Med najpomembnejše novosti internetne dobe sodi vsekakor e-pošta. Omogoča nam pošiljanje sporočil z različno vsebino in prilogami kamor koli po svetu, skoraj trenutno in brezplačno. Dobro, oboje je malo drugače. Dostop v internet seveda plačujemo in tudi e-pošta potuje malo počasneje kot trenutno. A obe trditvi vseeno skoraj držita. Zadeva je zdaj tako vsakdanja in tako razširjena, da je skoraj samo po sebi umevno, da z e-pošto ne bo težav, da bo vse, kar pošljemo, tudi prispelo na naslov prejemnika, in da bo zadeva na splošno delovala v naše zadovoljstvo. Pa žal ni vedno čisto tako. Do težav lahko pride na strani pošiljatelja, prejemnika ali kje vmes. Na srečo zadeva ni tako zapletena in ko spoznamo osnove, je dokaj lahko ugotoviti, kje se je zataknilo in kako rešiti zadeve.
E-POŠTA TAKO IN DRUGAČE
E-pošto je mogoče pošiljati prek spletne storitve in s posebnim programom v vašem računalniku – e-poštnega odjemalca. Tako sta se ustalili tudi imeni za ta dva načina. Zaradi razlikovanja prvo možnost imenujemo spletna pošta (webmail), drugo pa le e-pošta (e-mail), čeprav gre v obeh primerih za e-pošto. Vsak način uporabe ima prednosti in slabosti. Kaj natančno je torej spletna in kaj e-pošta?
Za prejemanje in pošiljanje e-pošte potrebujemo poseben program, ki se imenuje odjemalec e-pošte. Najbolj znani so Outlook, Outlook Express, Mozilla Thunderbird in še kak iz kopice tovrstnih programov, ki so na voljo tudi brezplačno. V tak program je treba vpisati, kako bo e-pošta potovala do nas in od nas ter kdo sploh smo. Treba je torej vnesti e-poštni naslov in podatke, ki jih dobimo od ponudnika internetnih storitev. Zadeva ni tako zapletena, razen uporabniškega imena in gesla pa podatke najdete tudi na spletnih straneh ponudnika ali pa vam jih je ta ob naročilu storitve izročil ali poslal na kosu papirja. Programi za e-pošto uporabnika vodijo skozi vse faze nastavitev podatkov, tako da se je težko izgubiti. Sami zahtevajo vnos e-naslova, uporabniškega imena in gesla, potem kar sami poskusijo pridobiti podatke o dohodnih in odhodnih strežnikih pri ponudniku internetnih storitev, in če to ne uspe, zahtevajo ročni vnos dohodnega in odhodnega strežnika.
Ko je zadeva opravljena, program preveri stanje v poštnem strežniku in vam prikaže vsebino vašega elektronskega nabiralnika. Če zadeva ne deluje, potem je treba preveriti, ali so težave pri pošiljanju ali prejemanju pošte oziroma ali dobite sporočilo programa, da ne more narediti prav nič. Tako veste, pri katerem koraku ste naredili napako. Navadno gre za napačen vnos katerega od podatkov. Če ne deluje nič, je navadno napačno vpisano uporabniško ime ali geslo, če ne deluje sprejemanje pošte, je napačno vpisan dohodni strežnik, če ne deluje pošiljanje, pa odhodni strežnik. Seveda pa je treba poslati kakšno sporočilo, da ugotovite, ali zadeve delujejo. Če se težave nadaljujejo in jim ne pridete do dna, pa imajo ponudniki internetnih storitev navadno tudi posebno telefonsko pomoč za to.
Če se vam zdi vpisovanje vseh mogočih podatkov prenaporno, lahko uporabite katerega od strežnikov za e-pošto oziroma spletno pošto. Vse, kar potrebujete, je spletni brskalnik, s katerim na določenem naslovu najdete spletno stran, kjer najdete svojo pošto in možnosti za delo s sporočili. Najbolj znan tovrsten strežnik za e-pošto je prav gotovo Gmail. Vendar ni nujno, da boste potrebovali storitev tujega ponudnika. Veliko naših ponudnikov internetnih storitev ponuja tudi spletno pošto oziroma imajo pripravljen strežnik, kjer je mogoče pošiljati in prejemati e-pošto. Razlika med e-pošto in spletno pošto je večinoma tudi v tem, da spletna pošta ponuja precej manj možnosti. To se še posebej vidi pri iskanju in možnostih nastavitev sprejemanja pošte v več map ali določanju neželene pošte. Čeprav, resnici na ljubo, najboljši ponudniki teh storitev ponujajo veliko ali vsaj toliko ali več, kot potrebuje povprečen uporabnik, še zlasti za domačo uporabo.
Posebna pozornost pri uporabi spletne pošte pa je treba nameniti mapi z neželeno pošto. Prav hitro se namreč zgodi, da nam pošiljatelj zatrjuje, da nam je poslal sporočilo, ki pa ga nismo prejeli. V takem primeru so pogosto vzrok pravila, ki jih ima strežnik za neželeno pošto. Na zadevo pa navadno nimamo prav veliko možnosti vpliva, razen da lahko veselo prijavljamo neželeno pošto. Kaj malo pa je možnosti dopovedati strežniku, da kaj ne spada tja. Težava pa ni tako huda, če se le zavedate, da je dobro včasih preveriti tudi mapo z neželeno pošto. Pa poglejmo še nekaj težav, ki se navadno pojavljajo v zvezi z e-pošto, večji meri pri uporabi programov za delo z e-pošto.
Nastavljanje novega poštnega računa Microsoftovem Outlooku
Ko prvič odprete Outlook, vam ta ponudi ustvarjanje poštnega računa. Vnesite vse podatke: ime, priimek, e-poštni naslov in geslo. Če pustite zadeve, kot so, in izberete »Naprej«, bo program poskusil najti preostale podatke. Če mu ne uspe, izberite »Nazaj« in v spodnjem levem kotu označite kvadratek za ročne nastavitve.
Na naslednji strani je že ponujena prava izbira za večino uporabnikov, torej »Internetna e-pošta«. Izberite »Naprej«.
Zdaj lahko vnesete vse potrebne podatke, ki jih najdete pri ponudniku internetnih storitev. Na desni najdete gumb za preizkus delovanja. Če ste vse prav vpisali, ta niti ni potreben.
Če je vse tako, kot mora biti, se vam bo odprlo okno s programom za delo z e-pošto in po kratkem preverjanju računa se bodo v mapi »Prejeto« pojavila sporočila. Tako ali pa zelo podobno poteka zadeva v vseh programih za delo z e-pošto. Čas, je da poskusite tudi sami.
Moj mikro, oktober 2011 | Slavko Meško |
