O izbiri ponudnika interneta na tem mestu ne bomo pisali, saj se boste odločili na podlagi lastnih preferenc, marketinških akcij in dejavnosti oziroma najverjetneje na podlagi dejstva, kaj je na vašem koncu sploh na voljo. Če bi lahko izbrali karkoli, bi se verjetno vsi odločili za hiter priklop prek optičnega omrežja, ki je s tehničnega vidika neskončno boljši, s praktičnega pa neverjetno –cenejši kot xDSL in kabelski priklop.
Operaterjeva storitev se po navadi konča s tem, da pri vas namesti svojo aktivno omrežno opremo, ki zaključuje internetno linijo in omogoča priklop vaših naprav (računalnik, televizor, drug računalnik, telefonija, lokalna omrežna oprema). Odvisno od operaterja je lahko to iz škatle štrleč ethernetni kabel, lahko je vključena tudi brezžična dostopna točka, ali pa celo stikalo, kamor lahko vklopimo več naprav sočasno.
Če smo še pred nekaj leti morali to aktivno opremo, ki zaključuje operaterjevo linijo v našem stanovanju, kupovati (v času akcij za 1 tolar, z vezavo na x mesecev in podobno), pa nam jo danes, hvala bogu, vsi dajejo v najem, pri čemer ob udaru strele ali okvari opreme operater sam poskrbi za zamenjavo na lastne stroške.
KAJ POTREBUJEMO
Ali poleg operaterjeve opreme potrebujemo še kaj, je odvisno predvsem od tega, kaj želimo priključiti na širokopasovno povezavo in kaj zares ponuja operaterjeva oprema. Odvisno je tudi od tega, ali to linijo zaključuje strojna oprema (usmerjevalnik, T-2), ali pa je treba z gonilniki vzpostavljati sejo (Siol). V slednjem primeru zagotovo ne bo škodovalo, če si za 50 do 100 evrov omislite še samostojen usmerjevalnik, ki vzpostavi linijo in hkrati služi kot stikalo – kot razdelilnik za omrežne povezave, kar nam omogoča priklop več računalnikov oz. drugih omrežnih naprav sočasno.
Moderni usmerjevalniki so že združeni tudi z brezžično dostopno točko. Moderne gradijo na antenski tehnologiji MIMO in ponujajo prenosne hitrosti po (skorajda) standardu 802.11n, a tudi če oprema podpira le 802.11g, je to dovolj za bičajno delo. Pozorni bodite le na razdaljo med dostopno točko in vašo običajno lokacijo, kjer bi s prenosnikom želeli imeti povezavo. Gradnja z železobetonskimi stenami v Evropi je namreč zelo drugačna od ameriških kartonastih hiš in tudi brezžični radijski signal ustrezno bolj duši, zato je ta razdalja v bloku in hiši po navadi do 25 metrov direktne linije preko sten.
Pri priklopu več računalnikov na dodaten usmerjevalnik med računalniki vzpostavimo interno ali krajevno omrežje in računalniki dobijo internetne naslove iz zasebnega omrežja – iz interneta ne morejo do nas. A če katerikoli računalnik vzpostavi povezavo z internetom, usmerjevalnik poskrbi, da povratni promet le najde originalnega pošiljatelja. Seveda usmerjevalniki omogočajo dodatne nastavitve, kjer lahko določen lokalni računalnik izpostavimo internetu ali (pametneje) le na določenih vratih (port) ki jih uporablja strežniška aplikacija.
Najpogostejša raba je tudi deljenje datotek med lokalnimi računalniki, torej odpiranje dostopa do v skupno rabo dodeljenih diskov in datotek vsem v krajevnem omrežju (LAN). Seveda je moč to dodatno zavarovati z gesli, kar je edino prav, še zlasti če je del krajevnega omrežja tudi brezžična dostopna točka in postanejo del LAN-a tudi vsi brezžično priklopljeni računalniki. Bodite pozorni, da za brezžično krajevno omrežje (WLAN) nastavite šifriranje prometa in gesla (priporočamo zaščito WPA2).
Moj mikro, julij-avgust 2008 | Jaka Mele
