Slušalke pa so različnih oblik za različne namene. Pri uporabi MP3-predvajalnikov so seveda najbolj razširjene ušesne slušalke. To so tiste majhne, ki si jih vtaknemo v uhelj in tako rade (vsaj cenejše) padajo ven. Že v tem segmentu je veliko različnih slušalk. Od dokaj preprostih in cenenih, ki so sicer uporabne, a daleč od udobnih, pa vse do ergonomskih, ki sedejo praktično v sluhovod. Dobro, to sta dve skrajnosti, med katerima je cel spekter slušalk. Najbolje je izbrati takšne, ki imajo mehak silikonski nastavek, saj so dokaj udobne. Pri izbiri pa je potrebna previdnost. Nekateri modeli so narejeni tako, da čim bolj tesnijo v ušesu. Tako zmanjšajo moteče zvoke iz okolice. Če takšne slušalke tesnijo preveč temeljito, so mogoče težave pri hitrih spremembah nadmorske višine (smučanje), saj se v sluhovodu zračni tlak ne bo izenačeval dovolj hitro, kar lahko občutimo kot »zamašena« ušesa pri prehladu. Vsekakor ne gre za prijeten občutek, v skrajnih primerih pa bi lahko prišlo tudi do poškodb bobniča.
Na voljo so tudi modeli ušesnih slušalk, ki so opremljene s posebnim ušesnim lokom, ki se zatakne za uho. Tako slušalke ne bodo silile iz ušesa tudi pri bolj dinamičnih športih.
Potem so na voljo vse mogoče naglavne slušalke z različnimi sistemi pritrditve na ali za glavo, vse pa so dokaj majhne in lahke, saj sicer uporaba med hojo ali tekom ni praktična.
Ker svet ne bi bil, kakršen smo ga vajeni, če nekaterim ne bi bile všeč nekoliko bolj »čudne« naprave, pa je mogoče najti slušalke, vdelane v sončna očala, verižice in še kam. Nekatere zadev so celo vsaj videti uporabne.
Da ne bi bolelo
Pri uporabi MP3/MP4-predvajalnikov moramo biti uporabniki previdni, še posebej če smo udeleženci v prometu.
Poslušanje glasbe v avtomobilu, na motorju, na motornem kolesu ali kolesu je seveda prepovedano. Ne tako neposredno sicer, je pa prepovedano vse, kar bi lahko voznika oviralo pri vožnji. Glasna glasba seveda ovira pri vožnji in policist vas lahko upravičeno oglobi.
Za pešce to ne velja, saj so udeleženi v prometu na določenih površinah, ki so rezervirane zanje (pločniki) in so počasni. Torej nas pri hoji to ne ovira.
Pa pustimo predpise in poglejmo, kako se to obnese v resnici. Ne glede na to, ali upravljate z vozilom ali ste peš, ste tako ali drugače udeleženi v prometu. V avtu ali na kolesu je pač nedopustno, da ne slišite, kaj se dogaja okrog vas. Ko ste peš, pa bi lahko rekli, da dopustno sicer je, ni pa priporočljivo. Že res, da morajo vsi vozniki paziti na pešce, pa se na to ne kaže zanesti. Predstavljajte si poslušalca glasne glasbe na prehodu za pešce, ki ne sliši, da prihaja neprevidni voznik. Enako na cesti, kjer ni pločnika, podobno velja za kolesarja in še za koga.
Globa je še najmanjša stvar, če pomislimo na mogoče posledice, ki so lahko zelo hude. Zatorej, če že morate poslušati glasbo tudi, ko ste udeleženi v prometu, tedaj − tudi če vas policist ne vidi − poslušajte glasbo tako, da še vedno slišite, kaj se dogaja okrog vas.
Bazne postaje – zvočniki
Posebna kategorija dodatkov za MP3/MP4-predvajalnike, pri kateri je vsekakor v ospredju ravno iPod, so dodatki v obliki zvočnikov in baznih postaj, ki združujejo zvočnike in ojačevalnik.
Zakaj bi to sploh potrebovali? Če že imamo predvajalnik, ki zmore zadovoljiti naše zahteve po glasbi na poti, ni razloga, da ga ne bi poslušali tudi doma. Brez slušalk, seveda. In ker zadeva brez težav nadomesti domači radio, če mu le namenimo dodatek v obliki bazne postaje, je seveda jasno, da je to ah in sploh ugodna rešitev. Če seveda pozabimo, da je takšen dodatek bistveno dražji kot samostojen miniaturen ali kakšen drug glasbeni stolp. Toda vsega ne gre opazovati skozi ceno.
Ko takole opremimo svoj MP3-predvajalnik, je seveda nerodno, če moramo vstati vsakič, ko želimo spremeniti jakost zvoka ali predvajalniku ukazati kaj druga. Rešitev je preprosta. Za določene bazne postaje je mogoče kupiti daljinski upravljalnik in potem lahko vse postorimo iz fotelja.
Če nam je takšna bazna postaja le preveč, pa si lahko privoščimo zvočnike namesto slušalk. Aktivne ali pasivne. In te najdemo v vseh mogočih oblikah in velikostih ter v kompletih z lastnim baterijskim napajanjem za plažo ali pač kamor se namenite. Cene so seveda takšne, kot je videz zvočnikov, ali kolikor so ti pač kakovostni ali ozaljšani z vsem mogočim in nemogočim. V vsakem primeru pa kupovanje »daril« MP3-predvajalniku ni najcenejše opravilo. Lep primer je iPod, ki je sicer že v samem začetku nekoliko dražji, potem pa imamo na voljo še vse mogoče in nemogoče. Seveda po cenah, ki so primerljive, če ne še višje ceni same naprave. Toda proizvajalci seveda vedo, kaj uporabnike pritegne, in kar tekmujejo v izdelavi dodatkov, ki jih bržkone sploh ne potrebujemo, so pa tako lični, in če ne drugega, bo pa sosed zijal od presenečenja, kaj imamo pri nas doma. Seveda pa so vsi dodatki v barvah, ki se podajo vašemu predvajalniku ali pa se z barvo predvajalnika celo popolnoma ujemajo. Ali pa s šminko in lakom za nohte. Tudi to je mogoče kupiti.
FM-oddajniki
Seveda uporabniki ne bi bili to, kar smo, če se ne bi spomnili, da je treba MP3-predvajalnik uporabiti tudi v avtomobilu. Če seveda nimamo radijskega sprejemnika, ki je tako ali tako primeren za poslušanje glasbe MP3 ali pa ima vtič za USB-ključke. Pa recimo, da tega nimamo in ne želimo kupovati prav veliko opreme. Na voljo je kar nekaj možnosti. Najprej so se spomnili (že v časih prenosnih CD-predvajalnikov), da bi lahko v kasetofon vtaknili kaseto, na katero bi bila priključena kakšna naprava, ki lahko predvaja glasbo. In je zadeva delovala, dokler kasetofoni niso praktično izginili iz naših avtomobilov.
Kaj hitro pa so se proizvajalci spomnili, da je pa radijski sprejemnik tako rekoč v vsakem avtomobilu. In če izdelamo poceni FM-oddajnik, lahko nanj priključimo MP3-predvajalnik (ali kaj podobnega), FM-oddajnik nam oddaja predvajano glasbo na eni od radijskih frekvenc, na radijskem sprejemniku pa nastavimo isto frekvenco in zadeva bo delovala super. Oddajnik je seveda mogoče napajati kar iz vžigalnika v avtomobilu. Seveda se je zadeva kaj hitro prijela in dejansko deluje. Bolje ali slabše, odvisno od naprave, koliko kanalov premore (da najdemo enega, kjer že ni uradne radijske postaje), in od tega, koliko motenj nam povzroča okolica. V mestih je seveda motenj več, drugje pa manj.
Takšna lokalna radijska postaja pa seveda ne oddaja samo v našem avtomobilu, ampak seže tudi v okolico. Ne prav daleč seveda. Nekaj metrov v najboljšem primeru. Bržkone ne dovolj, da bi lahko kogarkoli motilo, a kljub temu dovolj daleč, da se lahko kdo v to vtakne. Za oddajanje na FM-radijskih frekvencah je treba imeti dovoljenje, kar seveda radijske postaje imajo. Mi pa ne. In hočeš nočeš imamo radijsko postajo, četudi silno lokalno. In celo ilegalno. Uporaba takšnih naprav torej naj ne bi bila dovoljena. Težava je, ker pri nas zakon o radiodifuziji ne določa izjem. Recimo: postaje tako in tako nizke moči lahko oddajajo … in tako naprej.
Nekaj prahu se je dvignilo, ko so trgovci začeli prodajati takšne naprave. In so nekateri vpili, da je to treba prepovedati, drugi so bili proti, tretji pa so debelo gledali in jim ni bilo nič jasno. Zgodilo se ni nič in zdaj lahko takšne naprave kupimo tudi pri nas. In potem upamo, da ne bo kdo začel vpiti, kako pa to početje moti njegov radijski sprejemnik. Dokler se to ne zgodi, pa je rešitev sila posrečena in deluje brez večjih težav.
Objavljeno: Moj mikro December 2007 | Zdenko Frangež
