Pri poslušanju kolegov novinarjev in predvsem razvojnikov proizvajalcev zabavne elektronike sem dobil občutek, da sem prestopil med »starejšo« generacijo. Pa ne zaradi tega, ker bi se počutil starejšega od nekaterih, temveč zaradi svojega odnosa do tehnologije, ki se je iz življenja na tehnološkem robu, ko je bilo treba imeti (torej ne samo preizkusiti, ampak prav imeti in si lastiti) najnovejše tehnološke igračke (priveske ali »gizme«, kot jim ljubiteljsko pravimo), prevesilo v zrel, kritičen odnos do novosti.

Seveda sem še vedno obseden s tehnologijo in z novostmi, a moram reči, da me redkeje navdušijo, saj gre večinoma za že videno, pravih prebojev več ni. Razlike med bleščečo novo generacijo in predhodnicami so prepogosto majhne, drobcene. Prav za vsako ceno torej ne tiščim več v nove napravice, saj sta čas in energija, ki ju je treba posvetiti prehodu na novo napravo (za nadaljevanje uporabniške izkušnje moramo pogosto prenesti podatke, napravo nastaviti, se seznaniti z ravnanjem z njo), vredni več, kakor pa so vredne nove prednosti, ki jih nova naprava prinaša.

Televizorji so, vse kaže, vstopili v to evolucijsko fazo. Proizvajalci seveda želijo še naprej vsako leto predstavljati nove družine izdelkov. A roko na srce, velikih razlik med modeli izpred leta ali dveh ni več videti. Prav zato proizvajalci na silo iščejo nove funkcije, in zadnje leto ali dve je to 3D. Toda ali je 3D že tam, da bi si ga želeli, in pomembneje, da bi ga uporabljali tudi doma, morda celo vsakodnevno? Ali sploh imamo vsebino, da bi to lahko počeli, tudi če bi bila tehnologija in njena izvedba idilični?

Ploščati televizorji so med nami množično že pet let (ter nadaljnjih pet, ko si jih še nismo mogli množično privoščiti). Cena še naprej pada, a se je hitrost nižanja umirila. Lahko rečemo, da smo dosegli stabilno ponudbo na trgu. Cena povprečnega danes kupljenega televizorja je med 500 in 700 evrov, ponudba pa je glede na različne velikosti zaslona na voljo od nekaj sto do nekaj tisoč evrov. Analognih, katodnih televizorjev danes resnično ne moremo več kupiti, saj so ugasnile še zadnje tovarne, ki so jih proizvajale.

Velikost (diagonala zaslona) najbolj prodajanega ploščatega televizorja raste. Letos so že prodali več 42-palčnih televizorjev kot tistih manjših, še lani je bil najbolj prodajan model 37-palčni, leto poprej pa 32-palčni ... To potrjuje tezo, da smo uporabniki že vstopili v svet HD-vsebin, saj večja diagonala zaslona pride do izraza prav tam. To hkrati pomeni, da ljudje danes kupujejo že svoj drugi, in ne več prvi ploščati televizor. Zaslončki katodnikov so pozabljeni in zavedamo se, da je HD-vsebina v ločljivosti 1080p z 2,5 metra oddaljenega kavča videti boljše na večjem, morda okoli 50-palčnem televizorju, na katerem je tudi slika standardne ločljivosti SD (slovenski oddajani kanali) še vedno pogojno sprejemljiva.

Moj mikro, junij 2011 | Jaka Mele |