Če pošiljamo sporočilo več osebam, potem je najbolje, če njihove naslove vstavimo v polje slepe kopije namesto običajnega polja naslovnikov.

Da ne bomo govorili le o težavah, povejmo nekaj tudi o tem, kako se vesti po pošti. Navsezadnje je bistvo elektronske pošte komunikacija, ne pa tehnična latovščina. In kot pri vsaki komunikaciji je tudi pri elektronski pošti treba upoštevati nekatera pravila. Ne bomo vas morili z mnogimi, le nekaj najočitnejših napak bomo našteli. Eno prvih pravil je, da pazite, da ne boste pisali sporočila S SAMIMI VELIKIMI ČRKAMI. V računalniškem žargonu velike črke namreč pomenijo, da ste povzdignili glas. Verjetno ne bi radi, da ljudje mislijo, da kričite na njih.

Druga dokaj pogosta napaka se pojavlja pri pošiljanju sporočil več naslovnikom. Če gre za enega ali dva, še nekako gre, če pa jih je več, nikar vseh ne dodajajte v polje »Za« (»To« v angleščini). Namesto tega jih dajte v polje Kp (CC) ali še bolje Skp (BCC). Prva pomeni kopijo (carbon copy), druga pa slepo kopijo (blind carbon copy). Pri prvi bodo uporabniki videli, da ste zadevo poslali »v vednost« tudi drugim, pri slepi kopiji pa bodo mislili, da so bili prejemniki samo oni. Ta način je v sodobnem času izredno pomemben, saj se mnogi spamerski seznami napajajo ravno iz sporočil, iz katerih je razvidno, komu vse so bila poslana. Če na primer dobite po pošti kakšno fotografijo ali film, v sporočilu pa vidite več deset elektronskih naslovov različnih uporabnikov, potem, preden sporočilo posredujete naprej, vse te naslove izbrišite, vaše pa dodajte prek Skp ali BCC. Tako sporočilo, tudi če pride v roke spamerjem, ne bo vsebovalo zanj uporabnih naslovov.

Naslednja napaka, ki jo velja omeniti, je velikost priponk. Že res, da imamo v sodobnih storitvah spletne pošte na voljo veliko prostora, pa tudi poštni predali običajne elektronske pošte so dovolj veliki, a kljub temu je zoprno, če nekomu pošljete deset ali celo več megabajtov velike datoteke. Vedeti je namreč treba, da imajo poštni strežniki večinoma nekatere omejitve glede velikosti posameznega sporočila, prav tako pa omejitve obstajajo tudi glede skupnega prostora, ki ga lahko zaseda poštni predal uporabnika. Ali res želite nekomu zapolniti predal do te mere, da ne bo mogel več prejemati sporočil? Namesto tega je bolje, če recimo fotografije nekoliko zmanjšate, saj ni nobenega razloga, da bi za to, da jih pogledamo na zaslonu, morale biti velike več megabajtov. Pa tudi videospotov ni treba pošiljati po pošti. Raje naslovniku pošljite spletno povezavo do njega ali pa uporabite kakšno spletno storitev za deljenje filmov (Flickr) ali pa storitev spletnega shranjevanja (Dropbox), naslovnikom pa pošljite le povezave do želene vsebine.

Elektronska pošta je odličen način komuniciranja, saj lahko z njo dosežemo kogar koli na svetu skorajda v trenutku, hkrati pa praktično brezplačno. Da bi bila tovrstna komunikacija res učinkovita, pa je treba o njej nekaj vedeti in upoštevati nekaj pravil. Upamo, da smo jih na tem mestu nekaj razčistili.

Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Miha Gradišnik |