Težave v brezžičnih omrežjih so torej lahko v prekrivanju kanalov in v motnjah od zunaj v obliki drugih naprav ali takšnih in drugačnih ovirah. Kaj lahko naredimo, da problem omilimo? Kar zadeva ovire, lahko na primer poskusimo prestaviti usmerjevalnik tako, da bo stal na mestu, ki ga uporabniki bolje »vidijo«. Pri tem je lahko težava v tem, da usmerjevalniki običajno niso ravno okras domačemu pohištvu, saj škatla s tremi antenami ni ravno oblikovalski dosežek, ki bi ga radi kazali gostom. In zato usmerjevalnik radi skrijemo na mesta, kjer ni viden. To pa velikokrat tudi pomeni, da ga ne vidijo tudi naprave, ki naj bi z njim komunicirale. Če boste hoteli dober sprejem, bo treba skleniti kak kompromis. Usmerjevalnikov tudi ne postavljajte v bližino elektronskih naprav, kot so na primer televizijski sprejemniki (saj vem, da je za njimi idealen prostor, da se skrije grda škatla), set-top boxi in podobno, naj ne bodo blizu večjih kovinskih predmetov, kot so radiatorji ali kovinske omare, težava so lahko tudi akvariji, ogledala, mikrovalovne pečice, božične lučke in še kaj. Ko se odločate, kam postaviti usmerjevalnik, naj bodo ti predmeti kar se da daleč stran.
Včasih pa prava postavitev ni dovolj. V tem primeru lahko uporabimo tudi kakšne pripomočke, s katerimi signal ojačimo. Lahko kupimo recimo močnejšo anteno, ponavljalnik signala, lahko kupimo kak poceni usmerjevalnik, za katerega je na voljo strojna programska oprema dd-wrt (več o tem v kateri od prihodnjih številk), doma si lahko izdelamo tudi svoj »ojačevalnik« signala, kot smo o tem pisali lani poleti, članek o tem pa najdete na naši spletni strani www.mojmikro.si, če v iskalnik vpišete izraz »Kako povečati doseg signala wi-fi?« ali pa vpišete skrajšan naslov http://tinyurl.com/6ywl5ac. Takšnih »kupljenih« načinov izboljšanja signala je kar nekaj.
Obstaja pa še nekaj drugih prijemov, ki so lahko zanimivi. Če ste ugotovili, da so vsi kanali v vašem okolju zasedeni in se v njih pojavljajo motnje, lahko poskusite z, recimo temu na pol legalnim trikom. Poskusite za svoj usmerjevalnik najti kakšno programsko opremo (firmware), pisano za japonski trg. Tam je namreč dovoljen tudi kanal 14. Zadeva je sicer nekaj, česar se lotimo le v skrajni sili. To, da zadeva meji na legalnost, saj kanal 14 malenkost »beži« iz dovoljenega spektra v Evropi, je le ena plat. Druga je ta, da ni nujno, da bo zadeva delovala, saj je usmerjevalnik le eden od komunikacijskih členov. Drugi člen so naprave, prek katerih dostopamo do tega usmerjevalnika. Če te ne podpirajo kanala 14, je vsak trud zastonj.
V poslovnih okoljih se težav velikokrat lotevajo s povečevanjem števila dostopnih točk. To sicer včasih lahko pomaga, lahko pa naredi stvar še bolj kaotično, kot je zapisalo podjetje Cisco v svoji publikaciji »20 Myths of Wi-Fi Interference«, kjer me drugim piše tudi to, da je v poslovnih okoljih večkrat tako, da imajo posamezna omrežja dostopne točke v vsaki sobi, kar je glede motenj morda logično, ni pa vedno dobro. Če je teh dostopnih točk namreč veliko, je treba znižati njihovo moč, sicer se te motijo med seboj. Z manjšanjem moči pa zmanjšamo tudi odpornost na motnje in na koncu se lahko zgodi, da je takšno omrežje še manj stabilno od tistega z manj dostopnimi točkami.
Če pri prekrivanju omrežij, slabih postavitvah usmerjevalnikov in podobnem govorimo o vidnih povzročiteljih, pa je treba omeniti še tiste manj vidne. Eden od njih je recimo varnostni protokol, s katerim ščitimo svoje brezžično omrežje. Mislili bi si, da ta ne bo imel vpliva na povezavo in njeno hitrost, a ni tako. Ker gre za šifriranje, je lahko vpliv precejšen. Protokol WEP ima na primer tako veliko režijo (overhead), da lahko povzroči zmanjšanje hitrosti tudi do 30 odstotkov, kar je ogromno. Prav zato strokovnjaki priporočajo uporabo recimo WPA/WPA2, saj gre v tem primeru za učinkovitejše algoritme, ki bodo povzročili največ 5- do 10-odstotno zmanjšanje hitrosti, v večini primerov pa sprememba sploh ne bo merljiva. Trditev strokovnjakov smo preverili tudi mi in naš Asusov usmerjevalnik je bil pri uporabi WPA/WPA2 le za okoli odstotek počasnejši od nezaščitenega prenosa. To pa je vrednost, ki jo varnost krepko odtehta.
Iz zapisanega torej velja, da je brezžično omrežje najhitrejše pri nezaščiteni povezavi. Res je tako, vendar je malenkostno znižanje nič glede na škodo, ki jo lahko utrpimo, če kdo prek našega omrežja naredi kakšno bedarijo.
TOREJ?
Kot vidite je brezžično mreženje dokaj kompleksna zadeva, ki pa jo je mogoče vsaj delno ukrotiti z nekaj posegi. Najprej je treba ugotoviti, kam postaviti opremo, da bo signal kar se da dobro dostopen in ga ne bodo motile fizične prepreke. Potem je treba poskrbeti, da ne pride do prekrivanja kanalov, posebej v gosto naseljenih predelih, kjer do naše naprave seže signal vel omrežij oziroma usmerjevalnikov. Nato je treba ustrezno nastaviti še varnostne protokole in to je tudi bolj ali manj vse, kar lahko storite sami. Za vse drugo bo treba bolj ali manj seči v žep.
Moj mikro, november 2011 | Miha Gradišnik |
