo kmalu zamenjala pomnilnike tipa »flash« (http://tinyurl.com/bwl2mfv) in hkrati odpravila še nekatere druge njihove slabosti.
Več podatkovnih tokov HD
Brezžična omrežja so dovolj zmogljiva za priklop mobilnih naprav, ko prek njih brskamo po spletu ali prebiramo elektronsko pošto. Hitrost prenosa podatkov pa postane ozko grlo, ko se sočasno v omrežju prenaša več podatkovnih tokov visoke ločljivosti. Na primer ko vsi člani družine na svojih napravah gledajo HD-video iz YouTuba. Obstoječe brezžične tehnologije v najboljšem primeru dopuščajo hitrost okoli 200 Mb/s, kar je za tovrstne primere premalo. Rešitev je v novem standardu 802.11 AC, ki je velikokrat označen tudi kot 5G Wi-Fi ali gigabitno brezžično omrežje.
V ozadju tega standarda bo usmerjevalnik z osmimi antenami in z bruto prenosno hitrostjo 1,3 Gb/s. Kot je že običajno pri brezžičnem prenosu podatkov, ne glede na uporabljano tehnologijo, je to le teoretična hitrost, dejansko dosežena hitrost pa bo nekje okoli 600 Mb/s. Novi standard deluje izključno v frekvenčnem območju 5 GH, delno zato, ker je to še dokaj prazno in ker je v njem najmanj motenj drugih naprav, kot so mikrovalovne pečice, otroški alarmi ali DECT-telefoni. To pa je tudi slabost, saj v tem omrežju ne bodo delovale naprave, ki nimajo vgrajenega radijskega čipa za te frekvence in ki delujejo izključno na frekvenčnem območju 2,4 GHz, ne glede na standard vmesnika.
Kot skoraj vse drugo, opisano v tem prispevku, so tudi naprave s podporo za standard »AC« napovedane za letos. Obljubljenim hitrostim pa se lahko vsaj malo približate že danes z usmerjevalnikom 802.11n, ki deluje v obeh frekvenčnih območjih (2,4 in 5 GHz). Teoretično je njegova hitrost dvakrat po 450 Mb/s, praktična pa 300 Mb/s.
Moj mikro, Junij 2012
