Od leta 2003, ko smo dobili standard IEEE 802.11g in so hkrati tudi cene strojne opreme za brezžična omrežja padle na razumno raven, smo priča izredno hitremu razvoju brezžičnih omrežij. Najprej smo se v ta omrežja povezovali večinoma s prenosnimi računalniki, in še to le na redkih mestih, zdaj pa se je nabor naprav izredno razširil, pa tudi dostopnih točk je ogromno. Prav slednje, torej količina dostopnih točk in njihove nastavitve, so zelo pogost razlog za to, da stvari ne delujejo tako, kot bi morale. Kje je težava? Kdo ali kaj je krivec? Kako nevšečnosti odpraviti?

KAKO DELUJE

Če hočemo tehnične težave odpraviti, je dobro, da vemo, kaj delamo. To pa lahko le, če kolikor toliko poznamo problematiko. Toda ali je tematika sploh takšna, da jo je mogoče preprosto razložiti? Na prvi pogled ne, saj je obdelava signalov ena bolj zapletenih tem, da o protokolu TCP/IP, paketih in podobnem ne govorimo, a bomo vseeno poskusili zadevo vsaj približno predstaviti tako, da si boste lahko predstavljali, kaj se dogaja.

Osnovna ideja brezžičnih omrežij je dokaj preprosta – imamo usmerjevalnike na eni strani ter vmesnike v različnih napravah, kot so prenosniki, tablice, telefoni, na drugi, med enimi in drugimi pa poteka komunikacija prek radijskih valov. Tehnologija je zelo podobna tisti, ki se uporablja pri zemeljski televiziji, mobilnih telefonih, brezvrvičnih analognih telefonih, napravah kot so walkie-talkie, baby-monitorji, brezžične slušalke in še kaj bi se našlo. Vsaka od teh aparatur deluje pri določeni frekvenci oziroma v določenem frekvenčnem pasu, ki je določen za tovrstne naprave. In te frekvence so običajno vir večine težav. So namreč nasploh problematično področje. Včasih, pa tudi zdaj, so se zanje bile prave bitke. Težava je v tem, ker celoten frekvenčni pas ne more biti kar prosto odstopen vsem. Televizijski signal ima svoj pas, radio prav tako, svojega potrebuje tudi vojska, pa kontrola letenja na letališčih, mobilna telefonija in še kaj bi se našlo. Vsa našteta področja (še več jih je) si ne morejo privoščiti, da bi njihovo komunikacijo kaj motilo, saj bi to lahko pomenilo celo veliko nevarnost. Zato so nekateri frekvenčni pasovi prepovedani za javno uporabo oziroma so frekvence, ki so prosto dostopne, točno določene. To pa pomeni, da je njih precejšnja gneča, zato se naprave lahko med seboj »tepejo«. Položaj je nekoliko podoben, kot če se peljete proti morju in poslušate radio. Takoj ko pridete v domet italijanskih radijskih postaj, je včasih prava umetnost najti kaj, kar je mogoče poslušati brez motenj.

Frekvenčne težave pa niso edina stvar. Tudi če je frekvenca prosta, to ne pomeni, da je uporabna za vsa področja. Kar zadeva prenos podatkov, omogočajo nižje frekvence daljše domete, a nižjo hitrost prenosa, višje pa so občutljivejše na motnje, a omogočajo večje hitrosti prenosa podatkov. V brezžičnih omrežjih, ker bi radi, da signal seže čim dlje in da hkrati omogoča visoke hitrosti prenosa, lahko torej naletimo na težave.

Brezžični svet načeloma sestavljata dve vrsti naprav − brezžični usmerjevalnik in vmesnik v prenosni napravi (telefonu, prenosniku, tablici …). Ti dve vrsti imata načeloma dve nalogi – radijski signal, ki ga dobita po zraku, pretvarjata v podatke, in obratno, tok podatkov iz naprave pretvarjata v radijski signal.

In kakšna je razlika med brezžičnim omrežjem in drugimi tovrstnimi napravami? Teh je seveda več, ena pomembnih je omenjena frekvenca. Brezžična omrežja delujejo večinoma pri frekvenci 2,4 GHz (od 2,412 do 2,484 GHz, če smo natančni), sodobnejše naprave pa podpirajo še frekvenčni pas 5 GHz (od 4,195 do 5,825 GHz). Vsako od teh področij je razdeljeno na tako imenovane kanale. Ti pridejo v poštev predvsem v primeru, ko imamo na kupu več usmerjevalnikov, kar je pogosto v strnjenih naseljih in poslovnih zgradbah. Če bi vsi ti usmerjevalniki delovali pri enaki frekvenci, bi seveda prihajalo do motenj. Kot če bi več ljudi stalo v eni sobi in se med seboj pogovarjalo – svojega sogovornika bi sicer slišali, bi nas pa motili drugi. In če so ti preglasni, sogovornika ne bomo slišali več. Da do tega ne bi prišlo (pa kljub temu prihaja, kot bomo videli), so snovalci standardov frekvenčni pas razdelili na manjše dele, kanale, v usmerjevalniku pa lahko določimo, katerega bo uporabljal. S tem preprečimo, da bi usmerjevalniki drug drugemu hodili v zelje. Frekvenčno območje 2,4 GHz je tako razdeljeno na 14, področje 5 GHz pa na 42 kanalov. Vendar povsod v svetu niso na voljo vsi kanali. V Evropi lahko v 2,4-gigaherčnem območju uporabljamo 13 kanalov, v ZDA 11, na Japonskem pa vseh 14, s tem da je kanal 14 rezerviran le za komunikacijo po standardu 802.11b. V frekvenčnem pasu 5 GHz je teh kanalov nekaj več − v Evropi 18, v ZDA 21, na Japonskem pa 23, vendar bistveno manj od teoretičnih 42.

Moj mikro, november 2011 | Miha Gradišnik |