Ker te naprave ponujajo tako veliko, je treba ustrezno prilagoditi tudi menije, ki morajo biti barvni in pregledni. Torej potrebujemo velik LCD- ali OLED-zaslon, kar seveda poveča napravo. Kar pa seveda ni nujno slabo, če želimo gledati tudi filme. In če že gledamo filme, bi lahko brali tudi knjige. Ura bi seveda ne smela manjkati, pa alarmi tudi ne, čeprav tudi to že zna mobilni telefon, bluetooth pa tako lepo nadomesti kable … Potem te naprave presenetljivo spominjajo na mobilne telefone, če ne, pa na dlančnike, ki niti niso kaj hudo dražji in seveda znajo vse to in še kaj več.
Uf, ko se zaletiš v tole temo, je prav hecno. Posebej če začneš razmišljati, kaj je smiselno in kaj ne. Dejstvo je, da smo postali potrošniki prav zasvojeni z majhnimi in krasnimi napravicami, pa če jih potrebujemo ali ne. Kaj pa moremo, ko pa so lepe in na koncu celo priročne, če že ne koristne. In ker jih je toliko različnih, poglejmo, kaj nam ponujajo snovalci.
MP3-predvajalniki
Se opravičujem, a zame opravlja prav ta izumirajoča vrsta malih napravic, ki v glavnem ne znajo prav veliko več kot predvajati glasbo (FM-radio je seveda priporočljiv dodatek, diktafon pa je tako sorodna naprava), glavno in najpomembnejše poslanstvo. Ker so že skoraj zanemarljivo majhne in priročne, ker jih lahko jemljemo povsod s sabo in ker se ne pokvarijo ali polomijo prvič, ko padejo po tleh. Ker me pri hoji ali kolesarjenju ne obremenjujejo in ker ni treba razmišljati, za kaj so še dobre. Meniji so preprosti in pregledni, večidel pa jih tako ne uporabljamo. Poženemo glasbo in to je to.
Kljub velikosti oziroma majhnosti premorejo čedalje več pomnilnika, takole med 1 in 4 GB v večini in vsaj ne preveč drage. Format MP3 je le eden od podprtih. Navadno predvajajo tudi WMA, AAC in OGG, pa ne vse. Sicer pa se večina uporabnikov vsaj s formatom ne obremenjuje preveč. Kakovost je pri vseh solidna in za povprečno kosmata ušesa povprečnega uporabnika (takih nas je največ) več kot dovolj.
Največja prednost tovrstnih naprav pred zmogljivejšimi je v zadnjem času avtonomija. Če naprava nima prevelikega LCD-zaslona in kopice možnosti, ki zahtevajo dokaj zmogljiv procesor, je poraba energije lahko skoraj zanemarljiva. Tako lahko uživamo v glasbi vse od nekaj ur do nekaj deset ur, pač odvisno od tega, kakšna baterija je vdelana. Kljub prednostim vdelanih litijevih in podobnih baterij pa so AAA-baterije v takšnih napravah še vedno sila priročne, saj nadomestilo za prazno baterijo najdemo v vsaki trafiki, pri fiksno vdelanih pa potrebujemo vtičnico za polnilnik in toliko časa, da se baterija napolni.
Druga funkcija teh skromnih sopotnikov je prenos podatkov. Večina jih je bila vsaj na začetku videti kot USB-ključki in je bila priključitev mogoča brez posebnega USB kabla. Zdaj so takšne naprave redkejše in manj praktične, saj ne smemo pozabiti kabla, ko se odpravimo na pot. Navadno pa te naprave tako zabašemo z glasbo, da nam le redko pade na pamet, da so uporabne tudi za prenos drugih podatkov.
MP4-predvajalniki
MP4-predvajalniki niso kaj bistveno drugačnega, so bolj logična nadgradnja MP3-predvajalnikov. V glavnem velja, da so MP3-predvajalniki pripravljeni na predvajanje glasbe MP3 (pa ne samo formata MP3 ), MP4-predvajalniki pa lahko prikazujejo tudi video posnetke. V bistvu je to precej groba opredelitev, ki drži le delno, v resnici pa je razlik več.
Pri multimedijskih datotekah je precej zmede s formatom, kodekom, končnico in še s čim. Pa ni tako hudo zapleteno. Ločimo končnico datoteke (tisto za piko) in »container«. Slednje je svojevrsten predpis oziroma način, kako so podatki zapisani in nato brani. Končnica naj bi povedala za kateri »container« gre. MP3 je »container« in kodek, MP4 pa »container«, kodek pa je AAC. Torej ne gre samo za možnost predvajanja filmov, ampak tudi glasbe v formatu MP4.
MP4 je akronim za specifikacijo MPEG-4 part 14. Gre za multimedijski format, ki lahko zajema glasbo, video, podnapise, fotografije, animacije, menije in še kaj se najde. Osnova za MP4 je bil format Apple Quick Time. Končnica datoteke je lahko različna. M4a je samo za avdio datoteke, MP4 za avdio in video …
Filmi ali e-filmi?
Na koncu si zastavimo vprašanje, ali res potrebujemo predvajalnik, ki predvaja tudi filme. Nekaj je na to temo že napisanega malo višje. Na zaslonu z diagonalo enega palca ali nekaj več ogled filmov resnično ni smiseln. Večji zaslon pa pomeni tudi več denarja in večji predvajalnik, ki je naenkrat prevelik, da bi bil še vedno praktičen pri, recimo, teku ali na smučanju.
Že po kratkem premisleku ugotovimo, da kot ljubitelji glasbe potrebujemo MP3-predvajalnik z vdelanim FM-sprejemnikom in morda tudi možnostjo snemanja zvokov (diktafon) za vsakodnevno uporabo. Če radi poslušate glasbo med tekom ali na sprehodih, potem si privoščite čim manjšo napravo, ki je med tekom sploh opazili ne boste.
Druga pesem je pri daljših izletih in na počitnicah. Če želite napravo, ki je primernejša za takšne podvige, si privoščite MP4-predvajalnik z večjim zaslonom, pa boste lahko na plaži gledali filme. Čeprav večina počne na plaži vse kaj drugega. Osebno bi se mi na morju prav prilegel MP4-predvajalnik z možnostjo prebiranja elektronskih knjig. Mimogrede poslušaš glasbo, pa je doživetje popolno.
Kakor koli obračamo, se mora na koncu za »pravilen« nakup odločiti vsak uporabnik zase. Le toliko pazite, da vas ne bo zaneslo zaradi videza in novih tehnologij, na koncu pa napravica ne bo primerna za to, za kar bi jo radi uporabljali.
Pri samem predvajanju glasbe pa je prav hecno. Vsak nov format stisnjenih glasbenih datotek ima svoje zagovornike in svoje kritike. In le težko se strasti toliko umirijo, da bi lahko izvedeli, kaj je pri katerem formatu boljše. Navadno gre za to, da novejši format bolj stisne glasbo pri manjši izgubi kakovosti. Včasih je to res, včasih pa kateremu novincu zadeva ne uspe, kot je bilo načrtovano. In ker večina uporabnikov ne ve, da lahko glasbo stiska tudi kako drugače kot v datotekoMP3 , se tudi v MP4-predvajalnikih v glavnem vrti glasba MP3.
Razen tega, da so tovrstne naprave opremljene z večjim barvnim zaslonom, na zunaj ni večjih razlik v primerjavi z MP3-predvajalniki. Zanimivo je, da je na trgu tudi precej MP3-predvajalnikov s prav tako velikim zaslonom. Razlika je seveda v tem, da si lahko ogledamo tudi filme, precej modelov pa tudi omogoča branje knjig v formatu TXT. Glasba, video in knjige, kaj sploh še potrebujemo? Hja, saj proizvajalci ne bi bili to, kar so, če ne bi bil odgovor: kaj pa igre? Ejej, to pa je zame že preveč. Ker pa na srečo proizvajalcev večina uporabnikov razmišlja drugače, je mogoče že najti modele, ki ponujajo kopico igric.
Kako so torej videti MP4-predvajalniki ? Hja, navadno so večji kot MP3-predvajalniki. Nekateri so videti kot bolj ali manj posrečene kopije iPoda. To je letos silno moderno. Veliko jih je videti tako, da jih zlahka zamenjamo z mobilnim telefonom. Še vedno pa zaslon ni ravno velik. Ne dovolj, da bi bilo gledanje filmov smiselno. No, potem so tukaj tudi nekoliko dražje naprave, ki imajo takole do 9 cm diagonalo zaslona. In ja, to je že dovolj za ogled filma, če vam je resnično dolgčas in ne veste kaj drugega početi. Tudi otroci bodo na poti na počitnice zadovoljni z risankami na takšni napravi in v avtu bo kar lep čas mir.
Večji kot je zaslon, bolj se pa postavlja vprašanje, koliko je pa zdaj smiselna velikost. Nekoliko večji MP4-predvajalniki se po velikosti lahko primerjajo z dlančniki. Ponujajo manj kot dlančniki, seveda za nekaj nižjo ceno. A ta ni toliko nižja, da ne bi pomislili: Zakaj si pa ne bi raje kupil dlančnik?
Flash predvajalniki
Flash predvajalniki bi naj bili vsi multimedijski predvajalniki, ki za pomnilniški medij uporabljajo bliskovni (flash) pomnilnik. Torej MP3- in MP4-predvajalniki. Ime pa se je prijelo delno tudi zato, ker niso vsi predvajalniki, ki lahko predvajajo filme, tudi MP4-predvajalniki. Zmeda, kajne? Niti ne. Na trgu je namreč nekaj modelov, ki predvajajo glasbo MP3 in video datoteke AVI. Ne moremo torej reči, da so MP4-predvajalniki. Na to podrobnost je treba biti pozoren. Čeprav bi bilo po svoje preprosteje gledati AVI kot pa filme MP4.
Hibridi
Hibridne naprave bi bile potem vse mogoče naprave, ki omogočajo predvajanje datotek MP3 in/ali MP4. Se pravi, dandanes večina mobilnih telefonov, tudi kak fotoaparat se najde, dlančniki, prenosne igralne konzole (Sony PSP, Nintendo DS …) in še kaj.
Najpogosteje najdemo to možnost v mobilnih telefonih. Kako to, da tako veliko mobilnih telefonov ponuja to možnost, a jo v resnici izkorišča tako malo uporabnikov? Razlogov je verjetno več. Nekaj prinese nižja kakovost predvajanja glasbenih datotek z mobilnimi telefoni. Manj je možnosti uporabe različnih, tudi bolj kakovostnih slušalk, saj je za večino mobilnih telefonov potreben poseben priključek, ki je tak kvečjemu pri nekaj modelih istega proizvajalca. Poseben pomislek je povečana poraba baterije pri poslušanju glasbe. Saj ni tako hudo, a počasi se nabere in potem zmanjka za telefonski pogovor. Še najbolj se mi zdi, da smo uporabniki stiskaški, ko je treba mobilnemu telefonu kupiti večjo pomnilniško kartico, na katero bi spravili spodobno količino glasbe.
Dejstvo je, da so namenski multimedijski predvajalniki bolj simpatični, priročnejši, na voljo je več dodatne opreme in še kak razlog za bi našli.
Objavljeno: Moj mikro December 2007 | Zdenko Frangež
