Zanimivo je, da je na svetu veliko manj različnih tovrstnih naprav, kot bi predvidevali glede na ponudbo znamk in modelov. Je že tako, da se določena drobovina ponavlja v veliko modelih različnih proizvajalcev. Ti potem zadevo oblečejo v ohišje po svoji želji in jo opremijo s programsko opremo, ki omogoča, kar naj bi pač omogočala. Tukaj naj bi se zgodba končala, a na srečo temu ni tako.
Nadgradnja programske opreme
Kot vsak program lahko ima tudi program v vašem MP3-predvajalniku več ali manj hroščev, zato podjetja pogosto nekaj mesecev po izidu modela postrežejo s popravki strojnoprogramske opreme (firmware). Pogosto je na priloženem CD-ju kar program, ki pobrska za novo različico programske opreme na spletni strani proizvajalca. Pogosto vam postreže tudi s podatkom o imenu drobovine predvajalnika. Tega si je dobro zapomniti. Če ne zavoljo drugega pa zato, ker niso le podjetja tista, ki ponujajo nadgradnjo programske opreme. Med uporabniki so tudi takšni, ki prav živijo za to, da pri takšnih napravah iščejo, kaj je iz njih še mogoče iztisniti. Tako je prav mogoče, da vaš predvajalnik ponuja več, kot so s programsko opremo določili med snovanjem modela. Pogosto je mogoče v določenih napravah aktivirati FM-radio, čeprav naj ne bi bile zmožne tega. Pri nekaterih novejših MP3-predvajalnikih z barvnimi zasloni je mogoče celo aktivirati predvajanje video vsebin, čeprav naj naprava tega ne bi omogočala. Pogosto pa je med cenovno različnimi modeli več razlik v programski opremi kot pa v strojni. In s takšno nadgradnjo bomo prav gotovo zadovoljni. Večina nadgradenj pa le ni tako drastičnih. Pogosto so bolj na področju jezikovnih prilagoditev, spremenjenih ikon in podobnih kozmetičnih popravkih, pogosto pa gre tudi samo za odpravljanje napak, za katere se podjetje ne zmeni.
Spletnih strani, kjer bi našli vse, kar potrebujemo, za vse modele seveda ni. Pred nakupom določenega modela ali pa potem, ko ga že kupimo, pa je le dobro preveriti, kako je z novo programsko opremo. Brez brskanja po internetu ne bo šlo.
Drugače pa sama nadgradnja programske opreme ni nič posebnega. Napravo priključimo na računalnik in poženemo program z nadgradnjo programske opreme. Ta nas bo obvestil o najdeni strojni opremi, o stari različici in novi različici programske opreme. Vi se pač z zadevo strinjate in pazite, da predvajalnika ne izključite, preden je zadeva zaključena, kar je navadno v manj kot minuti. Tudi če vse skupaj spodleti ali pa programska oprema ne deluje, kot bi si želeli, lahko stanje vrnemo v prvotno. Potrebujemo le nekoliko starejšo različico programske opreme in postopek ponovimo.
Za nekoliko podjetnejše pa je na voljo široka ponudba orodij, s katerimi je mogoče brkljati po tovrstnih napravah. Navadno najprej potrebujemo kakršen koli program za nadgradnjo programske opreme za MP3-predvajalnik ali preverjanje strojne opreme. Tako izvemo, kaj je v resnici v naši napravi. Potem s tem podatkom pobrskamo po internetu za drugim orodjem, ki je primerno za to strojno opremo. Navadno potrebujemo poseben program, ki ne zna drugega kot sneti firmware iz vašega predvajalnika in ga shraniti na trdi disk, potem pa potrebujemo še program, ki nam bo vsebino dobljene datoteke prikazal v obliki, ki jo bomo razumeli.
Najprej je seveda pametno napraviti varnostno kopijo datoteke, da lahko zadeve vrnemo v staro stanje, če si to zaželimo. Programi navadno prikažejo nekaj kategorij podatkov iz programske datoteke. Tako lahko aktiviramo ali izključimo določene možnosti strojne opreme, spreminjamo jezik v menijih, kjer je pač potrebno besedilo ročno prevesti, na voljo je oblikovanje ikon in napisov in še kaj. Tudi tako lahko z nekaj preizkušanja predvajalnik prilagodite svojim potrebam ali željam.
Pogosto uporabljano drobovje cenenih predvajalnikov najdemo pod imenom S1MP3, na spletni strani www.s1mp3.org pa je veliko nasvetov in programske opreme za vse, ki bi si želeli takih posegov v svoje naprave. Seveda pa za morebitne težave ne smete kriviti nikogar razen sebe.
MP4- in podobne predvajalnike z vdelano zmogljivo strojno opremo pa je mogoče nadgraditi še temeljiteje. Tako recimo iPod nadgradijo z operacijskim sistemom Linux in kopico iger ter programov. Podobno pa nekateri počnejo tudi z napravami drugih proizvajalcev, saj dandanes v prav smešno majhnih napravah najdemo procesorje, ki se jih pred nekaj leti ne bi sramovali v domačem računalniku.
Nadgradnja strojne opreme
Nadgradnja strojne opreme je bolj zapletena in navadno rezervirana za manjše število naprav in redkejše uporabnike. Problem takšnih posegov je tudi avtomatska izguba garancije. In kakšni posegi so sploh mogoči? Pri nekaterih napravah je to povečanje vdelanega pomnilnika, saj v nekaterih napravah (pogosto tistih malo večjih) najdemo čisto navadno Compact Flash ali drugo pomnilniško kartico. Nakup večje kartice in zamenjava je pogosto cenejša kot nakup prostornejšega MP3-predvajalnika. Enak postopek je še preprostejši pri napravah z vdelanim trdim diskom.
Drug tip posegov je vključevanje določenih funkcij, ki potrebujejo tudi strojno odklepanje. Pogosto gre le za povezavo prekinjenih povezav na tiskanem vezju in s tem določanje, katere funkcije strojne opreme so na voljo. Seveda mora strojnim posegom slediti tudi ustrezna sprememba programske opreme. Tovrstnih posegov je veliko opisanih in dokumentiranih na spletnih straneh, vendar vam takšne posege odsvetujem, saj bi v tem primeru lahko kdo krivil mene za uničeno napravo.
KAJ Z NJIMI POČETI
Kaj početi z MP3-predvajalnikom, je sicer jasno, morda pa kdo le ni pomislil na vse možnosti. Kot prvo seveda lahko poslušamo glasbo v formatu MP3 ali sorodno stisnjeni obliki. Glasba je lahko tudi pravljica in bodo srečni tudi naši otroci.
Če ima naprava vdelan tudi FM-radio, je mogoče seveda poslušati radijske postaje. Navadno je mogoče shraniti takole od 10 do 20 radijskih postaj, ki nam jih naprava samodejno poišče in spravi v pomnilnik. Lahko pa se tega početja lotimo tudi ročno. Nekatere naprave omogočajo tudi snemanje radijskih postaj. Žal je za stiskanje v format MP3 v tovrstnih napravah procesor le nekoliko prešibek, zato se glasba shranjuje v formatu WAV, ki zasede precej več prostora. Možnost pa le obstaja in navsezadnje lahko pozneje z domačim računalnikom datoteke pretvorimo v stisnjen format.
Večina MP3-predvajalnikov omogoča snemanje zvoka in ima za ta namen vdelan mikrofon. Zvok se zapisuje seveda v format WAV. Kljub potratnemu formatu pa je pri novejših napravah prostora več kot dovolj. Če le nismo vsega porabili za glasbo.
Predvajalnik lahko torej uporabimo tudi kot diktafon. Lepo narekujemo, kaj in kako, potem pa to naša tajnica prevede v pisno obliko. Če jo imamo.
Če ne kot klasični diktafon, je zadeva uporabna za zvočne zapiske. Mimogrede posnamemo, kar nam pade na pamet, in ideja ne bo izgubljena. Lahko si posnamemo seznam izdelkov, ki jih je treba kupiti, ali pa nam tak zapis izdela boljša polovica, da ne pozabimo kaj pomembnega.
Uporabe so se spomnili tudi študenti. Kar nekaj jih poznam, ki si snemajo predavanja in potem iz teh posnetkov skrbno izdelajo kakovostne zapiske. Ali pa poslušajo predavanja, dokler jim ni vse jasno. Seveda za snemanje v predavalnici potrebujemo napravo z nekoliko občutljivejšim mikrofonom.
Enako uporabljajo novinarji te napravice za snemanje izjav sogovornikov, predstavitev in še česa. Tako si lahko sproti pišejo misli in ne oporne točke in prepise izjav. Tako je tudi članek izdelan natančneje in manj po spominu.
Vsekakor je bila vedno ena od koristnejših uporab MP3-predvajalnikov tudi prenašanje dokumentov. Novejši predvajalniki so sila prostorni in pripravni tudi za zajetnejše dokumente. Ta uporaba se sicer zadnje čase počasi umika na klasične USB-pomnilniške module, saj se tem tako hitro niža cena, da se večini uporabnikov za to več ne ljubi uporabljati MP3-predvajalnikov.
To vse smo lahko in še lahko počnemo s preprostimi MP3-predvajalniki. Novejši modeli pa ponujajo še kaj več. Kot smo videli, tudi predvajanje video posnetkov, branje dokumentov in igranje iger.
Ogled filmov smo že obdelali, branje elektronskih knjig pa je vsekakor zanimiva možnost, če je le zaslon kolikor toliko prostoren. Na spletnih straneh je mogoče najti veliko brezplačne literature, zlasti če vam branje v angleškem jeziku ni zoprno. Tudi domačih knjig je kar nekaj. Povprečno debela knjiga v formatu TXT pa zajema takole nekaj deset do nekaj sto KB. Pomislite, koliko knjig lahko vzamete s seboj na dopust, pa sploh ne bodo zasedale prostora.
Igranje igric je seveda opravilo, ki ga ni treba posebej opisovati. Igric je veliko, večinoma pa so videti kot tiste, ki jih že poznamo z mobilnih telefonov.
Objavljeno: Moj mikro December 2007 | Zdenko Frangež
