Varovati je smiselno vse tiste »šibke točke« objekta, kjer bi potencialni vlomilci lahko vstopili. V ta namen namestimo detektorje (senzorje), ki obstajajo v različnih funkcionalnostih, velikostih in oblikah. Če bo vlomilec prišel v objekt, je majhna verjetnost, da bo »preiskal« le eno sobo. Število detektorjev lahko tako zmanjšamo, če jih namestimo na hodnik, v predsobo, vežo … torej na mesto, ki ga bo vlomilec zagotovo prečkal. S tem zmanjšamo število detektorjev in nekoliko poenostavimo strukturo sistema varovanja, podaljšamo pa čas aktiviranja alarma, saj bo moral vlomilec skozi sobo priti do središčnega prostora, kjer bo detektor nameščen.
Izbor detektorjev vloma je odvisen od tega, ali želimo varovati objekt le v času svoje odsotnosti z doma ali tudi v času, ko smo doma. Če objekt varujemo samo takrat, ko nas ni doma, lahko v prostor pred možne točke vstopa namestimo prostorske infrardeče detektorje gibanja. Če želimo varovati objekt tudi v času naše prisotnosti, pa tak sistem ni primeren, saj bi se ob našem gibanju aktiviral alarm. »Tulilo« bi ob nočnem praznjenju na stranišču ali polnjenju pred hladilnikom, da »čim tišjega« jutranjega prihoda domov raje ne omenjamo. Takrat izvedemo varovanje oken in vrat z magnetnimi kontakti, ki zaznavajo nepooblaščeno odpiranje, za zaznavanje vstopa z razbitjem stekla pa je treba namestiti še detektorje loma stekla, ki reagirajo ob razbitju stekla (na značilen zvok). Seveda mora biti vsako normalno odpiranje z notranje strani dovoljeno, saj je treba stanovanje tudi kdaj prezračiti. Detektorji morajo biti preprosto toliko robustni, da jih običajno življenje v objektu, vštevši loputanje z vrati, prepih, vpitje, jokanje, stokanje, smrčanje, grmenje, tuljenje … ne proži.
Naprednejše alarmne centrale omogočajo oba načina (lahko tudi več: dnevni, nočni, dopust, višja stopnja varovanja …), s tem da v času naše prisotnosti senzorje gibanja preprosto izklopijo oziroma ne upoštevajo njihovih signalov. Senzorji sicer še vedno opravljajo svojo vlogo (ob detekciji gibanja se na njih prižge lučka), le njihova povezava na vhode alarmne centrale ni aktivna oziroma jih centrala »ignorira«, ne upošteva.
S protivlomnim sistemom rokujemo bodisi prek tipkovnice (vnos kode), daljinskega upravljalnika, prepoznavanja prsnega odtisa ali skeniranja (eye scan) očesa (biometrični podatki v kompleksnih profesionalnih alarmnih sistemih). Tako se identificiramo kot »ta pravi«, ki imamo v objekt dostop. Poleg obvezne zaščite vseh dostopov v objekt se lahko predvidi dodatno varovanje posebej izpostavljenih prostorov v stanovanju ali hiši pa tudi protisabotažna detekcija, ki ugotavlja morebiten poskus onesposobitve sistema varovanja.
VEČNIVOJSKA STRUKTURA
Piramidna struktura sistemov ni značilna le za sisteme varovanja, ampak je prisotna praktično na vseh digitaliziranih področjih (bančništvo, mobilne komunikacije, videonadzor, oddajanje radijskih in TV-programov …). Pri alarmnih sistemih govorimo o štirih ravneh, in sicer o senzorični (senzorji zaznajo nenavadno dogajanje), procesni (alarmna centrala podatke sprejme, jih obdela in »se odloči« ali je potrebno alarmiranje naprej ali gre morda za lažni alarm), komunikacijski (WAN – Wide Area Network) in nadzorno-intervencijski ravni (sprejme podatke o izrednem dogodku, na kar mora ustrezno odreagirati). Na najnižji ravni so senzorji, na najvišji pa varnostno-nadzorni center.
Tehnologija senzorjev (zaznavanja), kamer in procesnih enot (alarmnih central) je močno napredovala in postala cenovno dostopna širokemu krogu uporabnikov, veljavo in pomen dobiva storitev, da je intervencija (obveščanje o dogodku) pravočasna in učinkovita, gonilo novih razvojev in možnosti pa so seveda tudi tu komunikacije. Tudi pri alarmih govorimo o različnih omrežjih: domačem, kamor sodijo senzorji in procesna enota (HAN – Home Area Network), krajevnem (LAN – Local Area network), če več objektov uporablja isto centralo, in javnem (WAN – Wide Area Network), ko gre za prenos podatkov (informacij o dogodku, slike) v varnostno-nadzorni center (VNC).
Ko nas dalj časa ni doma
Da naše stanovanje ali hiša ne postane tarča nepridipravov, lahko največ naredimo sami. Ko smo odsotni dalj časa, poskrbimo, da je vse videti, kot da smo doma. Na vrtu uredimo okolico, pokosimo travo, poskrbimo za praznjenje poštnih nabiralnikov, odpiranje oken, spuščanje žaluzij, sušenje perila, prižiganje luči (senzorske luči in avtomat), igranje radia … Sodobni krmilniki omogočajo zelo veliko, kljub vsemu pa moramo za kaj poprositi tudi sosede ali sorodnike. Vse vredne stvari in večje količine denarja shranimo na varno mesto (banka, trezor), ne puščamo obvestil o svoji odsotnosti (in datumu vrnitve), ključev pod predpražniki, na okenskih policah, v koritih za rože … Če se vlom kljub vsej pazljivosti zgodi, obvestimo policijo, ničesar ne premikamo ali pospravljamo in sami ne vstopamo v stanovanje, kajti storilec (lahko jih je več) se lahko v stanovanju še vedno zadržuje. Pri morebitnem soočenju z njim se ne izpostavljamo, najpomembnejša je naša varnost.
Moj mikro, Julij-Avgust 2010 | Samo R. Zorko |
