Elektronska pošta je eden bolj zanesljivih elementov interneta. Je pa res, da je takrat, ko gre kaj narobe pri elektronski pošti, napako včasih težko najti. To pa zato, ker je napaka lahko pri vas, pri naslovniku, pri vašem ponudniku dostopa v internet, v poštnem strežniku in še kje. Pri odpravljanju težav je torej najbolj pomembno ugotoviti, kje je do nje prišlo. Ko nam je to enkrat jasno, je odprava napake običajno dokaj preprosta. In kako ugotoviti, kje je napaka?

Internet kot tak je tehnološko zapletena zadeva in zato »opremljen« s kopico nerazumljivih izrazov, ki jih le redki dejansko razumejo. Toda ne bojte se. Za osnovno razumevanje delovanja elektronske pošte ne bo treba študirati debelih knjig. Dovolj bo, če poznamo nekaj osnovnih izrazov in v grobem vemo, kaj se s sporočilom dogaja med pošiljanjem in prejemanjem. Če to vemo, je iskanje napak in njihovo odpravljanje v večini dokaj preprosta zadeva. V naslednjih vrsticah se bomo torej posvetili reševanju najpogostejših težav z elektronsko pošto, pri tem pa bomo našteli še nekaj najpogostejših napak, ki jih zagrešijo uporabniki, in opisali, kako se jim izogniti.

Pošta povsod

Načinov, kako pošiljati in prejemati elektronsko pošto, je precej. V grobem lahko elektronsko pošto delimo na običajno in spletno. Običajna pošta pomeni, da sporočila pošiljamo in prejemamo s pomočjo posebnih programov, tako imenovanih odjemalcev elektronske pošte. Najbolj znani tovrstni programi v okolju Windows so Microsoft Outlook, Mozilla Thunderbird, Windows Live Mail in še kak bi se našel, posebnost spletne pošte pa je v tem, da na lokalnem računalniku ni treba imeti nič drugega kot spletni brskalnik, do pošte pa dostopamo prek internetne povezave. Najbolj znani predstavniki spletne pošte so seveda Gmail, Hotmail in Yahoo mail.

In kakšna je razlika med obema načinoma? Da bi te razlike bolje razumeli, je treba nekaj reči o delovanju elektronske pošte kot take. Ker ljudje tehnološko tematiko najlažje razumemo prek primerjav z običajnim življenjem, bomo tudi v našem primeru primerjali elektronsko in klasično pošto. Vzemimo, da bi radi poslali neko klasično pismo. Napišemo ga, damo v ovojnico, prilepimo znamko in odnesemo na pošto ali vržemo v poštni nabiralnik. Pošta pismo prejme in ga usmeri na pravi naslov. Pri iskanju naslova gre od zadaj naprej. Najprej pogleda državo, kamor je pismo namenjeno, nato prek poštne številke ugotovi kraj, sledi ulica v tem kraju, hišna številka in nato še ime naslovnika. Pošta, ki je naše pismo prejela, tega nato preusmeri prek drugih pošt do tiste, ki je najbližja prejemnikovi, od tam pa ga pismonoša odnese naslovniku. Elektronska pošta ima s klasično kar nekaj skupnega. Tudi tu seveda pismo najprej napišemo in opremimo z naslovom. Ta naslov je manj zapleten kot pri klasični pošti, saj vsebuje le ime uporabnika, znak »@«, ki ga v angleščini izgovorimo »at«, kar pomeni »na«, mišljeno pa je »na naslovu«, sledi pa domena naslovnika, ki je običajno povezana z imenom ponudnika dostopa v internet ali ponudnika storitve. Ko pritisnemo gumb Pošlji, se elektronska pošta obnaša podobno kot klasična, torej od zadaj naprej. Tako imenovani strežnik za odhajajočo pošto, ki je analogija odpravni pošti, na kateri se klasično pismo najprej znajde, preveri to, kar piše za znakom »@«. To je namreč naslov tiste »pošte, najbližje prejemnikovi«, o kateri smo govorili pri klasični pošti. Sporočilo se prenese na ta tako imenovani strežnik za prihajajočo pošto, tam pa se pospravi v poštni predal prejemnika, dokler ga ta ne prebere.

Recimo, da je to nekakšen grob in preprost opis delovanja elektronske pošte. Zdaj pa lahko povemo, kakšna je razlika med običajno in spletno elektronsko pošto. Kot je vidno iz opisa, mora poštni sistem, ne glede na to, ali gre za običajnega ali spletnega, poznati nekaj stvari. Z uporabnikovega stališča sta to strežnik za prihajajočo in strežnik za odhajajočo pošto. Prvega je treba poznati zato, da lahko kot uporabnik preverimo naš poštni predal, drugega pa zato, da lahko pošto pošiljamo. Druga stvar, ki jo moramo vedeti, so naši prijavni podatki, torej uporabniško ime in geslo za dostop do pošte. Oboje seveda potrebujemo za to, da bo naša pošta res le naša. In zdaj k razlikam med običajno in spletno pošto.

Pri običajni pošti moramo vse naštete podatke poznati in jih v ustrezen program, torej Outlook, Thunderbird ali podobne, vnesti ročno. Dobimo jih seveda od našega ponudnika dostopa v internet. Te podatke vpišemo v ustrezne nastavitve programa. Druga pomembna lastnost te vrste elektronske pošte je, da se vse dogaja na uporabnikovem računalniku. V njem imamo tako program kot tudi vsa sporočila. Ko namreč izberemo preverjanje, ali je kaj nove pošte, se program poveže z našim strežnikom za prihajajočo pošto in iz njega v lokalni računalnik prenese vsa sporočila, ki so na njem. Na omenjenem strežniku (če ne ukažemo drugače, a o tem pozneje) oziroma v našem poštnem predalu tako ne ostane ničesar več. Vsa sporočila imamo shranjena pri sebi. Ko so sporočila prenesena, si jih lahko ogledamo tako, da kliknemo nanje. Dokaj podobno deluje tudi pošiljanje pošte. Sporočilo sestavimo lokalno, nato pa programu ukažemo, naj ga pošlje. Ta se poveže s strežnikom za odhajajočo pošto in prek njega pošlje sporočilo.

Spletna pošta pa deluje nekoliko drugače. Pri njej nam običajno ni treba vedeti ničesar o strežnikih za prihajajočo in odhajajočo pošto. Dovolj je, da si v Gmailu, Hotmailu, Yahooju ali kakšni podobni storitvi odpremo račun, kjer določimo le uporabniško ime in geslo, vse ostalo pa storitev opravi sama. Do nje dostopamo prek brskalnika po internetu, torej Internet Explorerja, Firefoxa, Chroma ali kakšnega podobnega. To pa pomeni, da je naša pošta dosegljiva iz katere koli naprave, ki vsebuje spletni brskalnik, ne glede na to, kje smo. Do nje lahko dostopamo tudi prek tujega računalnika, če želimo. Le uporabniško ime in geslo moramo poznati. Prejemanje pošte v takšni storitvi je samodejno, saj se prejeta sporočila prikažejo takoj, ko storitev zaženemo oziroma se vanjo prijavimo, pošiljanje pa tudi ne zahteva dodatnih nastavitev, saj storitev sama »ve« naslov strežnika za odhajajočo pošto. Spletna pošta tudi ni odvisna od ponudnika dostopa v internet, zato zanjo ni treba čakati podatkov od njega, saj lahko vse naredimo kar sami. Posebnost spletne pošte je v tem, da sporočila niso na lokalnem, torej domačem računalniku ali podobni napravi, ampak so shranjena v storitvi sami. Zato je pri storitvah elektronske pošte pomembno, koliko prostora ta omogoča. No ja, bilo je pomembno, zdaj pa ni več, saj večina ponudnikov tovrstnih storitev nudi več kot dovolj prostora. To, da sporočila niso shranjena lokalno, ima svoje dobre in slabe lastnosti. Omenjen dostop od koder koli je vsekakor dobra lastnost. Dobra je tudi ta, da nam s pošto ni treba obremenjevati lokalnega računalnika, saj so vsa sporočila, vključno s priponkami, shranjena v storitvi, in ne lokalno. A to je lahko tudi slabo. Če namreč v trenutku, ko bi radi prebrali kakšno sporočilo, nimate dostopa v internet, do njega ne boste mogli, če uporabljate klasično elektronsko pošto, pa so prenesena sporočila shranjena lokalno, torej berljiva tudi brez povezave v internet.

Tako, opisali smo dva najbolj uporabljana načina dostopa do elektronske pošte. Pri tem je treba povedati še nekaj. Opisana načina ne izključujeta drug drugega. Večina ponudnikov spletne pošte omogoča tudi dostop na klasičen način, torej je mogoče prek Outlooka, Thunderbirda ali podobnih dostopati tudi do spletne pošte, večina ponudnikov dostopa v internet, torej ponudnika klasične elektronske pošte, pa omogoča tudi spletni dostop, torej dostop od koder koli.

Zdaj ko poznamo osnove delovanja elektronske pošte, se lahko posvetimo odpravljanju napak. Zbrali smo nekaj najpogostejših in tudi zdravila zanje.

Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Miha Gradišnik |