Ponavlja se zgodba ob prehodu z SD na vsebine HD. Le da je tokrat zaradi dveh konkurenčnih tehnologij stvar težja. Če vprašate proizvajalce televizorjev, katera tehnologija je boljša, seveda vsak zagovarja svojo. Proizvajalci so razporejeni v dva tabora – prvi propagirajo aktivno 3D-tehnologijo, drugi pa pasivno. Samsung in Sony sta vsekakor vodilna v aktivnem taboru, LG pa skupaj s Toshibo v pasivnem.

RAZLIKE

Pri aktivni tehnologiji televizor izmenično prikazuje en okvir za desno oko in drugega za levo. Če si predstavljamo, da je video sestavljen iz 30 in več sličic na sekundo, to pomeni, da mora 3D-televizor prikazati dve različici vsake sličice (eno za desno, drugo za levo oko), kar pomeni 60 sličic (okvirjev) na sekundo. 3D-slika nastaja v 3D-očalih, ki so prek brezžične povezave sinhronizirane s televizorjem. 3D-očala imajo v steklih LCD-matriko s tekočimi kristali, ki izmenično spuščajo in blokirajo prehod svetlobe skozi vsako steklo, kar pomeni, da desno oko vidi le »desne« slike (okvirje), levo oko pa le »leve«. V praksi dosegamo isto, kot če bi z izjemno visoko frekvenco izmenično mežikali z očesoma, zato pa je slika, ki jo gledamo skozi aktivna očala, občutno temnejša! Prednost aktivne tehnologije je ta, da je vsaka slika, ki jo gledamo, še vedno polne ločljivosti. Slabost aktivne tehnologije je »temna« slika, kjer se tudi barve in manj kontrastne podrobnosti ne vidijo več tako živo kot sicer, očala pa so tudi dražja (tudi 100 evrov in več). Ker očala vsebujejo tudi baterijo, sprejemnik in »steklo« s tekočimi kristali, so težka. Največja težava pa je glavobol, če taka očala uporabljamo daljši čas (odvisno od posameznika). Slabost, ki pa zavoljo hitrega osveževanja televizorjev ni kritična, je tudi to, da se zaradi izmeničnega utripanja razpolovi efektivna hitrost osveževanja slike (fps). Utripajoč pogled na TV utruja oči in možgane, čeprav zavestno tega ne opazimo. Če želite preizkusiti stvar v praksi, pojdite v Kolosej pogledat kak 3D-film (dobili boste Xpandova aktivna 3D-očala).

Pasivna tehnologija je veliko preprostejša, in podobna anaglifski (saj se spomnite tistih očal z rdečo in modro polovico). Moderna pasivna 3D-očala, ki jih imenujemo tudi polarizacijska očala, namesto filtriranja svetlobe (barve) filtrirajo svetlobne valove. To pomeni, da so lahko očala zelo lahka in zelo poceni. »Čarovnija« 3D-učinka se namreč dogaja v samem zaslonu televizorja, in ne v očalih. Televizor vsebuje polarizator, ki je zaslužen za polariziranje slike. Sočasno torej prikazuje tako sliko za desno kot za levo oko, a sta sliki zasukani za 90 stopinj. Polarizator je material, ki prepušča valovanje le v ravnini pod določenim kotom, konkretno v televizorjih uporabljajo v foliji poravnane molekule polivinilalkohola (podobne materiale uporabljajo tudi v sončnih očalih in v recimo rešetkah za mikrovalove v istoimenskih pečicah). Tako se z uporabo nasprotne polarizacije za vsako vrstico navpične ločljivosti ustvari ena slika za desno oko in druga za levo. Prednosti pasivne tehnologije so nizka cena očal, pogled skozi pasivna očala ponuja svetlejšo sliko kot skozi aktivna, in ker ni utripanja, tudi možgane in oči obremenjujemo manj (ni slabosti). Med slabostmi pasivne tehnologije je visok (višji) strošek izdelave televizorja, saj mora zaslon vsebovati polarizator, sestavljen iz več plasti preko zaslona. Največja slabost pa izhaja iz sočasnega prikaza obeh slik, kar se v praksi odraža v razpolovitvi ločljivosti slike (torej v signalu polne visoke ločljivosti to pomeni 540 vrstic za eno oko in 540 vrstic za drugo ali skupaj 1080). Če želite preizkusiti stvar v praksi, pojdite v Planet Tuš pogledat kak 3D-film.

KAJ PA BREZ OČAL?

Tehnologije za prikaz 3D-slike brez potrebe po očalih so še globoko v razvoju. Čeprav lahko na raznih sejmih že leta srečujemo Philipsove in Toshibine 3D-televizorje, ki temeljijo na večkotnem prikazu (najbrž se spomnite kartic in nalepk s 3D-učinkom, ko kartico obrnete in vidite spreminjanje motiva – tukaj pa sta dve različni sliki združeni), so trenutne generacije omejene na 4 do 8 kotov.

To pomeni, da se moramo pred tak televizor namestiti v natančno določen položaj (na centimetre natančno), da smo na prelomnici enega izmed osmih kotov (da levo oko gleda prvo polarizacijo, desno pa že tisto drugo zamaknjeno). Tehnologijo sta na januarskem sejmu CES prikazala tako Sony kot Toshiba. Ogledali smo si jo tudi v živo, a tako kot še mnogim drugim gledalcem se nam je zdela 3D-slika manj »globoka« kot trenutna, ki jo dobimo z očali.

Rešitev je trenutno pri televizorjih torej še povsem neuporabna, medtem ko na malih zaslonih (telefon, digitalni fotoaparat, igralna konzola), kjer iz sredine v zaslon gleda en sam uporabnik, omogoča sprejemljiv 3D-učinek. Eden prvih komercialnih izdelkov, ki gradijo na njej, je Nintendova ročna igralna konzola 3DS. A spet, tudi večurno zrtje v tako sliko proizvajalci in zdravniki odsvetujejo!

Moj mikro, junij 2011 | Jaka Mele |