Senzorji so osnovni sestavni elementi vsakega varnostno-alarmnega sistema, so »čutila«, ki prva zaznajo, da se dogaja nekaj neobičajneg, in to sporočijo naprej, »v možgane« (alarmna centrala), ki se odločajo, kaj storiti. Senzorjev poznamo več vrst, ločimo jih glede na mesto montaže in funkcijo, ki jo opravljajo.

Najbolj razširjeni so notranji infrardeči senzorji premika. Uporabljajo infrardečo energijo. Signal, ki proži alarm, je sprememba temperature znotraj žarka pokritja. Dober senzor oziroma infrardeči (IR) element v njem je neobčutljiv na zunanje motnje (mobiteli, oddajniki, svetloba, grelna telesa …) in spremembe temperature (nespremenjena karakteristika zaznavanja pri različnih temperaturah). Polje »pokritja« senzorja se razlikuje glede na uporabljeno lečo in vrsto IR-elementa. Največkrat so nameščeni v zgornjih kotih prostorov, ob zaznavi gibanja pa se v njih prižge rdeča LED-dioda. Senzor reagira v vsakem primeru, tudi ko smo doma, vendar pa je alarmna centrala tista, ki to »ve« in signala iz senzorja »ne vzame resno« in ga ne posreduje naprej. Vgraditi jih je mogoče tudi v različne kose pohištva ali v stene, podobno kot zasenčena svetlobna telesa. Paziti je treba le na sevalne diagrame oziroma področje, ki ga pri nižji vgradnji še pokrivajo.

Enakemu namenu služi tudi notranji senzor premika dvojne tehnologije: v enem ohišju sta združena dva elementa, infrardeči in mikrovalovni. Da se senzor šteje kot prožen, mora med obema elementoma veljati pogoj »in«. Infrardeči zazna spremembo temperature, mikrovalovni pa vstop objekta v polje varovanja. Dva elementa omogočata proženje v primeru prekrivanja senzorja (antimasking).

Zunanji infrardeči senzor premika je namenjen zunanji montaži, kjer so razmere za delovanje povsem drugačne kot pri notranji montaži (mrčes, sonce, vlaga, nihanja temperature …). Zunanji domet je zapletena zadeva, zato velja senzor obrniti proti objektu, ga nekako omejiti. Funkcija proti živalim odstrani spodnje področje zaznavanja. Boljši senzorji imajo integrirana dva enaka elementa, kar nam zagotavlja večjo stabilnost. Za aktiviranje alarmnega signala potrebujemo proženje obeh elementov. Zunanji senzorji so učinkoviti, ker vlomilca zaznajo že pred vstopom v objekt in ga z ustreznim opozorilom od početja lahko odvrnejo.

Senzor loma stekla se proži ob značilnem zvoku loma ali rezanja stekla (specifične zvočne frekvence). Ni ga treba namestiti na stekleno površino, ampak v prostor, področje, ki ga pokriva, je do velikosti 10 x 10 m. Usmerjen mora biti proti izvoru zvoka, se pravi proti stekleni površini.

Magnetni kontakti se uporabljajo za zaznavanje premika (zaščita oken in vrat) in so bili edini način detekcije pred prodorom IR-senzorjev. Načelo delovanja je magnetno polje, ki je pri odpiranju (oddaljevanju enega dela od drugega) prekinjeno, kar proži alarm. Prednosti sta preprostost in cenovna ugodnost rešitve, slabost pa veliko število žic, kar je še posebej nepraktično na gibajočih se delih, kot so okna in vrata.

Elektronska ovira je posebna oblika senzorja, ki potencialnemu vlomilcu pomeni dodatno težavo. Uporabljajo se v zahtevnejših aplikacijah, zunanjih ali notranjih, sestavljene pa so iz oddajnika in sprejemnika. V stanju mirovanja ima IR-žarek prosto pot, pri prekinitvi (vsiljivec na prepovedanem mestu) pa se proži alarm.

Selektivni mikrofon (akustični šumni senzor) je občutljiv na udarce in zvoke, ki nastanejo pri vrtanju. Uporablja se za zaščito trezorjev, pri namestitvi pa se mu nastavi raven proženja, kar zmanjša število lažnih alarmov.

Trgalni senzor je namenjen zgodnjemu odkrivanju vlomnih poskusov trganja sidrnih pritrditev varnostnih omar. Gre za to, da skušajo nepridipravi iztrgati vsebnik iz njegove pritrditve in ga odpeljati drugam, kjer bi v miru izpraznili vsebino. Pri poskusu trganja vsebnika od podloge se senzor prelomi in sproži alarm.

Alarmne centrale omogočajo tudi priklop požarnih senzorjev, kar je zelo smiselno, saj je težnja, da bi bili sistemi združljivi in bi bili sposobni med seboj komunicirati.

Vzpostavljanje vzporednih sistemov in komunikacijskih poti je nepotrebno in stroškovno potratno. Ideja je, da bi prek ene vstopne komunikacijske točke nadzirali in upravljali z vsemi sistemi pametne hiše (smart house) in upravljanja zgradbe (building management): sistem protivlomnega varovanja, videofoni in domofoni, videonadzor, požarna varnost, zaščita proti izlivu vode, krmiljenje gospodinjskih porabnikov, strojnih, električnih inštalacij in senčil, avtomatizacija dvoriščnih, garažnih vrat, avtomatsko odčitavanje števcev porabe različnih energentov …

Alarmni sistem je lahko žični ali brezžični. Prednost brezžičnega je preprosta in hitra montaža, brez instalacij, ki bi kazile prostore. Če pa hišo gradimo ali prenavljamo, pa velja vsekakor razmišljati tudi o instalacijah za sistem varovanja. Te morajo ustrezati zahtevam, ki veljajo za nizko napetostne instalacije v stavbah (Uradni list RS št. 41/2009).

3/4

Moj mikro, Julij-Avgust 2010 | Samo R. Zorko |