IEEE je kratica za Institute of Electrical and Electronics Engineers, neprofitno organizacijo, ustanovljeno že leta 1963. In kaj ima cehovsko združenje elektroinženirjev skupnega z brezžičnimi omrežji? Znotraj organizacije je tudi del, imenovan IEEE Standards Association, ki je nekakšen izdelovalec in koordinator za določanje standardov z najrazličnejših področij, od energetike, biomedicine pa do transporta, telekomunikacij in še česa. Na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij je tudi tisti, ki neformalno določa standarde komunikacij. Tako je pred leti nastal standard IEEE 802, ki govori o standardizaciji računalniških omrežij, znotraj tega standarda pa podskupina z oznako IEEE 802.11, ki podrobneje določa dogajanje v brezžičnih omrežjih.

IEEE 802.11
Prvič je bil standard za brezžična omrežja predstavljen že leta 1997. Standard je s sedanjega vidika mogoče označiti za predpotopen. Največja teoretična hitrost povezave je bila namreč 1−2 Mb/s, kar je počasneje kot veliko sedanjih internetnih povezav, standard pa je pokrival tako radijski del (RF) spektra na 2,4 GHz kot tudi infrardečega (IR).

IEEE 802.11a
Kar hitro se je izkazalo, da je osnovni standard pomanjkljiv, zato je bil dokaj hitro posodobljen z, če se izrazimo politično, amandmajem. Novosti so bile zapisane v različico 802.11a. Ta posodobitev standarda je govorila o potencialnih hitrostih tja do 54 Mb/s (čeprav v praksi še zdaleč ni bilo tako) in prehodu na frekvenco 5 GHz. Slišalo se je dobro, vendar je zadeva v veliki meri delovala zelo podobno kot v osnovnem standardu.

IEEE 802.11b
Kar hitro za različico a je prišla tudi 802.11b. Šlo je za popravljeno različico 802.11a ali bolje rečeno, različico a z dodano realnostjo. Frekvenca je ostala pri 2,4 GHz kot pri osnovnem standardu, največja hitrost pa je 11 MB/s. Z znižanjem frekvence se je domet povečal, hitrost pa je bila glede na sodobne standarde, ki jih poznamo zdaj, še vedno precej uborna.

IEEE 802.11g
Leta 2003 pa smo končno dobili »veliki met«. Brezžična oprema se je prvič pocenila do te mere, da je bila dostopna tudi domačim uporabnikom, IEEE pa je nadgradil svoj brezžični standard v različico 802.11g. Ta je ohranila frekvenčni pas 2,4 GHz, vendar se je hitrost prenosa povečala na v različici a obljubljenih 54 MB/s. Standard je bil združljiv tudi za nazaj, torej lastnikom opreme po standardu b, tako da uporabnikom ni bilo treba menjati opreme. Je pa res, da so naprave b v omrežjih povzročale precejšnje upočasnitve.

IEEE 802.11n
Zdaj smo trenutno pri standardu, ki nosi oznako 802.11n. Tega so odgovorni »mečkali« izredno dolgo, saj je bil dokončno sprejet šele jeseni 2009. Ker se je vse skupaj vleklo kot jara kača, uporabniki pa so bili tako nestrpni, je veliko proizvajalcev začelo na trg pošiljati naprave, ki so temeljile na osnutkih novega amandmaja (draft-n). S tem je na trgu nastalo kar nekaj zmede, saj so naprave načeloma delovale in bile res hitrejše on različice g, a ker standard še ni bil do konca izdelan, so manjkajoče dele proizvajalci naredili sami po svojih najboljših močeh. To pa je pomenilo, da so imele naprave težave z združljivostjo.

Standard oziroma amandma 802.11n prinaša kar nekaj novosti. Njegov namen je bil povečati hitrost prenosa tako v 2,4- kot tudi 5-gigaherčnem področju. Ideja je bila uporabiti tako imenovane antene MIMO (Multiple-Input Multiple-Output). V podrobnosti se ne bomo spuščali, povejmo le, da gre pri izboljšavah za bolj dodelano kodiranje signala na eni ter uporaba več anten tako na sprejemni kot tudi na oddajni strani, kar pomeni, da lahko naprave sprejemajo in oddajajo signal iz več anten hkrati. S tem vzporednim delovanjem se največja hitrost povezave poveča s 54 na 150, z uporabo tako imenovanega povezovanja kanalov (channel bonding) pa celo na 300 MB/s. In vse to brez povečevanja pasovne širine ali oddajne moči.

Seveda pa stvar ni čisto preprosta. Najboljši rezultati se namreč dosežejo pri uporabi konfiguracije anten 3 x 3 (tri antene za oddajanje in tri za sprejem). To je sicer v redu, težava pa je v tem, da so te naprave dokaj drage. Dejansko konfiguracijo 3 x 3 (recimo Intel Ultimate-N 6300 ali Ultimate N WiFi Link 5300) imajo zato na primer le najdražji modeli prenosnikov, v tiste bolj »plebejske« pa so vključene manj zmogljive konfiguracije 2 x 2 (po dve anteni za sprejem in oddajanje) ali 2 x 1 (dve sprejemni in ena oddajna antena).

Moj mikro, november 2011 | Miha Gradišnik |